VSL Sklep IV Cp 424/2018

I. Pritožba zoper popravni sklep se zavrne in se ta sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi proti sklepu o stroških se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo o tožbenem zahtevku, pri čemer je sklenilo, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom.

2Višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Za tem je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep, s katerim je tožniku naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške. Ker pa je imela toženka v postopku BPP, je sodišču tožniku naložilo, da te stroške povrne v korist proračuna sodišča.

4Sodišče prve stopnje je nato izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo očitne pomote v izreku in obrazložitvi sklepa o stroških. Šlo je za zamenjavo "tožeča" oziroma "tožena" stranka, napaka pa se je vsega skupaj ponovila štirikrat.

5Proti sklepu o stroških in proti popravnemu sklepu tožnik vlaga pritožbo. Navaja, da je sodišče poseglo v vsebino sklepa o stroških, ko je zamenjalo vlogi strank. Taka poprava je nedopustna, zato predlaga razveljavitev sklepa. V zvezi s sklepom o stroških navaja, da ga je presenetil, saj je pričakoval odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Opozarja, da je to v družinskih sporih pravilo ter opisuje specifiko tega postopka. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

6Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

7Pritožba proti popravnemu sklepu ni, proti sklepu o stroških pa je utemeljena.

8V skladu z določbo prvega odstavka 328. člena ZPP lahko sodišče kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote v sodbi. Zakonsko pooblastilo sodišču, da odpravi napake, ni omejeno le na popravo napak v obrazložitvi, temveč tudi v izreku. Sodišče prve stopnje je imelo torej potrebno zakonsko podlago, da je odpravilo napake, ki jih je zagrešilo ob izdaji sklepa o stroških. Da je napaka očitna, izhaja iz vsebine sklepa, iz katere ni dvoma, da je sodišče odločilo, da je tožnik tisti, ki mora toženki povrniti njene pravdne stroške. Sodišče je svojo odločitev namreč oprlo na 154. člen ZPP, tožnik pa je tisti, ki je to pravdo izgubil.

9Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega izpodbijani popravni sklep preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker nepravilnosti ni odkrilo, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo proti temu sklepu zavrnilo in sklep potrdilo.

10V zakonskih sporih in sporih v razmerjih med starši in otroki sodišče odloča na podlagi 413. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se pri izpodbijani stroškovni odločitvi ni oprlo na to določbo, temveč na določbo 154. člena ZPP, kar ni prav. Sodišče v družinskopravnih zadevah odloča po prostem preudarku, ki mu ga je zakonodajalec zaupal v 413. členu ZPP. To je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče. Uspeh v postopku je le ena izmed okoliščin, ki jo lahko sodišče upošteva, ko odloča o stroških po 413. člen ZPP, ne more pa biti ena in edina okoliščina. Nasprotno stališče bi vodilo v dejansko uporabo 154. člena ZPP, s čimer bila določba 413. člena ZPP, ki je lex specialis, izigrana. Iz razlogov prvostopenjska sklepa ne izhaja nobena druga okoliščina, ki bi pritožbenemu sodišču omogočala sklepanje, da je ob uporabi prostega preudarka iz 413. člena ZPP izpodbijana odločitev morebiti kljub vsemu pravilna. Pritožnik navaja okoliščine,¹ ki kažejo na to, da je v tej zadevi bolj prav(ično), da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Toženka odgovora na pritožbo, v katerem bi prerekala te trditve ali navedla drugačne okoliščine, ni vložila. Ker utemeljenih razlogov, da bi stroške toženke kril tožnik (kar bi pomenilo, da vse pravdne stroške nosi izključno on), pritožbeno sodišče ne vidi, je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP njegovi pritožbi proti sklepu o stroških ugodilo in ga ustrezno spremenilo tako, da je rezultat tak, da vsaka stranka krije svoje stroške. Taka odločitev je v tovrstnih postopkih tudi običajna.

11V duhu 413. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo proti enemu sklepu uspel, proti drugemu pa ne, toženka pa odgovora na pritožbo ni vložila in torej niso nastali nobeni stroški, ki bi ji jih bil (čeprav le delno) dolžan povrniti tožnik.

¹ Da je sodišče upoštevalo dokaze, izvedene v drugem postopku, v katerem je vsaka stranka krila svoje stroške, ter da sta imeli obe pravdni stranki v postopku odločbo o BPP.