UPRS Sodba II U 11/2018-9

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu II U 543/2017 zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila istega dne, kot prošnja za brezplačno pravno pomoč (BPP) vložena tudi tožba, s katero tožeča stranka izpodbija tam navedeno odločbo Tržnega inšpektorata RS, s katero je bilo v upravni zadevi A.A., s.p., odločeno, da je kot samostojna podjetnica v svojem gostinskem obratu dolžna odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti tako, da si pridobi dovoljenje oz. pogodbo sklenjeno s SAZAS za sekundarno radiodifuzno oddajanje. Organ za BPP pojasnjuje, da Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v prvem odstavku 17. člena določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Navedeno pomeni, da lahko v sladu s subjektivnim konceptom upravnega spora v postopku kot tožniki nastopajo le tiste osebe, ki varujejo svoje pravice ali pravne koristi. Če z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravice ali na zakon oprte osebne koristi tožnikov, niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe v upravnem sporu. Glede na to, da je bila stranka v upravnem postopku A.A. s.p. in ne A.A. kot fizična oseba ugotavlja, da prosilka nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeni odločbi in je zato pričakovanje prosilke, da bi v postopku s tožbo zoper navedeni odločbi uspela, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah (tretji odstavek 24. člena ZBPP), saj bi sodišče njeno tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

2Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi zmoten uporabe materialnega prava, kar ima za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja določbe 74. člena ZGD in 19. člena ZDavP-2, iz katerih izhaja, da samostojni podjetnik posameznik kot fizična oseba na trgu opravlja pridobitno dejavnost. Opozarja tudi na sklep II U 490/2017, v katerem se fizični osebi A.A. priznava status stranke v postopku. Meni, da zato zadeva v zvezi z odločbo tržnega inšpektorata ni nerazumna in ima verjetni izgled za uspeh, tožbene razloge pa utemeljuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-35/94, ki določa, da načelo delitve oblasti po Ustavi RS izključuje možnost, da bi upravni organ spreminjal in samostojno urejal zakonska vprašanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek oz. podredno, da tožbi ugodi in samo odloči o stvari.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

4Tožba ni utemeljena.

5Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje. V zvezi z tožbenimi ugovori pa dodaja:

6Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 nastopa kot tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Navedeno pomeni, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka kot fizična oseba v upravnem postopku ni imela položaja stranke. Inšpekcijski ukrep je bil naložen samostojni podjetnici A.A., zato po presoji sodišča ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1. V posledici navedene ugotovitve ji zato tudi tožena stranka utemeljeno ni odobrila brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom v zadevi II U 543/2017, v katerem je tožbo vložila samostojna podjetnic (s.p.) A.A. in ne tožeča stranka kot fizična oseba. Navedeno tako utemeljuje zaključek, da tožeča stranka v zadevi ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh in da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP določenega v 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

7V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oz. ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ob dodelitvi BPP morajo biti torej izpolnjeni ne le materialni (finančni) pogoj, ampak tudi objektivni (t.i. postopkovni) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP.

8Glede na navedeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede tega, da se samostojni podjetnik posameznik opredeljuje po ZGD kot fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost in torej v registru AJPES nastopa z identičnimi identifikacijskimi podatki kot fizična oseba. V upravnem sporu, v zvezi s katerim je tožeča stranka želela pridobiti brezplačno pravno pomoč, se izpodbija akt, ki je bil izdan samostojni podjetnici posameznici, torej fizični sebi, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost, med tem ko je vlogo za odobritev brezplačne pravne pomoči vložila tožeča stranka kot fizična oseba, ne da bi navedla da jo vlaga kot samostojna podjetnica. Tudi iz sklepa Upravnega sodišča opr. št. II 409/2017, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, izhaja, da je sodišče premoženjske pogoje za oprostitev plačila sodne takse ugotavljalo na podlagi premoženjskega stanja tožeče stranke kot samostojne podjetnice posameznice (na podlagi vrednosti njenih poslovnih sredstev razvidnih iz bilance stanja in vrednosti njenega poslovnega deleža v tej družbi) in se ni ukvarjalo s premoženjskim stanjem tožeče stranke kot fizične osebe. Zato je neutemeljena tožbena trditev, da ji je bila kot fizični osebi priznana lastnost stranke v postopku.

9Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.