VSL Sodba I Cpg 772/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji njena terjatev do tožeče stranke v višini 13.853,43 EUR (1. točka izreka), da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6554/2014 z dne 21. 1. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi (2. točka izreka) ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.336,22 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke, da obstoji njena terjatev do tožeče stranke v višini 13.853,43 EUR in posledično v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke (oziroma sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6554/2014 z dne 21. 1. 2014 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka), podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje drugemu sodniku v novo sojenje ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

3Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cpg 1386/2015 z dne 26. 10. 2016 pojasnilo, da je v predmetnem postopku za presojo toženkinega pobotnega ugovora odločilen odgovor na vprašanje, ali sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da bo tožena stranka upravičena do provizije¹ tudi v primeru, če bo pravica do distribucije kozmetičnih izdelkov X pri A d.o.o. prenesena neposredno na tožečo stranko oziroma da bo do provizije upravičena tudi po prenehanju Pogodbe o poddistribuciji z dne 20. 10. 2011.

6V istem sklepu je tudi že ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče za ugotavljanje tega dejstva v prvotnem postopku pravilno izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitih zastopnikov C.C. in D.D. ter prič E.E. in F.F., pri tem pa ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati še pričo B. Kot pomembno pri utemeljevanju obstoja spornega dogovora je namreč pritožbeno sodišče v omenjenem sklepu presodilo tudi trditev, da 'je bil približno pol leta kasneje (tj. pol leta po domnevni sklenitvi spornega dogovora - v sredini leta 2012) zatrjevani ustni dogovor na sestanku v prostorih tožeče stranke, ki so se ga udeležili g. G. (predstavnik družbe X), F.F. (predstavnice tožeče stranke) ter C.C. in B.B. (predstavnika tožene stranke), med pravdnima strankama še enkrat potrjen' (tj. dogovor, da bo v primeru, če bo A d.o.o. v soglasju obeh pravdnih strank pravico do distribucije kozmetičnih izdelkov znamke X od tožene stranke prenesla na tožečo stranko, slednja toženi stranki še naprej - tudi po morebitnem prenehanju Pogodbe o poddistribuciji z dne 20. 10. 2011 - plačevala prvotno dogovorjeno provizijo). Izpodbijano sodbo je zato² razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter mu naložilo, naj zasliši še pričo B.B. (list. št. 51).

7Glede na obrazložitev izpodbijane sodbe je evidentno, da tega - kot navaja pritožnica - prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ni storilo. Pojasnilo pa je, da je pričo B. vabilo na naroka, ki sta bila opravljena dne 31. 3. 2017 in 26. 5. 2017, da je bilo vabilo obakrat izkazano z vročitvijo v poštni nabiralnik po 141. členu Zakona o pravdnem postopku³ (v nadaljevanju ZPP) in da je zakoniti zastopnik tožene stranke na naroku 26. 5. 2017 pojasnil, da priče B. ni videl že tri leta (po njegovih podatkih se je odselila v tujino). Vsled navedenih razlogov je nato ocenilo, da uporaba prvega odstavka 241. člena ZPP s prisilno privedbo oziroma denarnim kaznovanjem nista smiselna ukrepa in da zaslišanja priče B. objektivno ni mogoče izvesti v primernem času, saj bi pomenilo nesorazmerno zavlačevanje postopka. Pritožničin očitek sodišču prve stopnje, da ni odločilo o vseh predlogih strank oziroma da ni podalo ustreznih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B., je tako neutemeljen. Prav tako pritožnica neutemeljeno navaja, da je onemogočena njena pravica do pritožbe. Nenazadnje o tem pričajo obsežna pritožbena grajanja, na katera pritožbeno sodišča odgovarja v nadaljevanju.

8Tožena stranka v obravnavani pritožbi vztraja pri dokaznem predlogu z zaslišanjem priče B. Navaja, da bi sodišče prve stopnje skladno z napotki pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 26. 10. 2016 omenjeno pričo vsekakor moralo zaslišati oziroma da je zaradi opustitve izvedbe zaslišanja kršilo določbe pravdnega postopka. Trdi tudi, da je zlorabilo svoj položaj, ko je na naroku dne 26. 5. 2017 zakonitega zastopnika tožene stranke prepričevalo, naj njen pooblaščenec ne uveljavlja (teh) procesnih kršitev (ki naj bi bile podane zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni želelo ponovno vabiti ključne priče B.) in jih ni dalo na zapisnik. Po njenih navedbah je sodišče prve stopnje obema strankama dalo vedeti, da bo pobotnemu ugovoru tožene stranke ugodilo in je zaradi nepotrebnega podaljševanja postopka odločilo, da priče B. ponovno ne bo vabilo.

9Smiselno torej pritožnica uveljavlja, da sodišče prve stopnje te priče ni zaslišalo, ker je tako ali tako nameravalo pobotnemu ugovoru tožene stranke ugoditi. Slednje pa po presoji pritožbenega sodišča ni res že iz razloga, ker je sodišče prve stopnje pričo B. z namenom, da bi jo zaslišalo, na narok dvakrat vabilo. Pritožnica pa se je z razlogi za opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem priče B.B. (ki jo je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala za dokazovanje trditve, da je bil sredi leta 2012 sporni dogovor o proviziji potrjen) očitno seznanila šele po prejemu izpodbijane sodbe. V zapisniku o glavni obravnavi dne 26. 5. 2017 o tem namreč ni nobenih pojasnil (prim. list. št. 142). Pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka omenjene razloge graja, so zato pravočasne. Pritožbeno sodišče bo nanje odgovorilo, ne glede na to, da tožena stranka ni uspela doseči (tako vsaj zatrjuje!), da bi se zapisniško ugotovilo, da je že na naroku uveljavljala, da bi sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem priče B. moralo izvesti. Odgovorilo bo torej na očitke, da bi sodišče prve stopnje moralo pričo še enkrat vabiti na zaslišanje ali pa uporabiti ukrepe, ki jih določa prvi odstavek 241. člena ZPP,⁴ ter da bi izvedba omenjenega dokaza v tem primeru kvečjemu za kakšen mesec podaljšala odločanje v zadevi.

10Predlagane dokaze je mogoče zavrniti ne zgolj iz razloga po drugem odstavku 287. člena ZPP. Eden od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče je nepopolnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila. Iz določbe 236. člena ZPP izhaja, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.

11Tožena stranka je zaslišanje priče B. predlagala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2014 in pri tem izrecno navedla tudi, da jo je potrebno vabiti na naslov L. To je - skladno s spisovnimi podatki - sodišče prve stopnje tudi storilo. V novem sojenju je pričo B. dvakrat vabilo na navedeni naslov in obakrat je bilo izkazano, da je bilo vabilo priči vročeno (s fikcijo vročitve, kar izhaja iz dveh obvestil sodišču o opravljeni vročitvi, ki se nahajata v predmetnem spisu). A nobenega naroka, na katerega je bila vabljena (niti dne 31. 3. 2017 niti dne 26. 5. 2017), se priča ni udeležila. Zakoniti zastopnik tožene stranke pa je na naroku 26. 5. 2017 povedal, da priče B. že 3 leta ni videl in da se je po njegovih podatkih odselila v tujino.

12S temi navedbami, ki pritožbeno niso izpodbijane, je zakoniti zastopnik smiselno priznal, da je naslov, ki ga je sporočil z vlogo z dne 24. 6. 2014, netočen. Pritožbena navedba, da so bili predlagani dokazi tožene stranke ustrezno substancirani, zato ni ustrezna. Ker poleg tega na naroku istega dne ni zatrjeval, da je obstajala ovira, ki bi toženi stranki preprečevala, da bi sodišču prve stopnje (npr. že na naroku 31. 3. 2017) sporočila popoln dokazni predlog, oziroma zaprosila za rok za dopolnitev dokaznega predloga, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo mogoče ugotoviti nič drugega, kot da priče B. v tem postopku ni bilo mogoče zaslišati. Ker so za racionalno vodenje postopka odgovorne tudi stranke, sodišče prve stopnje v takšni procesni situaciji v nasprotju s toženkinimi pritožbenimi navedbami ni bilo dolžno še enkrat vabiti pričo oziroma izvajati ukrepe, ki jih za zagotovitev navzočnosti določa prvi odstavek 241. člena ZPP⁵ (ni namreč jasno, na katerem naslovu naj takšne ukrepe izvaja). Pravilno je zato obrazložilo, da so mu objektivni razlogi preprečevali, da bi v zadevi izvedlo dokaz z zaslišanjem priče B. Očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z zakonom, ko omenjene priče ni zaslišalo in zavrnitve dokaznega predloga tudi ni obrazložilo, so skladno z vsem obrazloženim torej neutemeljeni.

13Posledično pa so neutemeljene tudi njene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaradi (omenjenih) postopkovnih kršitev dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Kot pojasnjeno, izpodbijana odločitev z zatrjevano postopkovno kršitvijo ni obremenjena. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem priče B. pravilno ni izvedlo, razloge za zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. V zvezi z zatrjevanim dogovorom o proviziji se je prav tako pravilno naslonilo na izpovedbe iz prvotnega postopka (tj. na izpovedbi obeh zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter priči E. in F.). Te osebe so bile namreč prisotne ob sami sklenitvi domnevnega dogovora. Da se sodišče prve stopnje brez zaslišanja priče B. ni moglo dotakniti relevantnega dela dejanskega stanja, torej ni res. Brez zaslišanja priče B. je lahko ugotavljalo, ali je bil sporni dogovor sklenjen ali ne. Priča B. je bila predlagana zgolj za dokazovanja dejstva, da je bil približno pol leta kasneje (tj. v sredini leta 2012) zatrjevani ustni dogovor na sestanku v prostorih tožeče stranke, ki so se ga udeležili g. G. (predstavnik družbe X), F.F. (predstavnice tožeče stranke) ter C.C. in B.B. (predstavnika tožene stranke), med pravdnima strankama še enkrat potrjen (ter dejstva, da bi v primeru, da tak dogovor ne bi bil sklenjen, tožena stranka pri A d.o.o. protestirala oziroma od nje zahtevala povračilo škode iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi predčasne in neupravičene prekinitve pogodbe), to pa ne pomeni, da se relevantnega dela dejanskega stanja prvostopenjsko sodišče ni moglo dotakniti.⁶

14Za rešitev obravnavane pritožbe je torej potrebno preveriti, ali je dokazna ocena (v zvezi s spornim dogovorom), ki torej ne vključuje zaslišanja priče B., pravilna. Pritožnica namreč uveljavlja, da (že) iz zaslišanja priče E. in zakonitega zastopnika C. jasno izhaja, da so se predstavniki vseh strani na sestanku dne 18. 10. 2011 ustno dogovorili, da bo tožena stranka s strani tožeče stranke prejemala znesek provizije, in sicer za prvo leto, ko bodo kozmetični izdelki znamke X vključeni v prodajo preko A d.o.o. v višini 5 % neto plačane realizacije, za nadaljnja leta, ko bodo kozmetični izdelki znamke X vključeni v prodajo preko A d.o.o. pa v višini 4 % neto plačane realizacije, in sicer ne glede na dejstvo, ali bo distribucijo pri A opravljala tožena ali tožeča stranka, tj. tudi za primer prenehanja poddistribucijske pogodbe.

15Da iz zaslišanja C.C. izhaja, da so se predstavniki vseh strani na sestanku dne 18. 10. 2011 ustno dogovorili za omenjeno provizijo tudi za primer prenehanja poddistribucijske pogodbe, pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Res je torej, kar navaja pritožnica, da iz njegove izpovedbe jasno izhaja, kot da takšen dogovor je bil sklenjen. Ni pa res, da to izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče E. Slednja namreč o tem, da bi bila provizija dogovorjena tudi za čas po prenehanju Pogodbe o poddistribuciji, ni povedala ničesar (da sta se pravdni strani o proviziji pogovarjali in da je bila provizija dogovorjena v Pogodbi o poddistribuciji pa med pravdnima strankama niti ni bilo sporno). Prav tako ni res, da D.D. in F.F. nista izrecno zanikali obstoja omenjenega ustnega dogovora.

16Kljub temu, da iz izpovedbe C.C. torej nedvomno izhaja, da je dogovor z enako vsebino, kot izhaja iz navedb tožene stranke, obstajal, je torej sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča na podlagi rezultatov dokazovanja, ki so povzeti v prejšnji točki te obrazložitve, pravilno ocenilo, da tak dogovor ni obstajal. Opore za drugačen zaključek namreč ni našlo niti v izpovedbah E.E., D.D. in F.F. (ki sta kakršenkoli ustni dogovor izrecno zanikali - obe sta namreč izpovedali, da je bilo vse, kar je bilo zmenjeno s toženo stranko, zapisano na Pogodbi; list. št. 72 in 73) niti v pisni izjavi priče H. Obrazložitev v zvezi s tem je prepričljiva, razumljiva in notranje skladna. Iz izpodbijane sodbe je v nasprotju s pritožbenimi očitki mogoče ugotoviti vse razloge, ki so narekovali odločitev sodišča prve stopnje.

17Presoditi je torej treba še, ali je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbi prič I. in J. oziroma ali bi zaradi izpovedb prič I. in J. lahko bil odgovor na vprašanje, ali je obstajal dogovor, kot ga zatrjuje tožena stranka, kaj drugačen.

18Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi njunih izpovedb ugotovilo, da je bila tožena stranka res tista, ki je tožečo stranko z izdelki blagovne znamke X ponovno pripeljala na police A. Vendar se ta okoliščina po prepričanju pritožbenega sodišča v novem sojenju ni izkazala kot tako odločilna, da bi bilo mogoče zaradi tega zaključiti, da sporni ustni dogovor je obstajal. Tožena stranka je tožečo stranko z izdelki blagovne znamke X v A pripeljala že s tem, ko je bila (skladno s Pogodbo z dne 20. 10. 2011) poddistributer teh izdelkov družbi A in za to je po pogodbi tudi prejemala provizijo. Če si je prizadevala, da bi A d.o.o. začel neposredno sodelovati s tožečo stranko in ji je bilo obljubljeno, da bo za to provizijo dobivala tudi po prenehanju pogodbe, pa bi si o tem morala zagotoviti še kakšen drug dokaz, saj zaslišani v tem postopku (razen zakonitega zastopnika C.) dogovora, kot ga zatrjuje toženka, niso potrdili, dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. pa ni ustrezno substancirala.

19Dokazno breme v zvezi s spornim dogovorom je bilo v tem postopku na toženi stranki. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba (da ne bi spodbujala A, da prenese pogodbo na tožečo stranko, če ne bi imela ustreznih zagotovil o tem, da bo provizijo prejemala tudi po prenehanju pogodbe), pa v tem postopku sama zase ne more voditi do ugodnega izida za toženo stranko. Prizadevanje tožene stranke pri A, da bi se distribucija kozmetičnih izdelkov X opravljala direktno preko tožeče stranke, bi sicer posredno lahko kazala na to, da so ji pri tožnici obljubljali, da bo provizijo prejemala tudi po prenehanju poddistribucijske pogodbe, vendar pa navedeno po presoji pritožbenega sodišča glede na standard, ki velja v pravdnem postopku, in glede na izvedene dokaze, ne zadostuje, da bi tožena stranka s svojim pobotnim ugovorom, katerega temelji na dogovoru o prejemanju provizije tudi po prenehanju pogodbe, lahko uspela. Drugačna pritožbena naziranja so po stališču pritožbenega sodišča neutemeljena. Niti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more spremeniti izpovedba priče D.D. v delu, kjer izpove, da je tožeča stranka na začetku sodelovala s toženo stranko zgolj po sistemu prefakturiranja, ter kjer izpoveduje glede sestankov pri A

20Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker tožena stranka ne pojasni, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisi oziroma prepisi, niti ne pojasni, med katerimi posameznimi razlogi sodbe (o vsebini listin, zapisnikov, prepisov) in katerimi posameznimi listinami, zapisniki oziroma prepisi obstaja zatrjevano nasprotje, pa pritožbeno sodišče na očitek o (tej) bistveni kršitvi določb pravdnega postopka sploh ne odgovarja. Gre namreč za povsem nekonkretizirano pritožbeno trditev, ki od pritožbenega sodišča ne terja odgovora, saj ta niti ni mogoč.

21Je pa pritožnici potrebno odgovoriti še na očitek, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker sodišče prve stopnje toženi stranki niti namignilo ni, da šteje njen pobotni ugovor po temelju za neutemeljen, in je kljub temu dokazni postopek vodilo v smeri ugotavljanja resničnosti njenih trditev o obstoju spornega ustnega dogovora.

22Sodišče prve stopnje je šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka oziroma zaslišanja prič in strank ugotovilo, da takšen temelj ne obstoji, ni pa zaradi tega izpodbijana sodba sodba presenečenja. Tožena stranka se je namreč nedvomno mogla in morala zavedati posledic, ki bodo nastopile, če ji zatrjevanega ustnega dogovora ne bo uspelo izkazati. Sodba bi bila za toženo stranko presenečenje, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene⁷. To pa za obravnavani primer ne velja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem tožena stranka ni uspela izkazati, da ustni dogovor obstoji, zaključilo, da je soglasje volj v zvezi z plačilom provizije tudi po prenehanju poddistribucijske pogodbe očitno manjkalo. Takšen zaključek pa je s stališča materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča povsem utemeljen.

23Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej neutemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V višini 5 % neto plačane realizacije prvo leto, vsa nadaljnja leta pa v višini 4 % neto plačane realizacije.
² In še drugih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve njegove odločitve z dne 26. 10. 2016.
³ Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17.
⁴ Če priča, ki je bila v redu povabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči ali če se brez dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana, sme sodišče odrediti, da se privede s silo na svoje stroške, sme pa jo tudi kaznovati v denarju do 1.300 eurov.
⁵ Prim. Sodbo II Ips 195/2007.
⁶ Pri čemer je potrebno poudariti še, da priča B. ni bila predlagana za dokazovanje dejstva, da so se takoj po sklenitvi spornega ustnega dogovora vsi udeleženci sestanka dne 18. 11. 2011 (pravilno: 18. 10. 2011) zglasili pri direktorju A d.o.o. J.J. z željo oziroma vprašanjem, ali obstaja možnost, da bi v nadaljevanju A d.o.o. podala soglasje, da bi se distribucija kozmetičnih izdelkov X opravljala direktno preko tožeče stranke (list. št. 66).
⁷ Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 04. 2002.