UPRS Sodba in sklep I U 1333/2016-15

I. Druga točka odločbe št. 35105-35/2010/76 z dne 9. 8. 2016 se izreče za nično.

II. Tožbi se delno ugodi tako, da se 3. točka odločbe št. 35105-35/2010/76 z dne 9. 8. 2016 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je že leta 2011 izdala sklep, s katerim je dovolila obnovo postopka, končanega z izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja št. 35105-35/2010-PK/VML z dne 30. 3. 2011 v delu, ki se nanaša na parceli 208/13 in 208/14 k.o. ... Obnova je bila dovoljena v obsegu, da se predlagateljico obnove postopka seznani z zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja ter se ji omogoči, da se o tem izreče. Po izvedenem obnovljenem postopku je dne 22. 10. 2012 odločila, da ostane dopolnilno gradbeno dovoljenje v veljavi. Upravno sodišče je s sodbo I U 1598/2012 z dne 10. 3. 2016 to odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Toženka je nato dne 9. 8. 2016 izdala v tem sporu delno izpodbijano odločbo, s katero je v točki 1. izreka odločila, da se dopolnilno gradbeno dovoljenje št. 35105-35/2010/PK/VML z dne 30. 3. 2011 za gradnjo daljnovoda DV2 x 110 KV Beričevo – Trbovlje razveljavi v delu, ki se nanaša na zemljišče parc. št. 208/13 in 208/14 k.o. ...

2Pod izpodbijano 2. točko izreka odločbe je odločila, da se investitorju A. d.o.o. izda dopolnilno gradbeno dovoljenje za gradnjo tega daljnovoda na zemljišču parc. št. 208/13 in 208/14 k.o. ... Zahtevek za povračilo stroškov je zavrnila (točka 3). V obrazložitvi navaja, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja svojo ugotovitev, da investitor izkazuje pravico graditi, napačno oprla na določilo 3. alinee prvega odstavka 59 a člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). Zapuščinski postopek je bil namreč dejansko končan že leta 1971 in so se dodatni sklepi o dedovanju nanašali le na pozneje najdeno premoženje. Pravica graditi ni bila izkazana niti na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 59 a člena EZ tj. s potrdilom upravne enote, da je začet postopek razlastitve za ustanovitev služnosti v javno korist. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila ta zakonska določba neustavna. Investitor pa z drugimi dokazili o pravici graditi ni razpolagal.

3Zato toženka ugotavlja, da pravica graditi v času izdaje gradbenega dovoljenja ni bila izkazana. Ker je bila gradnja po gradbenem dovoljenju že izvršena, v tem primeru pa po ustaljeni sodni praksi odprava odločbe ni več mogoča, je toženka dopolnilno gradbeno dovoljenje v obnovljenem delu razveljavila. Obrazložitev odločbe nadaljuje s pojasnilom, da je nato smiselno ugotavljala, ali ima investitor v času izdaje te odločbe pravico graditi na zemljiščih 208/13 in 208/14 k.o. ... Zato ga je pozvala, naj vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja dopolni s temi dokazili, investitor pa je kot dokazilo o pravici graditi predložil odločbi Upravne enote Ljubljana št. 352-42/2014 z dne 13. 6. 2016 in št. 352-100/2014-34 z dne 13. 6. 2016, iz katerih izhaja, da je v korist investitorja dovoljena obremenitev nepremičnin na deležu tožnice v javno korist. Toženka še navaja, da je na podlagi teh listin štela, da je pravica graditi izkazana in zato odločila, kot izhaja iz 2. točke izreka odločbe.

4Tožnica vlaga tožbo zoper odločitev iz druge in tretje točke izreka odločbe. Navaja, da odločbi Upravne enote o razlastitvi še nista pravnomočni, da služnost v korist pravne osebe ne daje pravice graditi, da je služnost ustanovljena v nasprotju z določbo 59. člena EZ in tožnica še vedno ni prejela odškodnine. Druga točka izreka je neskladna z zahtevami iz 68. člena ZGO-1, ki določa obvezne sestavine, ki jih mora vsebovati izrek gradbenega dovoljenja, česar konkretni izrek ne vsebuje. Toženka bi morala investitorju tudi naložiti plačilo nadomestila za degradacijo prostora. Trdi, da je toženka taktizirala s časom izdaje posamezne odločbe in s tem de facto onemogočila učinkovito uporabo pravnega sredstva ter povzročila, da gradbenega dovoljenja ni več mogoče odpraviti. Predlaga odpravo 2. točke izreka odločbe in spremembo 3. točke izreka. Nadalje predlaga, da ji sodišče za nezakonito uzurpacijo nepremičnine ter za pravično zadoščenje zaradi kršitve ustavnih pravic in pravic določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin prisodi odškodnino v višini 9000,00 EUR. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila odločba izdana v postopku obnove, katere predmet je bilo zgolj izkazovanje pravice graditi na tožničini nepremični. Izrek odločbe tako ni klasično gradbeno dovoljenje, zato tudi ne vsebuje navedb iz 68. člena ZGO-1. Toženka ni taktizirala s časom izdaje posamezne odločbe. Postopek se je vlekel zaradi več upravnih sporov, ki jih je sprožila tožnica, o eni od tožbenih zahtev pa je odločalo tudi Ustavno sodišče, pri čemer se v konkretni zadevi odražajo posledice celo dveh odločitev Ustavnega sodišča. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno in ne odpravljeno, zato je veljalo do trenutka razveljavitve, tedaj pa je bilo istočasno izdano novo dovoljenje. Vmes ni časovnega intervala, ko bi bil prostor nedovoljeno degradiran. Tožnici je bila odškodnina zaradi posega v njeno zemljišče že davno ponujena, a jo je odklanjala, zato je bil pa za obe nepremičnini ustanovljen sodni depozit. Postopanje na podlagi nepravnomočnih odločb upravne enote omogoča 104. člen ZUreP-1, ko je mogoče razlastitveno odločbo izvršiti že pred njeno pravnomočnostjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

K prvi točki izreka:

7Prvi odstavek 268. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da če pristojni organ ne zavrže ali ne zavrne predloga za obnovo, izda sklep, da se obnova dovoljuje, in določi, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi. V konkretni zadevi je bil postopek obnovljen v obsegu, ki se je nanašal na vprašanje, ali je investitor izkazal pravico graditi daljnovod ... Trbovlje na parcelah 208/13 in 208/14 k.o. ... Šlo je torej za vprašanje ali je investitor v času izdaje gradbenega dovoljenja izkazal pravico graditi daljnovod (tudi) na parcelah 208/13 in 208/14 k.o. ... Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta navaja, da je v obnovljenem postopku ugotovila, da pravica graditi na toženkinih parcelah tedaj ni bila izkazana, saj je ne bi smela opreti na tretjo alineo prvega odstavka 59.a člena EZ, ker je bil zapuščinski postopek po pok. A.A. pravnomočno končan že leta 1971. Pravica graditi tudi ni bila izkazana z izjavo, da je bila B.B. ponujena sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti in s potrdilom Upravne enote Ljubljana z dne 31. 8. 2012, da je bil začet postopek za ustanovitev služnosti v javno korist, saj je bila 8. alineja prvega odstavka 59.a člena EZ spoznana za neustavno. Z drugimi dokazi, ki bi izkazovali pravico graditi na navedenih zemljiščih, upravni organ ni razpolagal.

8Po 270. členu ZUP pristojni organ na podlagi podatkov, zbranih v prejšnjem in obnovljenem postopku, izda odločbo v zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Ker iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je odprava mogoča le v primeru, če gradbeno dovoljenje še ni bilo konzumirano, daljnovod pa je že zgrajen, je toženka odločila, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje razveljavi (1. točka izreka). Zoper ta del izreka odločbe tožba ni bila vložena in je torej postal pravnomočen. S tem je postopek pravnomočno končan, kar pomeni, da je bilo o tožničinem zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno odločeno.

9Po četrti točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je organ izdal brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Ker je postopek pravnomočno končan, toženka v okviru tega postopka ni mogla odločati o zahtevi, da se investitorju izda dopolnilno gradbeno dovoljenje za gradnjo na teh parcelah. Investitor pa tudi ni vložil nove zahteve. Kot pravilno opozarja tožnica, je izrek izpodbijane odločbe tak, da ga tudi ne bi bilo mogoče izvršiti, kar je prav tako razlog za ničnost (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

10Investitor bo moral vložiti novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, v postopku, ki bo sledil, pa bo lahko dokazoval, da na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana o obremenitvi parcele 208/14 k.o. ... (št. 352-100/2014-34 z dne 13. 6. 2016) in parcele 208/13 k.o. ... (št. 352-42/2014-29 z dne 13. 6. 2016) izkazuje pravico graditi. Tožnica bo lahko vse ugovore, ki jih glede obstoja te pravice uveljavlja v tej tožbi, uveljavljala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

11Tožnica v tožbi še predlaga, da naj ji sodišče prisodi pravično zadoščenje oziroma odškodnino, če bo ugotovilo, da je toženka taktizirala s časom izdaje posamezne odločbe in s tem tožnici onemogočila učinkovito uporabo pravnega sredstva in povzročila, da gradbenega dovoljenja ni več mogoče odpraviti, ker bi s tem prišlo do rušenja daljnovoda. Meni, da je v primeru, ko organ s svojim odlašanjem povzroči nastanek pravnih posledic, kršena pravica iz 6.člena EKČP, pri čemer se sklicuje na zadevi Magee v. The United Kingdom in Janosevic v. Sweden.

12Tožnik, kateremu je bila protipravno kršena katera od ustavnih pravic, ima pravico do odškodnine¹. Vendar pa sodišče v upravnem sporu ni pristojno odločati o taki odškodnini. Po ZUS -1 lahko odloča le o povrnitvi nastale škode v okviru uveljavljanja zahtevka iz drugega odstavka 7. člena ZUS-1 (povrnitev škode, nastale z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta) ter v primerih iz 66. ter 67. člena ZUS-1 (ko sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v sporu polne jurisdikcije). Izven teh primerov je za odločanje o odškodninskih zahtevkih pristojno sodišče splošne pristojnosti. Odločanje o škodi, nastali zaradi dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pride v upravnem sporu v poštev le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretni zadevi ni tako, saj se odškodninski zahtevki lahko uveljavljajo v pravdnem postopku.

K drugi točki izreka:

13Toženka je zavrnila zahtevek tožnice, da naj ji investitor povrne stroške postopka. Tožnica je upoštevaje 22. člen ZOdvT stroške priglasila od vrednosti predmeta 4.000,00 EUR in ob upoštevanju količnika 2,5 po tar. št. 2200, kar znaša 397,50 EUR povečano za znesek DDV, skupaj 484,95 EUR. Toženka svojo odločitev obrazloži s tem, da je tožnica sicer upravičena do povračila stroškov, vendar pa je investitorju naložila, da naj ji te stroške povrne že v odločbi št. 35105-35/2010/67 z dne 19. 5. 2016, s katero je odločila o obnovi postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja št. 35105-35/2010-PK/VML z dne 30. 3. 2011. Ker je v obeh postopkih dejanja opravljala enotno in vse pisne vloge podajala za obe obnovi hkrati, ji povračilo stroškov v tej zadevi ne pripada. Takšno stališče je zmotno, saj pravila, ki ga je ustvarila toženka ne pozna noben predpis. Stranka oziroma stranski udeleženec je v skladu z ZUP upravičen do povračila stroškov, če je s svojim zahtevkom uspel. Če sta postopka dva in je uspel v obeh postopkih, mu stroški pripadajo v obeh postopkih. Pri tem ni relevantno, ali je stranka vloge pisala z različno vsebino, ali jih je dejansko skopirala in spremenila zgolj številke spisa. Poleg tega tožnica tudi upravičeno opozarja, da je toženka tista, ki je razdelila postopek na dva postopka in so s tem nastali stroški zastopanja v obeh postopkih. To dejstvo ne more iti v škodo tožnici, saj ga ni zakrivila. Zato je sodišče v tem delu tožbi ugodilo. Tožnica je sicer predlagala spremembo tega dela izpodbijanega dela akta, vendar sodišče odločbe ne more spremeniti tedaj, kadar jo mora izvršiti nekdo, ki v upravnem sporu ne sodeluje kot tožena stranka ampak zgolj prizadeta stranka; v konkretnem primeru torej A. d.o.o.

14Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

15Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Sklep I Up 1238/2005 z dne 7. 12. 2005, sodba II Ips 505/2003 z dne 28. 10. 2014