VSC Sodba Cp 611/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 285,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izvršba Okrajnega sodišča v Šentjurju, opr. št. I 39/2014, ki se nanaša na izterjavo preživnine v znesku 7.202,38 EUR s pripadki, v celoti nedopustna ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (I. točka sodbenega izreka). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.439,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila (II. točka sodbenega izreka).

2Proti sodbi se tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Povzema odločitev sodišča prve stopnje in deloma razloge, ki jih je navedlo. Navaja, da je sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi nepravega povratnega delovanja zakona, povzema, da je toženka dosegla polnoletnost dne 1. 3. 2004, novela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C) pa je začela veljati 1. 5. 2004 in v svojih prehodnih določbah ni določila, ali se spremenjeni zakon lahko uporabi tudi za tovrstne primere, zaradi česar je nastala pravna praznina in je bilo pri odločanju potrebno uporabiti določbe Ustave Republike Slovenije, zato je pri odločanju na podlagi načela sorazmernosti tehtalo varstvo zaupanja toženke v pridobljene pravice in načelo socialne države napram tožniku in tožbeni zahtevek na podlagi močnejšega stvarnega razloga na strani toženke zavrnilo, kar je utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka oseba z motnjami v razvoju, nad katero je bila podaljšana roditeljska pravica in je v zavodski oskrbi, pri čemer pa ji država ob ukinitvi dolžnosti preživljanja s strani staršev ni zagotovila takšnih nadomestnih sredstev, s katerimi bi bile v celoti krite njene potrebe oziroma bi bila zadostna za njeno preživljanje. Neutemeljeno je zavrnilo tudi ugovor zastaranja. Stališča sodišča prve stopnje so po mnenju pritožbe napačna iz razloga, ker je v postopku nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je napačno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožba navaja, da je tožnik tekom postopka zatrjeval, da toženka ima zadostna sredstva za preživljanje, torej, da ji je zagotovljena minimalna dohodkovna varnost s strani države, pri čemer se sklicuje tudi na sklep VSC Cp 369/2017, medtem ko je sodišče ugotavljalo, ali ima toženka sredstva za pokritje vseh svojih potreb, upoštevajoč njeno starost in invalidnost, kar pa je v nasprotju z materialnimi določili. Merodajno za odločanje v konkretnem primeru je namreč, ali toženka od države prejema zadostna sredstva za preživljanje in ne sredstva, ki bi pokrila vse toženkine potrebe. Poudarja, da toženka poleg tega, da ji je delno iz naslova invalidnine, delno s strani občine v celoti krito institucionalno varstvo, prejema tudi žepnino, ki trenutno znaša 87,77 EUR ter nagrado, ki po izpovedbi priče Trontelj znaša od 20,00 do 50,00 EUR mesečno, po izpovedbi priče . pa od 7,50 do 12,00 EUR mesečno in poudarja, da toženka ta denar v celoti porabi za obleko, priboljške, dopust itd. Pritožba navaja, da toženki država torej zagotavlja vsakodnevno institucionalno varstvo z bivanjem, hrano, pijačo ter aktivnostmi, ki so primerne glede na njen status invalida, iz žepnine pa si toženka lahko krije tako prostočasne aktivnosti, kot so kino predstave, obisk živalskega vrta, letovanje, kot tudi priboljške, obleko, obutev, higienske potrebščine itd. , kar pa vsekakor predstavlja vsaj zadostna sredstva za preživljanje oziroma minimalno dohodkovno varnost in si toženka lahko privošči celo več, kot marsikdo drug, ki živi od pomoči države, ki mu zagotavlja minimalno dohodkovno varnost. Pritožba še izpostavlja, da sodišče ugotavlja, da toženka izredno rada nakupuje, da gre rada na kavo in kosilo in ima druge potrebe, ki so namenjene dvigu življenjskega standarda, pri čemer poudarja, da zakon opredeljuje le pojem zadostnih sredstev za preživljanje, ki pa so toženki zagotovljena. Sodišče po navedbi pritožbe zgolj pavšalno trdi, da toženka zagotovo nima zadostnih sredstev za preživljanje oziroma, da tudi sredstva, ki ji jih je namenila država kot invalidni osebi, ne zadoščajo za njeno preživetje, medtem ko pojma ″zadostna sredstva za preživljanje″ sploh ne obrazloži. Navaja, da je sodišče pritrdilo, da je toženka deležna institucionalnega varstva, ki poskrbi za njene posebne potrebe, nato pa ponovno zgolj pavšalno navedlo, da je tudi del tega dolžna plačati, pri čemer je ta obrazložitev napačna, saj ima toženka, kot je že pojasnjeno, s strani države krite vse stroške institucionalnega varstva, poleg tega pa prejema tudi mesečno žepnino in nagrado za delo. Iz tega razloga je nepravilna tudi obrazložitev sodišča v 14. točki sodbe, ko ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka oproščena dela institucionalnega varstva, saj je toženka oproščena plačila celotnega institucionalnega varstva. Nerelavantna je ugotovitev sodišča, da ima toženka tudi druge potrebe, kot so psihoterapija in alternativne oblike zdravljenja, saj ji te terapije prostovoljno nudi njena mati in pri tem nikakor ne gre za osnovne potrebe, pač pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče, so namenjene dvigu življenjskega standarda, kar pa je več, kot določa zakon - torej zagotovitev zadostnih sredstev za preživljanje. Enako velja tudi za stvari, ki jih toženka prinese od doma in tako za konkretni primer po navedbi pritožbe tudi ni bistveno, kolikokrat toženka odhaja domov k mami ali k očetu, temveč dejstvo, da ji država zagotavlja vsakodnevno celotno oskrbo. Morda sredstva, ki jih toženka prejema od države, ne zadoščajo za življenjski standard, kot ji ga lahko nudi mati, vsekakor pa zagotavlja minimalni življenjski standard oziroma ji država zagotavlja zadostna sredstva za preživljanje. Za konkretni primer torej ne more biti relevantno, kakšne so toženkine potrošniške potrebe, ampak, ali ima zadostna sredstva, pri čemer pritožba poudarja še, da bi toženka lahko ves čas preživela v zavodu in se v celoti preživljala samo s socialnimi transferji, kar pa ji na srečo ni potrebno. Po mnenju tožnika je tako v okviru tehtanja sorazmernosti poseg v toženkine pridobljene pravice utemeljen in ima uveljavitev načela socialne državne napram tožniku kot njenemu očetu gotovo prednost, to pa predvsem zaradi dejstva, ker je toženka s strani države preskrbljena. Nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da toženka vse od njene polnoletnosti leta 2004 in do vložitve predloga za izvršbo dne 25. 5. 2014 tožnika nikoli ni pozvala k plačevanju preživnine, saj je bila tako kot tožnik tudi sama prepričana, da ji preživnina po zakonu ne pripada več. Sodišče bi ob pravilnem sklepanju in izvedbi vseh dokazov ter popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja moralo ugotoviti, da toženka nikakor ni nepreskrbljena v smislu, kot ga določa zakonodaja in je tožbeni zahtevek tožnika iz tega razloga utemeljen. Nepravilno je zavrnjen tudi ugovor zastaranja. V predmetni zadevi je izvršilni naslov sodba Temeljnega sodišča v Celju, opr. št. P 240/89 z dne 20. 4. 1989, ki je pravnomočna že od 9. 6. 1989, torej več kot 10 let pred vložitvijo predmetne izvršbe. Sicer je res, da dokler traja roditeljska pravica, zastaranje med starši in otroki po določbi 358. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne teče, vendar je, kot izhaja iz veljavne sodne prakse (npr. VSK sklep I Ip 9/2014), preživninska pravica ločena od roditeljske pravice, tako da jo tovrstna določila glede zastaranja ne vežejo in je v predmetnem izvršilnem postopku, ko je preživninska terjatev vezana na sodno odločbo, zastaranje spornih zneskov nedvomno podano. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo toženka po pooblaščencu prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in se obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo tudi v obrazložitvi sodbe¹ in ob izvedenih dokazih, prav tako povzetih v obrazložitvi sodbe², zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju opr. št. I 39/2014 z dne 27. 5. 2014 za izterjavo preživnine v znesku 7.202,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se nanaša na obdobje od 13. 5. 2011 do 13. 5. 2014, in za zavarovanje bodočih preživninskih obrokov.

6Pravilno je pojasnilo, da lahko v skladu z določbo 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dolžnik v primeru, če je sodišče o ugovoru odločilo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, v 30. dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ter pri tem ugotovilo tudi, da je tožnik tožbo za nedopustnost izvršbe pravočasno vložil³. Glede na predmet tožbenega zahtevka je skladno s pravno teorijo pojasnilo, da lahko dolžnik v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe glede na določbo 59. člena ZIZ uveljavlja le opozicijske, ne pa tudi impugnacijskih ugovornih razlogov, čeprav je pravilno pojasnilo tudi, da je sodna praksa dopuščala tudi uveljavljanje impugnacijskih razlogov. Pravilno je povzelo in poudarilo tudi, da pa sta tako teorija kot sodna praksa enotni, da lahko dolžnik s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe izpodbija le dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kakršna je ugotovljena v izvršilnem naslovu, ker mu to preprečuje načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati konkretne materialno pravne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, pač pa mora zgolj upoštevati v izvršilnem naslovu navedeno terjatev⁴.

7Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka invalidna oseba z motnjo v razvoju, sporno pa je bilo, ali izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju opr. št. I 39/2014 dovoljena izvršba in ga predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. P 240/89 z dne 20. 4. 1989, še velja oziroma ali je preživninska obveznost tožnika do toženke na podlagi zakona prenehala že z njeno polnoletnostjo, ali z uveljavitvijo novele ZZZDZ-C oziroma zaradi njene preskrbljenosti, ker po trditvi tožnika toženka ima zadostna sredstva za preživljanje in je njegova preživninska obveznost tudi zato prenehala.

8Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da zatrjevanje tožnika, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov, ne spada med razloge, ki bi jih bilo dopustno uveljavljati s tožbo na nedopustnost izvršbe, ker ne gre za spor o dejstvih, vendar pa je vprašanje prenehanja obveznosti in s tem izguba lastnosti izvršilnega naslova, ko gre za preživninsko obveznost lahko vezana tudi na dejstva in če so ta sporna, kot je v konkretnem primeru vprašanje zadostnih sredstev za preživljanje, to predstavlja opozicijski ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ in tako tudi dopustno podlago za tožbo za nedopustnost izvršbe po 59. členu ZIZ, kar je sodišče prve stopnje tudi presojalo.

9Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je toženka dosegla polnoletnost dne 1. 3. 2004, torej pred začetkom veljavnosti novele ZZZDR-C⁵ in tako torej v času, ko je še veljala pravna ureditev, ki je za starše polnoletnih otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju določala dolžnost preživljanja tudi po njihovi polnoletnosti. Ta je bila določena v drugem odstavku 123. člena ZZZDR tako, da če je otrok zaradi težje telesne in duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti. Zato ob takšni zakonski določbi, ki preživninsko obveznost staršev veže na določena dejstva, preživninska obveznost staršev po oceni pritožbenega sodišča ni avtomatično ugasnila že na podlagi samega zakona ob doseženi polnoletnosti otroka z motnjo v telesnem in duševnem razvoju in s tem tudi ne izvršilni naslov⁶. Zato po presoji pritožbenega sodišča dosežena polnoletnost toženke sama po sebi ni mogla biti razlog za prenehanje preživninske obveznosti in veljavnosti predmetnega izvršilnega naslova.

10Novela ZZZDR-C je s spremembo 123. člena ZZZDR ukinila dolžnost staršev, da preživljajo telesno in duševno prizadete otroke tudi po njihovi polnoletnosti, pri čemer pa v prehodnih določbah ni določila, kot je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, ali se spremenjeni zakon lahko uporabi tudi za primere, ko je bila preživninska obveznost že pravnomočno določena, kot je tudi obravnavani primer, zato gre tudi po presoji pritožbenega sodišča za pravno praznino, kar je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve pravilno obrazložilo in v skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih ob uporabi določb Ustave pravilno pojasnilo, da je bila toženkina pravica do preživljanja s strani tožnika toženki individualizirana in priznana s posamični pravnim aktom (sodno odločbo - izvršilnim naslovom), zaradi česar je toženka utemeljeno zaupala v trajnost obstoječega položaja, Ustava RS pa ji je v 2. členu zagotavlja, da ji državna njenega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu⁷. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da ker toženki, ki je invalidna oseba z motnjami v razvoju, nad katero je bila podaljšana roditeljska pravica in je v zavodski oskrbi, država ob ukinitvi dolžnosti preživljanja z navedeno zakonsko novelo ni zagotovila tolikšnih nadomestnih sredstev za njeno preživljanje, s katerimi bi bila zagotovljena zadostna sredstva za njeno preživljanje, ima v tem konkretnem primeru varstvo zaupanja toženke v pridobljene pravice prednost pred uveljavitvijo načela socialne države napram tožniku, njenemu očetu⁸. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje v tem okviru ob trditveni podlagi pravdnih strank, na katero je sodišče v tovrstni pravdi vezano, ob izvedenih dokazih tudi presojalo, ali ima toženka zadostna sredstva za preživljanje.

11Pri tem se je utemeljeno oprlo na pred novelo ZZZDR-C veljavno določbo takrat drugega odstavka 123. člena ZZZDR, po kateri so starši dolžni preživljati svojega otroka v skladu s svojimi zmožnostmi in ob pomoči države, če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. U-I-11/07 ob tem, ko je sicer (med drugim) ugotovilo, da z novelo ZZZDR-C ukinjena dolžnost preživljanja po drugem odstavku 123. člena ni v neskladju z Ustavo RS, ugotovilo tudi, da pa je s tem, ko je zakonodajalec sicer ustavno skladno ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ni istočasno ustavno skladno uredil obveznosti države iz naslova socialnega varstva teh invalidov po 52. členu Ustave RS, prekomerno posegal v položaj obravnavane skupine invalidov, zaradi navedenega pa je v pravnem sistemu nastala neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti, hkrati pa določilo tudi način izvršitve te odločbe do odprave ugotovljenega neskladja tako, da so v vmesnem času starši dolžni preživljati svoje invalidne otroke, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, kot je veljalo pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR⁹.

12Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ob izvedenem dokaznem postopku tudi utemeljeno in pravilno zaključilo, da toženka od leta 2011 nima zadostnih sredstev za preživljanje oziroma da tudi sredstva, ki jih je namenila država kot invalidni osebi, ne zadoščajo za njeno preživljanje, na kar se sicer osredotoča pritožba in ta zaključek sodišča prve stopnje s pritožbenim očitkom o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava izpodbija.

13Tudi pritožbeno ni sporno, da je toženka oseba z motnjami v razvoju in zato nesposobna za samostojno življenje in je v Centru za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) D. deležna institucionalnega varstva. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka oproščena dela plačila institucionalnega varstva, ki ga prispeva Občina L. ter da prejema še nadomestilo MDDSZ, katerega del je skupaj s prejetim dodatkom za pomoč in postrežbo dolžna prispevati za pokritje stroškov institucionalnega varstva. Za takšen zaključek je sodišče imelo podlago v v dokaznem postopku vpogledani odločbi Centra za socialno delo Žalec z dne 22. 5. 2015, predloženi tudi po tožeči stranki, na katero se je tudi utemeljeno oprlo¹⁰. Takšen zaključek sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju s pritožbeno trditvijo, da je delno iz naslova invalidnine in delno s strani občine tako pokrito plačilo socialnovarstvenih storitev v zavodu CUDV D.. Vendar je sodišče prve stopnje ob izvedenih dokazih, zlasti na podlagi izpovedb matere toženke in izpovedi zaslišanih prič M. T. in B. K. ter prepričljivo zaključilo, da denarna sredstva iz žepnine, ki toženki pripada od nadomestila za invalidnost, in nagrade, ki jo toženka prejema, ker je vključena v zavodu v varstveno delovni center (VDC), ne zadoščajo za pokritje potreb toženke, da bi bilo mogoče zaključiti, da so toženki zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje. Prepričljiva je tako ugotovitev, da navedena prejemka (žepnina in nagrada), ne zadoščata tudi za pokritje potreb po obleki, obutvi, higienskih potrebščinah, zdravilih, kar vse nedvomno sodi v okvir osnovnih sredstev za življenje, ki pa jih prav gotovo nikakor ni umestiti v nadstandardne ali potrošniške potrebe toženke, kar z delnim povzemanjem izpovedi zaslišanih prič in zakonite zastopnice ter delnim povzemanjem zaključkov sodišča prve stopnje skuša predstaviti pritožba. Obrazložitev sodišča prve stopnje ni pavšalna, saj temelji na izvedenih dokazih, ki jih je sodišče lahko presojalo v okviru trditvene podlage, ki sta jo pravdni stranki ponudili. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča zadoščajo in utemeljujejo pravilnost presoje, da toženka kljub temu, da je v institucionalni oskrbi, ki je pokrita s sredstvi, ki so že zgoraj navedena, kar poudarja pritožba, nima zagotovljenih zadostnih sredstev za preživljanje oziroma, da torej tudi sredstva, ki jih zanjo namenja država kot invalidni osebi, ne zadoščajo za njeno preživljanje. Teh zaključkov pritožba z lastno oceno in le poudarjanjem, da je toženki s sredstvi s strani države zagotovljena minimalna dohodkovna varnost, zato pa bi naj po navedbi pritožbe tožniku preživninska obveznost in izvršilni naslov prenehala, ne more izpodbiti.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbeno navedbo, da ni zanemarljivo tudi dejstvo, da toženka vse od njene polnoletnosti leta 2004 in do vložitve predloga za izvršbo dne 25. 5. 2014 tožnika nikoli ni pozvala k plačevanju preživnine, pojasnjuje in dodaja, da ima preživninski zavezanec v primeru, ko meni, da je njegova preživninska obveznost prenehala, možnost vložiti tožbo na ukinitev preživnine, ki za razliko od tožbe za nedopustnost izvršbe nima omejitev v smeri, pojasnjeni v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Če in kdaj takšno tožbo vloži, pa je na preživninskem zavezancu¹¹ .

14Sodišče je tudi s pravilnimi razlogi zavrnilo trditve o zastaranju terjatve. Pravilno je sicer pritrdilo tožniku, da je preživninska pravica ločena od roditeljske, vendar ob 2. točki 358. člena OZ, ki povsem jasno določa, da zastaranje ne teče med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica, trditve o zastaranju terjatve utemeljeno zavrnilo. Da je bila tožniku (oziroma obema staršema) s sklepom Okrajnega sodišča v Celju N 20/2004 z dne 28. 2. 2005 podaljšana roditeljska pravica za toženko čez njeno polnoletnost, pa ni pritožbeno sporno¹².

15Tako se ob obrazloženem pokaže pritožba tožeče stranke v celoti za neutemeljeno. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe zavrnilo. Pritožba pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

16Obrazložene stroškovne odločitve pritožba v ničemer vsebinsko ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti.

17Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Stroške pritožbenega postopka sta priglasili obe pravdni stranki. Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, bo morala na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP svoje stroške pritožbe kriti sama, na podlagi istih zakonskih določb pa bo morala toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške odgovora na pritožbo. Te stroške predstavljajo v skladu z Odvetniško tarifo (Tar. št. 21/I OT) priglašeni stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 500 odvetniških točk, 2 % materialni stroški 10 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj s priznanim 22 % DDV predstavlja znesek 285,58 EUR. To pa so tudi stroški pritožbenega postopka, ki jih mora tožeča stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi¹³.

¹ Primerjaj točki 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj točke 6, 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj točko 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Novela ZZZDR-C je začela veljati 1. 5. 2004.
⁶ Vprašanje veljavnosti izvršilnega naslova glede preživninske obveznosti po doseženi polnoletnosti otroka, ki se redno (ne) šola, je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 371/2000.
⁷ Primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Primerjaj npr. tudi sodbo Višjega sodišča v Celju IV Cp 4820/2005.
⁹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, primerjaj tudi npr. odločba VSL IV Cp 3314/2015 z dne 19. 1. 2016.
¹⁰ Prilogi A 2 in B 27 v spisu.
¹¹ Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnik tožbo za nedopustnost izvršbe vložil pred Okrožnim sodiščem v Celju 19. 1. 2016 - primerjaj vlogo toženke z dne 16. 3. 2016 in vlogo tožnika z dne 12. 5. 2016.).
¹² Tudi iz izpostavljene odločbe VSK I Ip 9/2014 glede vprašanja zastaranja ne izhaja drugačno stališče.
¹³ Primerjaj Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.