VSM Sodba I Cp 1165/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 36512/2016 z dne 15. 4. 2016, s katerim je bilo dolžnici, sedaj toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naloženo, da upnici, sedaj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plača glavnico v znesku 2.268,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 1. 2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 5. 2016 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka I. izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh od prejema izpodbijane sodbe plačati tožnici 919,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila (točka II. izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da ni bila naročnica predmetnih računovodskih storitev, zato ne more biti pasivno legitimirana. Naročnik omenjenih storitev pa ni bil niti njen pokojni mož L.M., temveč odvetnik J.Š., ki je kot tak tudi naveden na fakturi. Pokojni mož tožnici ni dal neposrednega pooblastila, ampak je podal zgolj splošno pooblastilo odvetniku J.Š., ki ga je slednji posredoval Finančni upravi RS, vendar ne zajema sklenitev pogodbe v njegovo breme. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev uprlo na nezakonito izdano fakturo, na kateri so tri predpostavke s previsoko določenimi zneski. Faktura tudi ne zadostuje kriterijem po 81. in 82. členu Zakona o davku na dodano vrednost. Na računu so obračunane storitve, ki sploh niso bile opravljene, prav tako pa slednji ni specificiran, storitve pa niso datirane niti ustrezno izkazane. Gre tudi za storitve, opravljene po smrti pokojnega moža (po dne 25. 8. 2010). Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotavljalo, da naj bi bile izkazane bistvene sestavine ustne pogodbe, kar tožnica niti ne zatrjuje. Tožnica ni izkazala dogovora glede bistvenih sestavin, zaradi česar takšna pogodba ne more biti veljavno sklenjena. Tožnica pa glede zatrjevanj, da naj bi sklenila pogodbo o opravljanju računovodskih storitev s pokojnim možem, niti ni predložila nobenih dokazov ali listin. Sodišče prve stopnje je zato brez zadostne dokazne podlage ugotavljalo, da je obstajala ustna pogodba. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnice in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v okviru v pritožbi uveljavljenih kršitev ter ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo v pritožbi uveljavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala storitve na podlagi naročila pokojnega L.M. (moža toženke). Med njima je bil sklenjen ustni dogovor o opravljanju računovodskih in drugih storitev (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ).¹ Tožnica se je zavezala opraviti vse storitve obračuna DDV-ja in vložitev drugih listin, potrebnih za obračun davka, pokojni pa se je zavezal navedene storitve plačati, in sicer na koncu, ko bodo vse storitve opravljene in bo prodal zemljo. Svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s skrbno, celovito in prepričljivo oceno ponujenih in izvedenih dokazov, zato ji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje.

7Iz tožničinih trditev v dopolnitvi tožbe izhaja, da je sklenila pogodbo o opravi računovodskih in drugih storitev z pokojnim možem toženke L.M. oziroma je storitve opravljala po njegovem naročilu, saj je ta rabil pomoč v zvezi z urejanjem zadev pri davčnih organih. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica na glavni obravnavi sicer pojasnila, da ji pokojni za opravo teh storitev posebnega pooblastila ni dal, saj jo je za opravo storitev pooblastil odvetnik J.Š., vendar je pokojni za opravo teh storitev vedel in jih tudi odobril, saj so se kakšen mesec po tem, ko je začela storitve opravljati, tudi osebno sestali. Skladno je izpovedal tudi odvetnik J.Š., ki je zaslišan kot priča povedal, da mu je pokojni dal proste roke pri urejanju zadeve glede v denacionalizaciji vrnjenega premoženja v RS, zaradi česar je po tem, ko je ta postal zavezanec za DDV, angažiral tožnico za opravo storitev obračuna DDV. Pokojni mu je namreč dejal, da naj izbere kogar koli. S tožnico pa sta se tudi osebno sestala. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnice, tako ni utemeljen.

8Pogodba o opravi računovodskih in drugih storitev je bila veljavno sklenjena že na podlagi ustnega soglasja volj strank, zato ni potrebe, da o tem obstaja kakšen pisni dokaz (npr. neposredno pooblastilo ali naročilo) kot zmotno meni toženka.² Ne glede na navedeno pa je pokojni imel pooblaščenca odvetnika J.Š. (pooblastilo priloga C1), ki ga je pooblastil za opravljanje storitev v zvezi z denacionalizacijskim postopkom. Ker mu je pokojni naročil, da naj za opravo storitev v zvezi z obračunom DDV-ja izbere kogar hoče, je odvetnik pooblastil tožnico. Da je ta bila pooblaščena za opravo storitev v sistemu eDavkih, izhaja iz pooblastila - obrazec za dodelitev in preklic zunanjih pooblastil v sistemu eDavki (priloga C1), ki ga je v imenu pokojnega podpisal njegov pooblaščenec, odvetnik J.Š.. Toženka pa trditvi tožnice, da je pokojni angažiral odvetnika J.Š. za opravo posameznih opravil, povezanih z denacionalizacijskih postopkom, niti ni prerekala. Navajala je zgolj, da je pokojni podal le splošno odvetniško pooblastilo, ki pa ne zajema sklepanje pogodb v breme pokojnega. Vendar iz danega pooblastila³ izhaja, da je pokojni L.M. odvetnika pooblastil tudi za sklepanje pogodb in za zastopanje pred drugimi državnimi organi.

9Na podlagi obrazloženega je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno oziroma brez zadostne dokazne podlage ugotavljalo, da je bila sklenjena ustna pogodba. Sodišče prve stopnje je za tak zaključek imelo zadostno podlago v izpovedbi tožnice in priče odvetnika J.Š. (glej točko 9. in 10. obrazložitve) ter v listinah, ki jih je sodišču prve stopnje posredoval Finančni urad M.S. (priloga C1). Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi pravilno in pregledno prevzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Zanjo je navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. Notranjih protislovij v sodbi ni, s tem pa tudi ne na večih mestih očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uspešen ne more biti niti pritožbeni očitek, ki se nanaša na neresničnost in nezanesljivost izpovedbe tožnice in priče odvetnika J.Š..⁴ Toženka pri tem opozarja na le določen del tožničine in pričine izpovedbe, iztrgane iz celote. Prezre pa, da je sodišče izpovedbi celovito obravnavalo in ju ocenilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Dvom v dokazno oceno izpovedbe tožnice in priče pa ne more vzbuditi niti dejstvo, da je na računu dopisano, da tožnica zaračunava opravljene storitve na podlagi naročila odvetnika J.Š.. Toženka se namreč zavzema za zaključek, da je ravno odvetnik zavezan plačati račun, saj je na računu naveden kot naročnik. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prepričljivima izpovedbama tožnice in odvetnika J.Š., da je bila pogodba sklenjena med tožnico in pokojnim. Na podlagi navedenega je tako tožnica uspela zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dejstva, da je pokojni mož toženke L.M. soglašal, da tožnica zanj opravi storitve in se je zavezal plačati opravljeno delo. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju D 353/2011 z dne 22. 8. 2012 (priloga A2), je toženka njegova edina zakonita dedinja, zato je na podlagi prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju, ki določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, zavezana za plačilo tožničine terjatve. Pritožbeni očitek glede pasivne legitimacije toženke je tako neutemeljen.

10Ugovorne navedbe toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje so bile usmerjene tudi v zatrjevanje, da je tožnica zaračunala storitve, ki jih ni opravila.⁵ Na podlagi predloženih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožnica izpolnila pooblastilo,⁶ da je skupno za pokojnega oddala 56 obračunov, od tega do izdaje računa dne 30. 12. 2011 44 obračunov (seznam vloženih obračunov priloga C1) ter da je opravila tudi odjavo pokojnega iz sistema DDV⁷ (odločba Davčnega urada v M.S.), je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica opravila vse storitve, ki jih je obračunala v računu št. 75R/2011. Sami višini vtoževane terjatve pa toženka niti ni specificirano in konkretno ugovarjala. Pritožbeno sodišče še dodaja, da toženka zavrnitve tožničinega zahtevka ne more doseči niti z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da ne ona ne pokojni računa nista nikoli prejela in da je šlo za nezakonito izdano fakturo. Pritožbeno sodišče glede tega pojasnjuje, da račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka, obstoj tega pa je tožnici, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, uspelo dokazati. Trditve, da računa ni prejela ali da je ta izdan nezakonito, pa same po sebi še ne pomenijo izpodbijanja temelja za nastanek terjatve ali njene višine.

11Toženka je nadalje v pritožbi vztrajala tudi pri ugovoru zastaranja. Čeprav v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih trditev, je kljub temu pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pet letni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, upoštevaje, da je bil predlog za izvršbo vložen 14. 4. 2016, račun pa je bil izdan 30. 12. 2011. V zvezi z navedbami, da dogovor o kasnejšem plačilu ne more vplivati na pravočasno izstavitev računa, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj mu tožnica ni prej izdala računa (11. točka obrazložitve). Teh zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožba v ničemer ne omaje niti z zatrjevanjem, da je šlo za naklepno ravnanje tožnice in s tem protizakonito podaljševanje rokov.

12Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je tožnica dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Ustna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah.
² Primerjaj prvi odstavek 51. člena OZ.
³ ?/.../ da v mojem imenu sklepa poravnave in pogodbe, da me pravno veljavno zavezuje /.../?
⁴ Toženka v pritožbi navaja, da o nezanesljivosti in neresničnosti izpovedb tožnice in odvetnika J.Š. priča več kontradiktornosti med navedbami in izpovedbami. V zvezi s tem navaja, da je tožnica izpovedala, da je storitve opravljala po naročilu pokojnega, kar se je tekom dokaznega postopka izkazalo za neresnično, da jo je s pokojnim seznanil pooblaščenec J.Š., kar prav tako ne drži, saj je storitve opravljala že vsaj en mesec pred domnevnim srečanjem s pokojnim.
⁵ Glede tega je toženka navajala, da je pokojni kot davčni zavezanec bil vpisan v sistem DDV po uradni dolžnosti, zato tožnica ni mogla opraviti storitev prijave v DDV. Prav tako na dan izstavitve fakture 30. 12. 2011 ni mogla zaračunati odjave iz sistema DDV, glede na to, da je odločba o prenehanju identifikacije za namene DDV bila izdana 19. 11. 2012.
⁶ Iz izpovedbe toženke izhaja, da prijava v DDV pomeni izpolnitev pooblastila.
⁷ Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka do oktobra 2012 pokojnega ni mogla odjaviti iz sistema DDV, saj ji ni bil posredovan izpisek iz mrliške matične knjige, ki je podlaga za odjavo iz sistema DDV.