346. člen OZ-UPB1

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Z zadržanjem dolžnikove stvari upnik sili dolžnika k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi, je torej tožena stranka zoper tožečo določno uveljavila šele v tem postopku. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ). Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane. Te terjatve torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more poplačati.

Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Ker tožnik zatrjuje, da je za škodo in storilce izvedel v letu 1998, je nedvomno, da je zastaral tudi njegov odškodninski zahtevek.

Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z načelnim izhodiščem izpodbijane sodbe, da v primerih, ko kreditodajalec zaradi neizpolnjevanja kreditojemalčevih obveznosti odstopi od kreditne pogodbe, z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe s tem razdrtjem, torej naenkrat, celoten znesek preostalih terjatev (vseh še nezapadlih anuitete). Vendar pa, kot pravilno opozarja pritožba, navedeno velja le za plačilo anuitet, ki do tega odstopa še niso zapadle, ne pa tudi za anuitete, ki so pred odstopom že zapadle. Za te terjatve namreč velja triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 347. člena OZ, saj kreditodajalec ne more s svojim enostranskim upravičenjem podaljševati (spreminjati) zakonskih zastaralnih rokov, ki so nenazadnje določeni v korist nasprotne stranke.

Pogodba o opravi računovodskih in drugih storitev je bila veljavno sklenjena že na podlagi ustnega soglasja volj strank, zato ni potrebe, da o tem obstaja kakšen pisni dokaz. Račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka.