UPRS Sodba in sklep I U 100/2018-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce (v 1. točki izreka) ter da se tožniku omeji gibanje od ustne naznanitve dne 5. 1. 2018 od 10. ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnika dne 29. 12. 2017 obravnavala Policijska postaja A., po tem ko je tega dne ob 2. uri zjutraj ilegalno prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo, pri sebi pa ni imel nobenih osebnih dokumentov. V postopku je bilo ugotovljeno, da je državljan Alžirije in da ne izpolnjuje pogojev za vstop ali prebivanje v Sloveniji ter da je državno mejo med Hrvaško in Slovenijo prestopil na nedovoljen način. Tožnik je takoj ob prijetju podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na policijski postaji je povedal, da je Alžirijo zapustil julija 2017 in opisal svojo pot do Slovenije, kjer ga je prijela policija. Navedel je, da je Alžirijo zapustil, ker je kot Berber tam diskriminiran, kot ciljno državo pa je navedel Slovenijo. Dne 5. 1. 2018 je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Istega dne je bil upravni organ s strani Policije preko elektronske pošte obveščen, da je slovenska policija v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi in partnerskimi službami pridobila podatke, ki kažejo na to, da je več držav članic Evropske unije izrazilo sum, da tožnik predstavlja varnostno tveganje na evropskih tleh ter ima izrečenih več ukrepov (med drugim tudi prepoved vstopa v državo). V sporočilu je bilo navedeno nadalje, da so francoski varnostni organi tožnika opredelili kot nevarno osebo, za katero sumijo, da je pripadnik teroristične organizacije in predstavlja varnostno tveganje na evropskih tleh, zato mu je izrečena prepoved vstopa v Francijo. V dopisu Slovenske obveščevalno varnostne agencije (SOVA) z dne 4. 1. 2018, ki je označen s stopnjo tajnosti TAJNO, so navedeni podrobni podatki, ki jih je SOVA pridobila od partnerskih varnostnih organov o tožniku in drugih osebah ter varnostnem tveganju, ki ga slednji predstavlja na območju EU iz Zahodnega Balkana. Iz dopisa je prav tako razvidno, da je tožnik do julija 2017 že dvakrat poskušal pridobiti vizo na Francoski ambasadi v Alžiriji, vendar mu je bila prošnja obakrat zavrnjena, ker jih v tistem obdobju niso izdajali. Njegov namen je bil priti v Francijo, od koder bi pot nadaljeval v Španijo. Glede na navedeno upravni organ ni verjel njegovim trditvam, da je namenjen v katerokoli evropsko državo, kot je navedel pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj je ciljno državo večkrat spreminjal. Na policijski postaji je navedel, da je želel v Slovenijo, vendar njegova dejanja pred prihodom v državo kažejo na to, da je želel v Francijo in nato v Španijo, kar je tudi navedel pri podaji prošnje za izdajo vizuma na Francoski ambasadi.

Glede na podatke, ki jih je upravnemu organu posredovala Policija, ta meni, da je v konkretnem primeru podan razlog, da se tožniku omeji gibanje zaradi razlogov, navedenih v četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Upravni organ namreč meni, da obstaja velika verjetnost, da bo tožnik Slovenijo zapustil, hkrati pa bi se mu glede na pridobljene informacije, v kolikor bi se mu gibanje ne omejilo, omogočilo ogrožanje delovanje institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Upravni organ tako ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja mogoče preprečiti ogrožanje varnosti države.

ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa omejitve gibanja na Azilni dom ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Upravni organ je najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, primeren. Glede na ureditev varovanja v Azilnem domu je presodil, da ne.

ZMZ-1 izrecno določa, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ali ljudem, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča v primeru oseb brez državljanstva soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba, ki bo tožniku nudena tudi v Centru za tujce. Izrečeni strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, se je upravni organ oprl tudi na sodno prakso, npr. sodbi Upravnega sodišča I U 1624/2014 z dne 16. 10. 2014, I U 1623/2014 z dne 16. 10. 2014. O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014.

2Tožnik vlaga tožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da se izpodbijani sklep opira na četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v povezavi s četrtim odstavkom istega člena. Vendar pa so te določbe namenjene zgolj za odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in ne za omejitev gibanja v Centru za tujce. Ker je tožniku z izpodbijanim sklepom omejeno gibanje na prostore in območje Centra za tujce, je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik dalje navaja, da je upravni organ tožniku omejil gibanje zaradi štirih zadetkov v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS II). Vendar dokler se ne ugotovi, ali so ti ukrepi povezani s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, upravni organ sklepa na te zakonske določbe ne bi mogel opreti. Tako pa sam upravni organ priznava v razlogih za omejitev gibanja, da še sam ni prepričan, da so ukrepi sploh v povezavi z uporabo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tudi iz tega razloga je po mnenju tožnika bila v postopku nepravilno uporabljena določba četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Tožnik dalje navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je upravni organ za navedeni ukrep omejitve gibanja odločil zaradi dne 5. 1. 2018 prejete elektronske pošte Policije, omenja pa še dopis Sove z dne 4. 1. 2018, v katerem so, kot razume tožnik, navedeni še dodatni razlogi, ki so vplivali na izdajo izpodbijanega sklepa. Iz dejanskega stanja zadeve po podaji prošnje za mednarodno zaščito in na podlagi zapisnika z dne 5. 1. 2018 izhaja, da tožnik z navedenim ni bil seznanjen. Tožniku je bilo na zapisnik dne 5. 1. 2018 pojasnjeno, da je omejitev gibanja izrečena zaradi štirih zadetkov v SIS II, in dokler se ne ugotovi, ali so ti ukrepi povezani s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik tako o pravih razlogih za omejitev gibanja po obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni bil seznanjen in se do njih ni mogel opredeliti. Upravni organ je tako posegel v tožnikovo pravico do zaslišanja stranke po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se na podlagi tretjega odstavka tega člena upravni organ v izpodbijanem sklepu na ta dejstva in okoliščine ne bi mogel opreti; vodenje postopka s strani upravnega organa je bilo tudi v nasprotju s 138. in 139. členom ZUP.

V postopku do izdaje odločbe je tudi treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice).

Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz razloga, ker je bil izdan na podlagi dejstev, ki niso bila ugotovljena v postopku. Dejstva, ki pa so bila ugotovljena v postopku, to so štirje zadetki v SIS II, pa v izpodbijanem sklepu niso navedena. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tako v nasprotju z navedbami upravnega organa na zapisniku z dne 5. 1. 2018.

Ker upravni organ v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni postopal v skladu z ZUP, je izpodbijani sklep nezakonit.

Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz razloga, ker je delno v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015. Vrhovno sodišče RS je že odločalo o podobnem primeru ter zavzelo stališče, da za kršitve, ki prerastejo v ogrožanje varnosti drugih in premoženja, lahko pristojni organ na podlagi ZMZ zgolj omeji gibanje, ne sme pa odvzeti prostosti. Za odvzem prostosti je na podlagi Zakona o nalogah in pristojnostih policije pristojna policija, veljavna zakonodaja upravnemu organu teh pooblastil ne podeljuje. Tožnik se še posebej sklicuje na 11. točko navedene sodbe. Da gre v navedenem primeru za odvzem prostosti (osebne svobode tožnika) in ne za omejitev gibanja, pa izhaja še iz druge uveljavljene sodne prakse. Upravno sodišče je obširnejši vidik že obravnavalo v sodbi v zadevi I U 1713/2016 z dne 8. 12. 2016 v odstavkih 18 do 25.

Tožnik se v dokazne namene sklicuje na dokumentacijo upravnega spisa in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015, predlaga pa še svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov in po skrbni presoji teh dokazov razsodi, da se izpodbijani sklep odpravi.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku lahko prizadejalo nepopravljivo škodo. Dnevov brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi Upravno sodišče v sodni odločbi I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Pa tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek). Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne Direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Pot do pravnomočne rešitve primerov vedno lahko traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce; tožnik navaja več takih primerov. V dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje.

5Toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe nasprotuje njeni izdaji ter svoj predlog obširno argumentira.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je upravni organ odločil, da se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce od ustne naznanitve dne 5. 1. 2018 od 10. ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. Organ je odločitev o določitvi ukrepa oprl na četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter podatke Policije in službe vlade SOVA, iz katerih je mogoče zaključevati, da tožnik predstavlja varnostno tveganje na območju EU; odločitev o izvedbi ukrepa v Centru za tujce pa je oprl na drugi odstavek tega člena in odločitev o trajanju ukrepa na peti odstavek tega člena. Tožnik kot bistveno ugovarja, da je organ odločil na podlagi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter da tožnik s pravimi razlogi za omejitev gibanja ni bil seznanjen ter se do njih ni mogel opredeliti, pa tudi, da organ za odločitev o odvzemu prostosti ni bil pristojen in da bi izvedba ukrepa lahko bila določena le na Azilni dom.

8V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika.

9Po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar se s tem preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; pri tem se za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, ki jo predstavlja ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Po drugem odstavku tega člena lahko pristojni organ, če ugotovi, da v posameznem primeru ukrepa iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10Glede na citirani drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 je torej upravni organ ob ugotovitvi, da je podan razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tožniku zakonito omejil gibanje na Center za tujce, ob tem ko je pred tem ugotovil, kakor je v izpodbijanem sklepu tudi navedel, da je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma in da torej ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ni mogoče učinkovito izvesti. Tožnik, ki meni drugače, je torej v zmoti. Pri tem pa sodišče še dodaja, da je organ svojo oceno o neučinkovitosti izvedbe ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oprl na svoje dolgoletne izkušnje in statistične podatke o samovoljnih zapustitvah, tožnik pa s konkretnimi nasprotnimi navedbami ocene organa niti ni izpodbijal.

11Svoj zaključek, da je podan razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa je organ v izpodbijanem sklepu oprl na obvestilo, ki ga je 5. 1. 2018 dobil s strani Policije, in po katerem je slovenska policija v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi in partnerskimi službami pridobila podatke, ki kažejo na to, da je več držav članic EU izrazilo sum, da tožnik predstavlja varnostno tveganje na območju EU ter da ima izrečenih več ukrepov, med drugim vstopa v državo, ter da so francoski varnostni organi tožnika opredelili kot nevarno osebo, za katero sumijo, da je pripadnik teroristične organizacije, ter mu je izrečena prepoved vstopa v Francijo. Organ se je oprl tudi na podatke v dopisu službe vlade SOVA z dne 4. 1. 2018, označenem s stopnjo tajnosti TAJNO.

12Tožnik v tožbi ugovarja, da z navedenimi razlogi za omejitev gibanja pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen ter se do njih ni mogel opredeliti. Vendar pa je sodišče na glavni obravnavi 17. 1. 2018, kar je razvidno iz zapisnika, izvedlo dokaze z vpogledom v vse listine upravnega spisa in tudi v dopis službe vlade SOVA z dne 4. 1. 2018, označen s stopnjo tajnosti TAJNO, ker je presodilo, da je to potrebno zaradi spoštovanja poštenega sodnega postopka (332.c člen Zakona o pravdnem postopku), pri čemer je upoštevalo vse relevantne zakonske določbe o varstvu tajnih podatkov. Tožnik se je tako na glavni obravnavi seznanil z vsemi obremenilnimi podatki Policije in službe vlade SOVA, in se je lahko o njih izjavil (osebno ali po navzočem pooblaščenem svetovalcu za begunce), opravljeno pa je bilo tudi njegovo ustno zaslišanje. Glede na to sodišče kot neutemeljen zavrača njegov ugovor o kršitvi načela zaslišanja stranke, saj je to kršitev sodišče v svojem postopku odpravilo.

13Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožnikove navedbe, da organ odločitve o omejitvi gibanja na prostore in območje Centra za tujce ne bi mogel opreti na določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišče tožniku ne pritrjuje, že kolikor ugovor opira na vsebino zapisnika o seznanitvi s pridržanjem, ki ga je sestavil upravni organ dne 5. 1. 2018, in iz katerega izhaja, da so v zvezi s tožnikom v SIS II zavedeni štirje zadetki, ki so jih izdale štiri različne države EU, in da je organ tedaj presodil, da to zadostuje za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, čeprav je hkrati navedel, da se bo še ugotavljalo, ali so zadetki v SIS II povezani s to zakonsko določbo. Iz depeše Policijske uprave A. z dne 30. 12. 2017, ki je v upravnem spisu v zadevi, namreč izhaja, da je bil tožnik po prijetju po ilegalnem prehodu meje dne 29. 12. 2017 med drugim preverjen po evidencah Policije in SIS II ter je bilo ugotovljeno, da ima v SIS II štiri zadetke, in sicer prikrito kontrolo v zvezi z nacionalno varnostjo, razpisnici Danska in Nizozemska, in da je iskan zaradi prikrite kontrole (Madžarska, Francija). Iz zapisnika o seznanitvi sicer izhaja, da je tožnik, ko mu je bilo navedeno predočeno, zanikal, da bi bil kdaj pred tem v kakšni državi članici EU ter da bi vedel, zakaj so ga navedene države zavedle v SIS II. Vendar se tudi sodišče strinja, da je upravni organ v teh podatkih imel podlago za omejitev gibanja tožniku po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se tak ukrep odredi (tudi) iz razloga, da se prepreči ogrožanje varnosti države, med drugim ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, upoštevajoč pri tem Uredbo (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (v nadaljevanju Uredba SIS II). Po navedeni uredbi je namreč namen SIS II zagotoviti visoko stopnjo varnosti na območju svobode, varnosti in pravice EU, kar vključuje vzdrževanje javnega reda in varnosti ter varovanje varnosti na ozemljih držav članic (1. člen), z njo pa so določeni pogoji in postopki za vnos in obdelavo razpisov ukrepov v SIS II v zvezi z državljani tretjih držav ter izmenjavo dopolnilnih in dodatnih podatkov zaradi zavrnitve vstopa ali prepovedi bivanja na ozemlju držav članic (prvi odstavek 2. člena). Kar pomeni, da gre pri SIS II za organizirano in urejeno zbiranje podatkov z namenom zagotavljanja varnosti na ozemljih držav članic EU v zvezi z državljani tretjih držav ter da je upravni organ tudi po presoji sodišča iz SIS II posredovane podatke, ki so se nanašali na tožnika, mogel šteti za verodostojne in take, da imajo zadostno dokazno vrednost, da je nanje mogel opreti odločitev o odreditvi ukrepa omejitve gibanja.

14Iz spisne dokumentacije upravnega spisa in same obrazložitve izpodbijanega sklepa pa nadalje izhaja, da je upravni organ v času izdaje tega (pisnega) sklepa istega dne (5. 1. 2018) že imel na voljo še dodatne podatke o tožniku, glede na katere je zaključil, da predstavljajo podlago za izrek ukrepa po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom tega člena. Kot je sodišče navedlo že v 11. točki obrazložitve te sodne odločbe, sta to obvestilo Policije z dne 5. 1. 2018 in dopis službe vlade SOVA z dne 4. 1. 2018. Iz obvestila Policije z dne 5. 1. 2018 izhaja med drugim, da je slovenska policija v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi in partnerskimi službami pridobila podatke, ki kažejo na to, da je več držav članic EU izrazilo sum, da tožnik predstavlja varnostno tveganje na območju EU ter da ima izrečenih več ukrepov, med drugim vstopa v državo, ter da so francoski varnostni organi tožnika opredelili kot nevarno osebo, za katero sumijo, da je pripadnik teroristične organizacije, ter mu je izrečena prepoved vstopa v Francijo ter da mu je s strani albanskih varnostnih organov izrečena odstranitev in prepoved stopa v Albanijo do leta 2025, da pa v zvezi s preverjanjem dejstev in okoliščin tožnikovega bivanja v Črni Gori, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Hrvaški še niso pridobili vseh odgovorov varnostnih organov. Podatki, ki bremenijo tožnika, so navedeni tudi v dopisu službe vlade SOVA z dne 4. 1. 2018, ki je označen s stopnjo tajnosti TAJNO. Navedena dokumenta tudi po presoji sodišča vsebujeta podatke, ki so podlaga za odreditev tožniku ukrepa po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in drugega odstavka tega člena. Tožnik je na glavni obravnavi, po tem ko se je imel možnost seznaniti z njimi, sicer povedal, da tisto, kar se navaja v dokumentu službe SOVA, ni resnično in ne drži; da so to sumi in obtožbe, ki ne temeljijo na resničnosti; da je v Črni gori res tudi bil in dobil pravico bivanja, čeprav so ga osumili terorizma; da je tudi bil v stiku z eno od oseb, ki se navajajo v dokumentu službe SOVA, vendar se je z njo v Črni Gori zgolj srečal, nato pa sta šla vsak svojo pot. V zvezi s podatki iz obvestila Policije pa je prav tako zanikal, da bi bil že kdaj prej na območju EU ter navedel, da so podatki o tem, da so ga francoski organi presodili kot predstavnika teroristične organizacije in da predstavlja varnostno tveganje za države EU, dezinformacije ter da ne ve, ali ima prepoved vstopa v to državo, saj tja niti ni poskušal priti, ker ni dobil vizuma. Glede podatkov o njem v SIS II, vnesenih s strani štirih držav, pa je tožnik navedel, da so netočni in da so jih verjetno dobili iz Črne Gore. Take skope in neargumentirane trditve, ki v bistvenem predstavljajo zgolj zanikanje, da bi bilo tisto, kar se o tožniku v dokumentih navaja, resnično, pa niso prepričljive. To tudi ob tem, ko gre za konkretizirane očitke in zlasti v dokumentu službe SOVA za konkretizirane dogodke oziroma dogajanje iz bližnje preteklosti (druga polovica leta 2017). Po drugi strani pa gre v navedenih dokumentih Policije in službe vlade SOVA za podatke državnih organov, ki so jih ti pridobili pri opravljanju svojih pristojnosti, ki jih zanje določa zakon, in sporočeni upravnemu organu na zakonski podlagi.¹ Zato sodišče šteje podatke v navedenih dokumentih za verodostojne in da imajo polno dokazno vrednost, saj tudi nima razlogov za domnevo, da je kateri od državnih organov izdelal dokument z lažno vsebino, upoštevaje pri tem tudi tožnikove na glavni obravnavi dane izjave o tem - po presoji sodišča, kot že navedeno, neprepričljive in take, da jim sodišče ne more pokloniti vere. Glede na to kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika o tem, da organ odločitve o odreditvi ukrepa ne bi mogel opreti na določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tudi kolikor jih podaja v smislu, da naj ne bi bil izkazan razlog iz te zakonske določbe, kajti tudi po presoji sodišča podatki iz dokumentov Policije z dne 5. 1. 2018 in službe vlade SOVA z dne 4. 1. 2018 so podlaga za odreditev ukrepa, ki ga terja preprečitev ogrožanja varnosti države oziroma ogrožanja delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva.

15Po navedbah tožnika v tožbi je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz razloga, ker naj bi bil delno v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, pri čemer se tožnik sklicuje zlasti na točko 11. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Z izpodbijanim sklepom je bil tožniku odrejen ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce; za tako odločitev pa je upravni organ imel podlago v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena tega zakona, in jo je mogel sprejeti ob ugotovitvi, ki jo je tudi argumentiral, da ukrepa v azilnem domu ni mogoče učinkovito izvesti. Po presoji sodišča se je organ ob tem utemeljeno skliceval tudi na določbe 10. člena Direktive 2013/33 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki določajo pogoje za pridržanje, in ki so v obravnavanem primeru doseženi. Kakšnih posebnih okoliščin izvajanja odrejenega ukrepa, ki bi morda lahko dajale podlago za oceno, da gre v tožnikovem primeru za omejitev svobode gibanja, pa tožnik v tožbi niti ne navaja. Sodba v zadevi I U 1713/2016, na katero se tožba tudi sklicuje, pa se na področje mednarodne zaščite niti ne nanaša.

16Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, ob tem ko je kršitve pravil postopka odpravilo samo, je na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

17Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodišče mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

18Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.

-------------------------------

¹ Tako je SOVA po Zakonu o Slovenski obveščevalno - varnostni agenciji (v nadaljevanju ZSOVA) samostojna služba vlade, ki opravlja s tem zakonom določene naloge (1. člen) in pridobiva ter vrednoti podatke ter posreduje informacije iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države ter o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev, ter sodeluje s pristojnimi državnimi organi in službami pri varnostnem preverjanju ter posreduje podatke, pomembne za varnost določenih oseb, delovnih mest, organov, objektov in okolišev (2. člen). Po Zakonu o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) pa je policija organ v sestavi ministrstva, ki opravlja naloge, določene z zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi predpisi ter kot eden od subjektov sistema notranje varnosti z uresničevanjem svojih nalog prispeva k notranji stabilnosti in varnosti v Republiki Sloveniji; za uspešno zagotavljanje notranje varnosti pa policija sodeluje z drugimi subjekti, ki prispevajo k zagotavljanju nacionalne varnosti Republike Slovenije (2. člen).