VDSS Sodba Psp 407/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2016 in št. ... z dne 7. 12. 2015 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 24. 8. 2011 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Tožnik je namreč na izvedensko mnenje podal pripombe in jih tudi utemeljil z že podanim mnenjem z dne 17. 2. 2011, ki je bilo podlaga za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti v BIH. Sodni izvedenec se o pripombah niti ni izjasnil, nisi svojega mnenja ni predstavil na naroku za glavno obravnavo. Nadalje še navaja, da je na podlagi identičnega dejanskega stanja (tožnikovega zdravstvenega stanja in medicinske dokumentacije) bilo v dveh različnih postopkih drugače ugotovljeno. V nasprotju z odločitvijo v sporni zadevi je pristojni organ v BIH ugotovil tožnikovo popolno nezmožnost za vsakršno delo. Posledično se postavlja utemeljen dvom v pravilnost ugotovitev izvedenca, ki je bil angažiran v tem postopku. Tožnik glede na svoje zdravstveno stanje objektivno ni sposoben opravljati nobenih del. Razen tega tudi dejstvo, da je že vrsto let brezposeln predstavlja dodaten argument k navedbam tožnika o njegovi nezmožnosti za delo. Sodišče tudi ni vezano na dokazne predloge obeh strank in bi moralo zaradi ugotavljanja dejanskega stanja ali zaslišati tožnikovega lečečega zdravnika oziroma izvedenca ustrezne stroke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 12. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 8. 2011 in da nima pravice do invalidske pokojnine.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik rojen 25. 10. 1961 in da mu je bila od 26. 5. 2011 v BIH priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožnik je v Sloveniji dopolnil 8 let 4 mesece in 22 dni zavarovalne dobe, v BIH pa 17 let 8 mesecev in 1 dan. Skupna zavarovalna doba tako znaša 26 let in 23 dni. Tožnik je po izobrazbi strojni ključavničar in je nazadnje delal kot "CNC pomočnik".

7Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Omenjeno pravico ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti, ki jo tožnik tudi uveljavlja s tožbo. V I. kategorijo invalidnosti se upoštevaje 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca s področja psihiatrije. Iz pisno podanega mnenja, ki ga je sodni izvedenec podal na podlagi osebnega pregleda tožnika in na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu izhaja, da psihiatrična preiskava pri tožniku ni odkrila znamenj prave duševne bolezni v smislu katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem, prav tako tudi ne duševne manjrazvitosti v ožjem smislu, pač pa še komaj povprečno razumsko opremljenost z nevrotičnimi osebnostnimi elementi. Gre torej za nevrotično nadgradnjo osebnostne insuficientnosti ter poudarjeno željo po upokojitvi. Izvedenec ni našel novih elementov, ki bi dodatno zmanjševali tožnikovo delazmožnost, upoštevaje obdobje do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, torej do 1. 3. 2016. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti je glede na težo tožnikovih objektivnih težav ustrezna.

9Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca. Omenjeno mnenje ne odstopa od medicinske dokumentacije v spisu. Mnenje je tudi ustrezno obrazloženo, s tem da se je izvedenec tudi izrecno opredelil do diagnoz oziroma zapisanih šifer, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje in na katere v pritožbi opozarja tožnik.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko se izvedenec ni izjasnil o tožnikovih pripombah na podano izvedensko mnenje, niti tega mnenja ni neposredno predstavil na naroku za glavno obravnavo. Tožnik je 27. 6. 2017 sodišču posredoval pripombe na izvedensko mnenje, vendar iz omenjenega dopisa zgolj izhaja, da mnenja ne sprejema. Sklicuje se zgolj na podano mnenje v BIH z dne 17. 2. 2011, v katerem so navedene šifre bolezni. Izvedenec se je do šifer bolezni, kot so razvidne iz medicinske dokumentacije v spisu opredelil in tudi pojasnil, zakaj meni, da pri tožniku stanje, kot izhaja iz šifre F62.0 in F32.2 ni podano. Tožnik pa drugih vsebinskih pripomb s tem v zvezi niti ni podal. Tudi če je tuj organ pri tožniku ugotovil I. kategorijo invalidnosti, to še ne pomeni, da je s tem podana I. kategorija invalidnosti tudi v predmetnem postopku. Potrebno je poudariti, da se pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ugotavljajo po nacionalni zakonodaji. Na podlagi enakega dejanskega stanja so zato pogoji za priznanje pravice v posameznih državah lahko različni, prav tako so različne pravice na tej podlagi, na kar je opozorilo tudi že Vrhovno sodišče v drugi zadevi³. Ker je bilo mnenje prepričljivo in strokovno obrazloženo je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge (za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za postavitev drugega izvedenca, kot je to predlagal v pripombah na izvedensko mnenje). Po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno podlago v 287. členu ZPP, kar pomeni, da ni kršilo določbe postopka v smeri, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov tudi ustrezno utemeljilo.

11V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik že vrsto let brezposeln, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo za presojo v sporni zadevi odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, da se tožnikovo zdravstveno stanje še dodatno poslabšuje, lahko tožnik pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Dolgotrajnejša brezposelnost pa na samo odločitev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni odločilna. Bistveno je namreč zdravstveno stanje, na podlagi katerega se ocenjuje, ali je nekdo zmožen opravljati organizirano pridobitno delo.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012.
³ Glej VIII Ips 91/2017 z dne 25. 10. 2017.