UPRS Sodba in sklep I U 145/2018-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)¹, in sicer od ustne naznanitve 9. 1. 2018 od 12.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je bil tožnik 7. 1. 2018 uri prijet na avtobusu, ki je bil namenjen na Dunaj. Po preverjanju v bazi Eurodac je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil v Avstriji (dne 22. 3. 2012), na Madžarskem (dne 27. 2. 2014) ter v Italiji (dne 29. 3. 2017). Izrečeni ukrep utemeljuje s sklicevanjem na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, Recepcijsko direktivo² in kriterije iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v treh državah, da v nobeni ni počakal na zaključek postopka, ki se zaključi, ko je prosilec predan v izvorno državo, kar izpolnjuje kriterij nesodelovanja v postopku. Navaja tudi, da je navajal lažne podatke, ko je prekril dejstvo, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Madžarskem, in ko je spreminjal svoje navedbe glede tega, ali se je na negativno odločitev v Avstriji pritožil. Opira se še na ugotovitev, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja. Na podlagi navedenega meni, da bi tožnik tako kot vse predhodne države zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članice EU, na kar kaže to, da je kot ciljno državo navedel Avstrijo, do kamor si je kupil avtobusno karto. Ker obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III, naj bi bilo za nadaljevanje postopka zato nujno potrebno, da se tožniku omeji gibanje. Pojasnjuje, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju Azilnega doma, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da na podlagi okoliščin primera ni mogoče utemeljeno sklepati o obstoju znatne nevarnosti pobega. Izpodbijani odločbi očita, da ne vsebuje objektivnih meril za določitev begosumnosti. Navaja, da so bile njegove izjave tekom celotnega postopka razumne in verodostojne in da je toženka uporabila napačno pravno podlago za odločitev. Tožnikovo zamolčanje dejstva o vložitvi prošnje na Madžarskem ni navajanje lažnih podatkov, temveč je rezultat tega, da se to dejstvo tožniku ni zdelo pomembno, saj je na Madžarskem le obiskal prijatelja, kar je toženki kasneje pojasnil. Toženka naj bi spregledala, da je v Avstriji počakal na zaključek postopka; tja je prišel na podlagi veljavnega vizuma in državo zapustil nemudoma po odločitvi avstrijskih organov, da se v državi ne sme več nahajati. Za tem je odšel v Italijo, kjer naj bi v določenem obdobju pridobil veljavno dokumentacijo za bivanje z omejenim rokom. Poudarja, da je v Evropi že osem let in da je njegovo gibanje omejeno samo na Avstrijo, Italijo in Madžarsko. Meni, da toženka ni zadostila standardu „velike nevarnosti“ in da izpodbijani ukrep ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj ni begosumen in bi lahko zaključek postopka počakal v Azilnem domu. Toženka mu je z izpodbijanim sklepom neupravičeno posegla v pravico do osebne svobode. Poleg tega ni ravnala dovolj skrbno, saj je prošnjo za ponovni sprejem prosilca posredovala Republiki Hrvaški, čeprav tožnik tam nikoli ni bil. Glede nujnega odgovora Italije pa je prepričan je, da ta država ne bo odgovorila v roku dveh tednov, saj naj ne bi dobila nobene prošnje za ponovni sprejem. Po mnenju tožnika je za obravnavanje prošnje po merilih Dublinske uredbe odgovorna Republika Avstrija, upoštevaje ostala merila iz Dublinske uredbe pa lahko tudi Republika Slovenija.

4Hkrati predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj po prejemu tega sklepa preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je namreč izkazal, zakaj pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo, saj mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev te pravice je sama po sebi že škoda, v zvezi s čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1289/2014 in odločbo Ustavnega sodišča Up-729/03. Osebam, ki jim je kršena pravica do svobode, mora Slovenija skladno z četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Navaja še, da v primeru, ko sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje, pot do pravnomočne odločitve glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 traja še nekaj mesecev in v zvezi s tem navaja datume odločanja v posameznih zadevah.

5Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ne pa tudi vsebinskega odgovora na tožbo.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

8Iz navedb toženke v izpodbijanem sklepu in na naroku izhaja, da v obravnavani zadevi po določbah Uredbe Dublin III poteka postopek ugotavljanja odgovorne države članice za ponovni sprejem prosilca, pri čemer je toženka že posredovala ustrezno zahtevo Italiji, v sklepu pa je na enem mestu le pomotoma navedena Hrvaška. Tem navedbam tožnik na naroku ni oporekal. Ker je za odločitev o zakonitosti pridržanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bistveno, da tak postopek po določbah Uredbe Dublin III poteka, sodišče ni odgovarjalo na tožbene navedbe o tem, katera država je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje po merilih navedene uredbe. O tem bo toženka (in morebiti tudi sodišče) odločalo v postopku odločanja o predaji tožnika odgovorni državi članici.

9Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

10Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

11Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujec po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.³ Izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka je mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve).

12Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

13Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).⁴ Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Pri taki razlagi za tožnika spornih zakonskih določb je Vrhovno sodišče ostalo tudi ob odločitvi v zadevi X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, ki je bila sprejeta po izdaji sodbe Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017.

14Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.⁵ Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

15Toženka je svoj sklep o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljila s tožnikovim nesodelovanjem v postopku in navajanjem lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), dodaja pa tudi ilegalno prehajanje državne meje in okoliščino, da v Sloveniji nima možnosti bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2).

16Kriterij nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 se po stališču Vrhovnega sodišča iz sodnih odločb I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 nanaša tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred organi drugih članic EU, ne le pred organi Republike Slovenije. Za nesodelovanje v postopku se zato šteje tudi zapustitev druge države med postopkom, ki ga je v njej začel sam prosilec.

17Tožnikovo nesodelovanje v postopku je toženka oprla na ugotovitev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v Avstriji, Italiji in na Madžarskem in da v nobeni od teh držav ni počakal na zaključek postopka, temveč jih je pred tem zapustil.

18Sodišče se ne strinja s toženko, da je tožnik Avstrijo zapustil pred zaključkom postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik namreč ves čas trdi (in na te trditve se opira tudi toženka), da je v Avstriji dobil negativno odločitev o prošnji in nato še odločitev, da mora državo zapustiti v sedmih dneh, ter da je Avstrijo nato tudi zapustil. Sodišče sicer nima nobenih podatkov o tem, ali je tožnik državo zapustil v naloženem roku, vendar pa je v tem primeru za presojo bistveno, da se, ko gre za odločitev o tem, da je določena oseba dolžna v določenem roku zapustiti državo (kar kot dejansko stanje zatrjuje tožnik in na kar se tudi opira toženka), kot zaključek postopka ne šteje zgolj prisilna izvršitev s predajo v izvorno državo.

19Strinja pa se sodišče s toženko, da je tožnik pred zaključkom postopka mednarodne zaščite zapustil Madžarsko in Italijo, za takšno nesodelovanje v postopku pa ni navedel upravičenega razloga. Da je v obeh državah zaprosil za mednarodno zaščito, tožnik priznava sam, to pa potrjujejo tudi podatki Eurodaca.

20Glede Madžarske je tožnik priznal, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito, šele ob naznanitvi pridržanja, ko mu je bil predočen podatek iz Eurodaca. Takrat je povedal, da je bil na Madžarskem le na obisku pri prijatelju in je za mednarodno zaščito zaprosil le, ker ga je prijela policija. Ta postopek pa je kmalu zapustil, saj je videl, da tam zanj ni prihodnosti, imel pa je tudi nesporazume z navedenim prijateljem, hkrati se je bal tega, da ga bo Madžarska vrnila v Avstrijo, Avstrija pa v Nigerijo. Na sodišču je navedeno smiselno potrdil, saj je navedel, da naj bi Madžarska odločila o njegovi vrnitvi v Avstrijo, čemur se je hotel iz navedenih razlogov izogniti. Potrdil pa je tudi svojo izpoved, da je Madžarsko zapustil, ker tam ni videl izgledov za prihodnost in zaradi nesporazumov s prijateljem. Iz tožnikovih izpovedb tako izhaja, da je tožnik postopek na Madžarskem zapustil predčasno. Razloga, ki ju navaja za svoje ravnanje (strah pred izročitvijo Avstriji in posledično izvorni državi ter da na Madžarskem ni videl izgledov za prihodnost), pa kažejo na to, da tožnik v postopku ni bil pripravljen sodelovati in spoštovati odločitev pristojnih organov.

21Glede Italije tožnik že ves čas priznava, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito. Iz njegovih izpovedb ob predaji prošnje in pred sodiščem izhaja, da je bil tudi tam v ti. „dublinskem postopku“. Glede razlogov, zaradi katerih je Italijo zapustil, je ob podaji prošnje navajal, da ni vedel, ali je legalno v državi, poleg tega pa se ni dobro počutil, bil je depresiven, zato se je odločil, da je državo zapustil. Tudi ob zaslišanju je navajal, da mu ni bilo jasno, ali je v Italiji legalno oziroma da je dobil dovoljenje za bivanje za 11 dni, ki pa se je, ko ga je dobil, že izteklo. Trdi, da je „dublinski postopek“ razumel, kot dolžnost vrnitve v državo, „kjer je prvič vstopil“. V Italiji je nato ostal še dva meseca, nato pa se je odločil, da mora nazaj v državo, „kjer je prvič vstopil“.

22Iz ugotovitev policije, ki jih tožnik potrjuje, izhaja, da je bil ob prijetju na poti iz Italije na Dunaj, torej v Avstrijo, državo, „kjer je prvič vstopil“. Tam ima znance, ki naj bi mu pomagali (izpoved na sodišču) oziroma ki naj bi mu zagotovili delo (izpovedba policiji). Po drugi stani pa je tožnik v zaslišanju na sodišču navajal, da se Avstrije boji, ker se boji, da ga bodo vrnili domov. Na podlagi navedenega sodišče sklepa, da si tožnik v Avstrijo sicer želi, vendar tja ne želi biti izročen po uradni poti, in da je zato Italijo, kjer je bil v „dublinskem postopku“ - torej v postopku predaje odgovorni državi članici, ki je po njegovem razumevanju v tem primeru Avstrija, zapustil sam, to je pred zaključkom „dublinskega postopka“, in se tako enako kot pred tem že na Madžarskem izognil uradni predaji Avstriji.

23Nesodelovanje v postopkih mednarodne zaščite, kot ga je po opisanem izkazal tožnik v postopkih na Madžarskem in v Italiji, po presoji sodišča kaže na to, da si tožnik s svojim ravnanjem očitno izogiba temu, da bi bil prisilno vrnjen (deportiran) v izvorno državo. Zato sodišče, kljub njegovemu zagotovilu, da bi v Sloveniji počakal do odločitve o predaji odgovorni državi članici, ne verjame, da bi to dejansko storil oziroma da bi se taki odločitvi tudi podredil, temveč se strinja s presojo toženke, da bo tudi Slovenijo, kjer je bil tožnik prijet, ko je bil z avtobusom na poti v Avstrijo, tako kot prej že Madžarsko in Italijo, zapustil še pred zaključkom postopka. Toženka pa je zato tožnikovo ravnanje v postopku mednarodne zaščite na Madžarskem in v Italiji pravilno ocenila kot nesodelovanje v postopku v smislu kriterija iz pete alineje 68. člena ZTuj-2, ki utemeljuje njegovo znatno begosumnost.

24Toženka se v zvezi s tožnikovimi izjavami o tem, ali je v Avstriji vlagal pravna sredstva, in o postopku na Madžarskem, ki ga je priznal šele, ko mu je bil predočen podatek iz Eurodaca, sklicuje tudi na kriterij lažnega navajanja podatkov iz iste alineje 68. člena Ztuj-2. Sodišče meni, da je tožnik dal razumljivo pojasnilo o pravnih sredstvih, ki jih je vlagal v Avstriji, ko je pojasnil, da je pravna sredstva vlagal v postopku priznanja mednarodne zaščite, ne pa tudi zoper odločitev, s katero mu je bilo nato naloženo, da državo zapusti. Ne sledi pa njegovemu pojasnilu glede postopka na Madžarskem, češ da se mu to ni zdelo pomembno, saj je bil tam le na obisku pri prijatelju, za mednarodno zaščito pa je zaprosil, ker ga je tam prijela policija. Iz drugih navedb v postopku namreč izhaja, da se je tožnik zavedal pomena tega postopka, saj se je bal, da ga bo Madžarska izročila Avstriji, prav temu pa se je želel izogniti.

25Tožnik je po svojih navedbah in podatkih v spisu (popis dokumentov ob prijetju, ki ga je napravila policija) v Avstrijo leta 2012 res prišel z vizo, veljavno od 1. 3. 2012 do 2. 4. 2012, torej legalno. V nadaljevanju pa je tožnik prehajal meje med državami članicami EU nezakonito, pri čemer za to presojo ni bistveno, da se je zadrževal v „omejenem“ perimetru Avstrije, Madžarske in Italije. Glede na takšno postopanje tožnika in dejstvo, da je še pred zaključkom postopka na Madžarskem in v Italiji ti dve državi zapustil, ne da bi za tako ravnanje imel opravičljive razloge, ki bi kazali na to, da je v postopku sicer nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve, temveč je tako ravnal, ker se je hotel izogniti končni posledici vrnitve v izvorno državo, so tudi po presoji sodišča ugotovljena tista dejstva, ki po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje znatno nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III). Pri tem sodišče še dodaja, da okoliščini, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), na kateri se toženka (med drugim) tudi opira, po presoji sodišča, ob izkazanosti, da tožnik v postopkih pristojnih organov Madžarske in Italije do sedaj ni sodeloval in da je obe državi zapustil pred koncem postopka, nista odločujoči. Ukrep omejitve gibanja je namreč mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 68. člena Ztuj-2, sodišče pa je, kot že povedano, ugotovilo, da je izpolnjen kriterij iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Ztuj-2, in sicer na način, ki kaže nato, da je nevarnost tožnikovega pobega znatna, saj se očitno želi izogniti kakršnikoli predaji po uradni poti.

26Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je toženka argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot toženka podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive⁶, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, iz katerih ne izhaja, da bi bile razmere v centru, razen tega, da je tožniku omejeno gibanje in s tem poseženo v osebno svobodo, slabe ali kako drugače neprimerne.

27V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, in da nesposobnost toženke zagotoviti ustrezno varovanje v azilnem domu ne sme biti v njegovo škodo, sodišče pritrjuje tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ, skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa.

28Sodišče je zavrnilo na naroku predlagan dokazni predlog s poizvedbo o tem, kakšen pripornik je tožnik, namreč vzoren, ubogljiv in da dobro funkcionira, ker se ta dokaz ne nanaša na pravno odločilno okoliščino v tej zadevi, to je tožnikovo begosumnost. Iz tega, kako tožnik funkcionira kot pripornik v vsakdanjih okoliščinah, namreč ni mogoče sklepati tudi na to, ali je tožnik pripravljen sodelovati v postopku predaje odgovorni državi članici, na čemer sicer temelji izpodbijana odločitev v tem primeru.

29Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II točki izreka:

30Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

31Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
² Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.
³ Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
⁴ ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).
⁵ Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).
⁶ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L 180/96 z dne 29. 6. 2013).