VSRS Sklep II Ips 245/2017

I. Reviziji nasprotne udeleženke se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita glede odločitve, da je ta dolžna skrbnici za poseben primer izročiti za 53.244,98 EUR obveznic z obrestmi od 22. 4. 2015 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje do izročitve obveznic pa z obrestmi, kot jih določa Uredba, sprejeta na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplenjenega premoženja, ter glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Revizija predlagatelja se zavrne.

III. Predlagatelj sam krije svoje stroške vložene revizije, odločitev o stroških nasprotne udeleženke za vloženo revizijo in predlagatelja za odgovor nanjo pa se pridrži za končno odločbo.

O dosedanjem poteku postopka

1Pokojnemu A. A. je Okrožno sodišče v Celju z odločbo Ko 136/47 z dne 2. 5. 1947 zaplenilo premoženje. Okrožno sodišče v Mariboru ga je s sodbo I Ks 37679/2014 z dne 22. 4. 2015 oprostilo obtožbe. V tem postopku sta sodišči nižjih stopenj odločali o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ki jo ureja 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. 17/78 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZIKS), na katerega napotuje sedaj veljavni Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 22/2000 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZIKS-1).

2Sodišče prve stopnje je državi naložilo izročitev obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 323.520,02 EUR s 6 % obrestmi za nepremičnine, ki jih je delno ocenilo kot stavbna delno pa kot kmetijska zemljišča. Nepremičnini s parc. št. 1192/1 in 1192/2, obe k. o. ..., je pokojnemu vrnilo v naravi. V presežku je predlog zavrnilo in določilo tudi začasnega skrbnika premoženja.

3Zoper odločitev sta se pritožila oba udeleženca. Sodišče druge stopnje je njunima pritožbama delno ugodilo in:

- dosojen znesek zvišalo na vrednost 333.330,33 EUR ter drugače določilo njegovo obrestovanje,

- nepremičnini s parc. št. 1192/1 in 1192/2, obe k. o. ..., vrnilo le do ene polovice.

V preostalem je njuni pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O revizijskem postopku

4Reviziji prav tako vlagata oba udeleženca.

5Predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bo določena odškodnina znašala 363.027,38 EUR.

Ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno izračunali vrednost kmetijskih nepremičnin, saj bi morali pritrditi izvedencu F., ki je pojasnil, da bi bilo izhodiščno vrednost treba povečati za 145,2 %. Pojasnjuje, da je sprožil tudi postopek pred Ustavnim sodiščem.

6Nasprotna udeleženka Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane odločbe tako, da bo tožnik dobil za 53.244,98 EUR s pripadajočimi obrestmi obveznic manj, podrejeno pa razveljavitev sprejetih odločitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revijskega postopka.

Meni, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do njenih ugovorov v zvezi z napačno cenitvijo, ta je bila namreč opravljena za stavbna zemljišča, čeprav so bila podržavljena kot kmetijska. Po njeni oceni njune pomanjkljive dokazne ocene ne more nadomestiti povzemanje izvedenčevega mnenja. Ob napačni cenitvi sta sodišči nižjih stopenj po njenem mnenju tudi zmotno uporabili materialno pravo. Ker pa svoje odločitve nista obrazložili, sta to storili arbitrarno, kar vodi v sklep, da je podana kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Pa tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v nepravdnih postopkih smiselno uporablja. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-42/93, da se status zemljišča lahko spremeni le na podlagi predpisa, ki ji je sledila bogata sodna praksa (izpostavlja npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 250/2006, II Ips 584/2008,...). Ker ji nista sledili, sta sodišči nižjih stopenj po njeni oceni prekršili tudi ustavno zavarovano enakost. Pojasnjuje predpise, ki so urejali statuse zemljišč. Opozarja, da bi morali sodišči status sami presoditi, ne pa presoje prepustiti izvedencu (v tej zvezi opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 612/2000, II Ips 250/2006 ...). Čeprav bi morda nekatera zemljišča lahko šteli kot stavbna, pa ta po njeni oceni gotovo niso bila komunalno opremljena. Tudi sicer meni, da je ta lahko odločilna le, če so zemljišča stavbna. Posebej podaja razloge k po njeni oceni napačni cenitvi nepremičnine s parc. št. 110, k. o. ..., k nepremičninam s parc. št. 177, 22/52 in 22/64, k. o. ..., in k nepremičninam s parc. št. 846/23, 847/14 in 847/15, k. o. ....

7Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama. Nasprotna udeleženka na tožnikovo revizijo ni odgovorila, predlagatelj pa na njeno je. Opozarja, da nasprotna udeleženka v veliki meri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno, česar ne sme. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

8Revizija predlagatelja ni utemeljena, revizija nasprotne udeleženke pa je utemeljena.

9Revizijsko sodišče je pri presoji revizij uporabilo besedilo ZPP, ki se v nepravdnih postopkih smiselno uporablja,¹ pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sklep izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje še, da na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti, sicer ga ne more preizkusiti.

10Oba udeleženca izpodbijata odločitev, kolikor se ta nanaša na nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, in za katere sta sodišči nižjih stopenj predlagatelju priznali odškodnino v obveznicah. Tudi vračanje tovrstnega zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, se opravi ob smiselni uporabi določb III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), na katerega napotuje 145. a člen ZIKS.

11Po določbah ZDen gre denacionalizacijskim upravičencem, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma na njej vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, pravica do odškodnine. Ta se določi po temeljnem pravilu za določanje vrednosti podržavljenega premoženja iz prvega odstavka 44. člena ZDen: vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Dopolnjujejo ga nadaljnji odstavki tega člena, pa tudi določba 85. člena ZDen. Na podlagi zakonskih pooblastil so bili sprejeti številni podzakonski akti, v prvi vrsti za ta primer aktualna Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS št. 23/92 in 26/00 - v nadaljevanju Navodilo) in Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS št. 16/92 in 21/92 - v nadaljevanju Odlok).

O reviziji nasprotne udeleženke

12Vprašanje, kateri podzakonski akt je treba v konkretni zadevi uporabiti, je osrednje revizijsko vprašanje, na katerega mora nasprotni udeleženki odgovoriti revizijsko sodišče. Svojega revizijskega bremena ta namreč ni zmogla glede očitanih procesnih kršitev. V prvi vrsti ne zato, ker jih je brez konkretne opredelitve usmerila zoper obe sodišči nižjih stopenj. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper odločbo pritožbenega sodišča (prvi odstavek 367. člena ZPP). Če na ugovore nasprotne udeleženke ni odgovorilo sodišče prve stopnje, kot je razbrati, saj naj bi jih podala v svojih vlogah, bi morala tovrstne ugovore postaviti v pritožbi. Če jih je, pa ni dobila odgovora, pa bi morala svoj očitek konkretizirati in usmeriti zgolj v sodišče druge stopnje. Tega iz njene revizije ni razbrati. Revidentka prav tako ni pojasnila, v čem vidi kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 239. člena ZPP, torej napako pri povzemanju dokazov.

13Kar pa se tiče razlogov pritožbenega sodišča oziroma očitka o njihovem pomanjkanju, velja, da izpodbijana odločba ima razloge o pravilnosti izračuna vrednosti nepremičnin. Pritožbeno sodišče je namreč pritrdilo ugotavljanju vrednosti, kot jo je opravil postavljeni izvedenec in uporabilo sodišče prve stopnje. Ali je bila ta pravilna, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katero bo v okviru revizijskih navedb revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

14Pritožbeno sodišče je namreč v za nasprotno udeleženko spornem delu pritrdilo izračunu, ki ga je na podlagi ugotovljene dejanske rabe v času opravljene zaplembe opravil postavljeni izvedenec² in se sklicevalo tudi na Navodilo.³ Izvedenčev izračun je kot podlago svoje odločitve vzelo tudi sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je vprašanje, kakšen je bil status zemljišč ob podržavljanju (torej tudi, ali je določeno zemljišče stavbno ali kmetijsko), pravne narave, saj njegovo vsebinsko opredelitev podajajo predpisi, ki na status nekega zemljišča vežejo različne pravne učinke.⁴ Pravna vprašanja rešujejo sodišča.⁵ Nasprotna udeleženka pa utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru sodišči nižjih stopenj na to vprašanje nista odgovorili. Ne drži torej, da le nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kot meni predlagatelj v odgovoru na njeno revizijo.

15Navodilo na podlagi 85. člena ZDen, na katerega napotuje šesti odstavek 44. člena ZDen, (lahko) določa le merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, ne pa, katera zemljišča so (bila) stavbna zemljišča.⁶ To določa zakon. Ker ZDen nima posebnih določb o tem, je treba vprašanje rešiti z uporabo drugih zakonov. Tudi na vprašanje, katerih, je Vrhovno sodišče že odgovorilo. Prvo opredelitev stavbnega zemljišča je imel 34. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ št. 52/58 in spremembe, v nadaljevanju ZNNZ), nato pa jo je imela novela iz leta 1965 Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ št. 26/54 in nadaljnji) ter nato Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84 in spremembe) ter končno Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/97 in spremembe, v nadaljevanju ZSZ).⁷ Opredelitev stavbnega zemljišča je v vseh v bistvenem enaka; to je zemljišče, ki je bilo predvideno za zazidavo.⁸

16Le v tem obsegu lahko na vrednost odvzetih nepremičnin vplivajo dejanske ugotovitve izvedenca o velikosti, stanju objekta in podobnem. A stavbna zemljišča so le tista, ki so bila stavbna že ob podržavljenju ali pa so bila kot taka podržavljena. Ne pa npr. tista, ki so bila podržavljena (v tem primeru pač zaplenjena) kot kmetijska, pa četudi bi bila pozneje uporabljena za gradnjo.⁹ Ne drži torej, kar po izvedenčevem mnenju povzame sodišče prve stopnje: čeprav je bil del nepremičnine s parc. št. *110 travnik in opredeljen kot kmetijsko zemljišče, se zemljišče v opisanem obsegu ocenjuje kot zazidano stavbno zemljišče.¹⁰ Velja namreč ravno obratno: stavbna zemljišča so lahko le tista, ki so bila že v času podržavljenja predvidena za gradnjo.

17Na opredelitev statusa spornih zemljišč tudi ne more vplivati vprašanje, ali so bila zemljišča komunalno opremljena, ali ne. Nasprotna udeleženka ima torej prav tudi v tem, da je komunalna opremljenost odločilna šele, če je bilo določeno zemljišče podržavljeno kot stavbno, in da tako lahko vpliva zgolj na določitev vrednosti stavbnega zemljišča, ne pa na to, kakšen pravni status je imelo zemljišče. Že iz tega razloga so utemeljeni njeni očitki k oceni vrednosti nepremičnine s parc. št. 110, k. o. ..., saj iz razlogov sodišč nižjih stopenj ni mogoče razbrati, zakaj je sprejelo oceno, da je to v pretežnem delu potrebno vrednotiti kot stavbno zemljišče, kljub temu, da je bil del te parcele (ki ni istoveten delu, v katerem ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot kmetijsko zemljišče) ob podržavljanju travnik. Enako velja za nepremičnine s parc. št. 177, 22/52, 22/64, k. o. ...,¹¹ ter nepremičnine s parc. št. 846/23, 847/15 in 847/45, k. o. ...,¹² ki sta jih sodišči nižjih stopenj s pomočjo izvedenca gradbene stroke Andreja Vrabla v celoti vrednotili kot stavbna zemljišča.¹³

18Zaradi zmotnega izhodišča sodišč nižjih stopenj, da na vprašanje statusa odvzetega zemljišča nista dolžni sami odgovoriti (pač pa sta to prepustili izvedencu in dejanski rabi), so ostali njihov status in vprašanje, katera zemljišča in v kolikšnem obsegu so bila podržavljena kot stavbna, posledično pa njihova vrednost nepopolno ugotovljeni. Revizijsko sodišče zato ni moglo preveriti nadaljnjih očitkov nasprotne udeleženke, kateri del nepremičnin bi morali sodišči oceniti kot kmetijski in ne stavbni oziroma kateri del kot komunalno opremljeni in kateri ne.

O reviziji predlagatelja

19Predlagateljev revizijski razlog je pravzaprav en sam: meni, da bi morali sodišči odkloniti vrednotenje kmetijskih nepremičnin po 4. členu Odloka¹⁴ in pritrditi izhodiščni vrednosti, ki jo je navedel postavljeni izvedenec, to je 9,66 DEM, saj je ta zaradi spremenjenih razmer na trgu za 145,2 % višja, kot je določena v Odloku, upravni organi pa je niso popravili.¹⁵

20Tudi na tovrstne pomisleke je Vrhovno sodišče že odgovarjalo, nazadnje v zadevi II Ips 287/2015, ko je zapisalo, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen) oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen) ne pomeni, da bi moral Odlok pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Odklonilo je uporabo instituta exceptio illegalis glede izhodiščne vrednosti, določene v Odloku, saj odškodnina za podržavljeno premoženje ni pravična denarna odškodnina po pravilih civilnega prava. Enakost med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v različnih časovnih trenutkih, zagotavljata uporaba obračunske enote v DEM oziroma EUR in izplačevanje odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, ki se obrestujejo in izplačujejo po enotnem amortizacijskem načrtu ne glede na čas plačila, ne pa tržna vrednost nepremičnin. Nespremenjena izhodiščna vrednost iz 4. člena Odloka tako ni v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZDen¹⁶ in drugim odstavkom 85. člena ZDen. Razlogov, da bi od navedenega odstopilo, revizijsko sodišče tudi tokrat ni našlo, predlagatelj pa jih tudi ni utemeljil.

Odločitev o reviziji in stroških

21Reviziji nasprotne udeleženke je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano odločitev razveljavilo v višini 53.244,98 EUR s pripadajočimi obrestmi, na kolikor je izračunala po njeni oceni zmotno vrednost, in posledično še glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Revizijo predlagatelja pa je zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

22Zavrnitev njegove revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP). Odločitev o revizijskih stroških v zvezi z revizijo nasprotne udeleženke pa je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

¹ To določa 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).
² Primerjaj razloge sodišča druge stopnje v 13. točki in razloge sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve.
³ Stanje ob podržavljenju se ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja.
⁴ Primerjaj npr. odločbi II Ips 250/2006 in II Ips 612/2000.
⁵ Postavitev izvedenca je namreč pridržana za primere, ko sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi ugotovilo neko dejstvo, primerjaj določbo 243. člena ZPP.
⁶ To je sprva določalo Navodilo v prvem in drugem odstavku 11. člena. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-82/92 ti določbi odpravilo, ker sta presegli zakonsko pooblastilo.
⁷ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 250/2006.
⁸ Primerjaj npr. četrti odstavek 34. člena ZNNZ, pa tudi obrazložitev Ustavnega sodišča v odločbi U-I-42/93.
⁹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-42/93.
¹⁰ Primerjaj razloge sodišča druge stopnje v 12. točki obrazložitve.
¹¹ Kot vrt je ob podržavljenju izvedenec opredelil del nepremičnine s parc. št. 177 in v celoti nepremičnini s parc. št. 22/52 in 22/64.
¹² Kot vrt je ob podržavljenju izvedenec opredelil del nepremičnine s parc. št. 846/23 in v celoti nepremičnine s parc. št. 847/7, 847/14 in 847/15.
¹³ Primerjaj 9. točko obrazložitve sodišča prve stopnje.
¹⁴ Ta kot izhodiščno vrednost določa 3,94 DEM na m2.
¹⁵ Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano namreč tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji in če ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, večja od 10%, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščno vrednost iz prejšnjega člena (5. člen Odloka).
¹⁶ Sedanja vrednost iz prvega odstavka 44. člena ZDen pa tudi ni tržna vrednost, pač pa vrednost, ugotovljena po podzakonskih aktih, določenih v njem, na dan uveljavitve ZDen, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 114/2013.