VSRS Sklep Cp 12/2017

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Sodišče druge stopnje je toženko kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 30 dni od dneva vročitve tega sklepa. Ocenilo je, da je toženka s svojo vlogo z dne 10. 1. 2017 (ki jo je naslovila kot "Dopolnilo k pritožbi št. 3/2016 z dne 6. 12. 2016"), v kateri je med drugim zapisala "... Ko tako vneto stojite ob strani barabam, ki hočejo zaslužiti na nepošten način. Siromaka bi slekli do kože, vi sodniki z tožilci pa jim stojite ob strani. Pa ni nikogar sram. Pa bi vas moralo biti... Kot so g. Janši in drugim, ki so jih vrli pristranski sodniki in tožilci hoteli brez vsakega dokaza uničiti. ... Zato jim tudi tako pristransko stojite ob strani... Hvala bogu, da je Ustavno sodišče in Evropsko za človekove pravice, kjer je Slovenija zaradi goljufivih sodnikov že mnogokrat plačala iz davkoplačevalskega denarja. ... Nič ne bo več tako, kot je bilo, je rekel tisti, ki ga tožilci in sodniki tako vneto ščitite, čeprav je veleizdajalec samostojne Slovenije. ...", žalila sodišče in jo na podlagi prvega odstavka 109. člena v zvezi z tretjim in četrtim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR.

Toženka zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je obe vlogi, tako "pritožbo" kot "dopolnilo k pritožbi", sestavil in podpisal njen mož, kar pomeni, da sama sploh ni bila seznanjena z vsebino obeh vlog. Sama se namreč z vsebino ne strinja, ker ima spoštljiv odnos do sodišča. Poleg navedenega opozarja na odločbo Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da sam razpravljajoči sodnik stranke ne more kaznovati z denarno kaznijo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Najprej velja pritožnici odgovoriti, da v tu obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki jo obravnava odločba US RS Up-185/14, U-I-51/16, ko bi sklep o kaznovanju izdal razpravljajoči sodnik, na katerega bi bila kritika osebno naslovljena.

Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica v svojem "dopolnilu k pritožbi" ne problematizira vsebine odločitve prvostopenjskega sodišča, temveč kar počez žali sodnike na splošno. Poleg navedenega je njena pritožba po vsebini v resnici prazna, vendar pa se pritožnica v njej (vseeno) odmika od spornih izrazov, ko pravi, da se z vsebino ne strinja, ker ima spoštljiv odnos do sodišča.

Vrhovno sodišče je v tej zadevi tehtalo med pritožničino pravico do svobode izražanja na eni strani in varovanjem avtoritete in nepristranskosti sodstva na drugi strani (drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Ob tem se je Vrhovno sodišče vprašalo, kdo kritizira, koga kritizira, kaj kritizira in kje kritizira. V tu obravnavani zadevi stranka, ki je izgubila sodni spor, v svoji vlogi, ki je namenjena zelo ozkemu krogu bralcev, kritizira sodstvo kot celoto zaradi preteklih pojavov v sodstvu, pri čemer je vsebinsko problematična samo besedna zveza "goljufivi sodniki". Če navedenemu prištejemo še dejstvo, da se pritožnica odmika od spornih izrazov, ko pravi, da se z vsebino ne strinja in da ima sama spoštljiv odnos do sodišča, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru treba dati prednost pravici do svobode izražanja.

Vrhovno sodišče torej, kljub nesporni strankini "žalitvi sodišča", ocenjuje, da stranka v konkretnem primeru sicer ni kritizirala sodstva z najprimernejšimi besedami, a vendarle tako, da to ni zmanjševalo ugleda sodišča ali celotnega sodstva. Zato bi denarno kaznovanje stranke pretirano in nesorazmerno poseglo v strankino pravico do svobode izražanja.

Vrhovno sodišče, ki je pritožbeno sodišče v tej zadevi, je glede na navedeno toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).