VSK Sklep I Cp 105/2018

I. Pritožba tožeče stranke z dne 30. 8. 2017 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 8. 2017.

II. Pritožba tožeče stranke z dne 3. 1. 2018 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2017.

Glede predloga za izdajo začasne odredbe

1Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 8. 2017 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožnica podala skupaj s tožbo zaradi motenja posesti. S tem predlogom je zahtevala, da toženka iz svoje parcele nemudoma odstrani železno in plastično ograjo ter nasuto kamenje pred železnimi vrati ter s tem tožnici omogočiti nemoten dostop po poti do njene stanovanjske hiše. Iz razlogov omenjenega sklepa izhaja, da je tožnica sicer uspela izkazati verjetnost obstoja svoje terjatve iz naslova motenja posesti dostopne poti, vendar pa je podala zgolj navedbe glede tega, da bo (brez izdaje predlagane začasne odredbe) uveljavitev njene terjatve onemogočena oz. precej otežena (ker namerava toženka na tej parceli zgraditi nov objekt z urejeno zelenico in parkirnimi mesti, kar bo bistveno otežilo vzpostavitev prvotnega stanja); ni pa podala nikakršnih navedb glede nastanka težko nadomestljive škode.

2Zoper ta sklep se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi ponovno poudarja, da bo z izgradnjo novega objekta uveljavitev njene nedenarne terjatve onemogočena oziroma precej otežena, poleg tega pa iz odločbe Ustavnega sodišča (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu) ne izhaja, da ureditvene začasne odredbe ne bi bilo možno izdati tudi v tem primeru. Dodatno poudarja, da je v obravnavanem primeru podana ustrezna reverzibilnost, torej bi bilo mogoče v primeru, če bi motenjsko pravdo izgubila, zoper vzpostaviti prvotno stanje (postaviti nazaj železno in plastično mrežo ter navoziti kamenje). Opozarja še, da sodna praksa, ki naj bi potrjevala sporno stališče sodišča prve stopnje, ne predstavlja pravnega vira in ne zavezuje, temveč je lahko le pripomoček pri razsoji v konkretni zadevi. Ker torej sodišče ni pravilno uporabilo ustreznih zakonskih določb ZIZ, je tudi podana zmotna uporaba materialnega prava.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavanem primeru je tožnica predlagala izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, ki je po vsebini identična dajatvenemu oz. restitucijskemu tožbenemu zahtevku iz motenjske pravde. Za tovrstno odredbo velja, da ni namenjena zavarovanju bodoče uveljavitve terjatve, pač pa razmerje med pravdnima strankama začasno uredi (regulira) do pravnomočnega zaključka rednega sodnega postopka. Zaradi navedenega torej ni dovolj, da predlagatelj zatrjuje zgolj nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, temveč mora zatrjevati in z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati, da mu grozi nevarnost uporabe sile ali nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, zaradi katere bi kasnejše redno sodno varstvo ostalo brez pomena. Sodna praksa je pri izdaji tovrstnih odredb torej uveljavila restriktiven pristop in jih omejila na izjemne primere, ob upoštevanju omenjenih strožjih pogojev.

5V obravnavani zadevi pa je tožnica izdajo začasne odredbe utemeljevala z navedbami, da bo zaradi predvidene gradnje stanovanjske stavbe na parceli, po kateri poteka sporna pot, uveljavitev njene terjatve iz motenjske pravde otežena oziroma onemogočena. Kljub temu, da je bila predlagana začasna odredba (po svoji vsebini) namenjena ureditvi spornega razmerja, posebnih navedb glede hujše škode ali grozečega nasilja ni podala, zato je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene vse predpostavke za izdajo začasne odredbe. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Glede odločitve o zahtevku zaradi motenja posesti

6V tem delu je sodišče s sklepom z dne 6. 11. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka motila tožničino posest s tem, da je ogradila svojo parcelo z železno in plastično mrežo ter pred kovinska vrata nasula kamenje, s čimer je zaprla dostopno pot. Nosilni razlog tovrstne odločitve je v tem, da opisano ravnanje toženke ni bilo protipravno, saj je v skladu z gradbenim dovoljenjem ter gradbenimi predpisi zgolj ustrezno zagradila (zavarovala) svojo parcelo, na kateri je porušila obstoječo hišo in namerava zgraditi novo.

7Tudi zoper tovrstno odločitev se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi kritizira zaključek sodišča prve stopnje, da ni prerekala navedb toženke, da je morala svoje zemljišče, ki predstavlja gradbišče, ustrezno zavarovati. Pritožnica je namreč na sami obravnavi nasprotovala tem navedbam ter dodala, da je že v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja opozarjala uslužbence na upravni enoti, da ima na tem zemljišču služnost dostopa, vendar so ji odvrnili, da mora to zadevo urejati v drugih postopkih (torej da služnost ni predmet gradbenega postopka). Tovrstne izpovedbe priče A. V. sodišče tudi ni upoštevalo, zato je v tem delu podana relativna procesna kršitev. Toženka je torej dobro vedela, da sporna pot obstoji, zato so neutemeljena njena navajanja, da je morala zemljišče ograditi. Izključitev protipravnosti (na katero se sklicuje izpodbijani sklep) ne bi bila mogoča v pravdi za ugotovitev služnosti, ki jo je tožnica že predhodno vložila, zato ni mogoča niti v predmetni motenjski pravdi, ki se sklicuje (predstavlja nadaljevanje) omenjene služnostne pravde. Izpodbijani sklep se opira na izdano gradbeno dovoljenje, kjer ni govora o služnostni poti in ne upošteva pa, zakaj v tem gradbenem dovoljenju služnost poti ni zajeta. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo dopisa toženke z dne 27. 7. 2017, kjer je tožnici prepovedala uporabo sporne poti, ne pa, da bo parcelo zagradila zaradi gradbenih predpisov. Tudi v tem delu naj bi bila podana procesna kršitve, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Glede na navedeno pritožnica predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

8Pritožba ni utemeljena.

9V skladu s 33. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je posestno varstvo omejeno na zadnje stanje posesti in dejansko motenje; ena izmed objektivnih predpostavk motenja pa je v protipravnosti spornega posega (tretji odstavek 33. člena SPZ). Posest se namreč lahko moti le s takšnimi dejanji in ravnanji, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom (zakonu) in pravnemu redu.

10V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno. Na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja je namreč njena parcela predstavljala t.i. gradbišče, ki je v smislu 8. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 opredeljeno kot zemljišče ali objekt, na katerem se izvaja gradnja in zemljišče ob tem zemljišču oziroma objektu, ki je potrebno za opravljanje del, ki so v zvezi z gradnjo. Toženka je torej morala svojo parcelo ustrezno ograditi in zavarovati, kot je to predpisano v drugem odstavku 8. člena Pravilnika o gradbiščih. Pritožba neupravičeno zatrjuje, da naj bi ta ključna ugotovitev (napačno) temeljila zgolj na tem, da je tožnica le pavšalno prerekala trditve nasprotne stranke glede ne-protipravnosti njenega ravnanja. Iz zapisnika prvega naroka glavne obravnave namreč izhaja, da so bila ta prerekanja res precej splošne narave, zato sodišču prve stopnje (v tem delu) ne gre očitati nepravilnih procesnih zaključkov ali celo protispisnega povzemanja gradiva. Poleg navedenega pa je v izpodbijanem sklepu še dodatno izpostavljeno, da tožnica tudi ni zatrjevala, da bi bilo sporno ravnanje (ograditev zemljišča) morebiti neskladno z gradbenim dovoljenjem ali da je toženka zagradila del zemljišča, ki ne predstavlja gradbišča in podobno. Ne glede na povedano, pa je sodišče prve stopnje svoj zaključek podkrepilo še z ugotovitvijo (ki je pritožba ne problematizira), da poteka sporna pot tik ob hiši, ki je bila namenjena rušitvi (in gradnji nove stavbe v istih gabaritih), zato je povsem logično, da je tudi ta del parcele predstavljal gradbišče, ki ga je bilo potrebno zavarovati. Okoliščina, da upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni ustrezno upošteval zatrjevane služnosti, pa ne more biti predmet tega sodnega postopka, saj bi morala tožnica to zadevo uveljavljati oz. razčiščevati v upravnem postopku. Zaradi tega tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki glede neupoštevanja s tem povezane izpovedbe priče A. V..

11Zaključek sodišča, da je bilo ravnanje toženke skladno z gradbenim dovoljenjem in citiranimi predpisi, je torej pravilen, zato v skladu s tretjim odstavkom 33. člena SPZ ne more predstavljati protipravnega posega. Glede na navedeno se tudi vse ostale pritožbene navedbe izkažejo za nebistvene in je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).