VSL Sodba I Cp 2590/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik naj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbene zahtevke tožnika, da naj toženec prekliče izjave o njegovem službovanju za "UDBO", se mu zanje opraviči, objavi na lastne stroške sodbo sodišča ter mu plača 9.500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v njegovo čast in dobro ime. Tožniku je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške. Tako je presodilo kljub temu, da je sporne toženčeve izjave ocenilo kot nedokazane in žaljive trditve, in sicer zato, ker je imel po presoji sodišča toženec šibko, pa vendarle dejansko podlago verjeti, da je bil toženec povezan z UDBO, predvsem pa zaradi konteksta, v katerem je sporne izjave podal - v razpravi v Državnem zboru.

2Zoper to odločitev se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in primarno predlaga, da višje sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in novo sojenje, vse z negativno stroškovno posledico za toženca. Opredeljuje tudi svoje pravdne stroške.

3Glavni argumenti obsežne pritožbe so zlasti sklicevanje na sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča v zadevi A. II Cp 1666/2014, v kateri naj bi bile na račun tožnika objavljene podobne oz. celo manj hude obtožbe glede sodelovanja z UDBO, pa jih je sodišče ocenilo za nedovoljene. Pritožba opozarja, da v času spornih toženčevih izjav evidenca, na katero se sklicuje (CAE), še ni bila gradivo Arhiva RS in je do tega prišlo šele v letu 2015. Meni, da je toženec, enako kot toženka v zadevi A., opustil dolžno skrbnost preverjanja podatkov. Potem še podrobneje utemeljuje, zakaj meni, da evidenca CAE ni avtentična, in kritizira sodišče, ki je ocenilo, da je zelo verjetno pristna. Nadalje pritožba podrobneje utemeljuje svoje prepričanje, da toženec ni ravnal v dobri veri. Njegova izpoved, da je l. 2003 na seznamu sodelavcev in uslužbencev UDBE, ki je bil objavljen na spletni strani, videl tožnika pod šifro 000, naj tega ne bi dokazovala. Moral bi preveriti verodostojnost tamkajšnjega podatka, pa ga ni, čeprav naj bi njegova izjava dajala vtis, da je. Pritožnik s tem v zvezi očita, da je toženec to navedel šele na prvem naroku, pred tem pa se je skliceval le na medijske objave, o katerih ni nič izpovedal. Tudi naj ne bi mogel dobre vere dokazovati članek "Poslanec ... sodelavec SDV". Tožnik očita, da je bil toženec celo seznanjen s predhodno debato o tem vprašanju, v kateri je tožnik zanikal svoje sodelovanje, pa je to zavestno zanemaril, pri čemer opozarja na nedoslednosti v toženčevih trditvah in pavšalnost izpovedi glede vpogledovanja v izsek mikrofilma evidence, ki se nanaša na tožnika, in glede domnevnega šifranta. Pritožnik poudarja, da tudi po mnenju sodišča toženec ni imel utemeljenega razloga verjeti, da je bil tožnik uslužbenec SDV in da za to ni bilo prav nobene podlage. Tudi dejstvo, da je bil tožnik dolgoletni direktor T. oz. P., ne podpira toženčeve dobre vere, ki je na tem tudi sam ni utemeljeval, še pravi pritožba. Sicer se strinja, da po stališču ESČP političen govor prenese kaj malo omejitev, vendar meni, da je praksa ESČP uporabljena napačno, da bi v tem primeru moralo sodišče pretehtati v korist varstva osebnostnih pravic, saj je šlo za dejstva, ki so podvržena testu resničnosti, nihče, niti politiki, pa niso dolžni trpeti neresnic. Meni, da poseg v toženčevo svobodo izražanja opravičuje zagotavljanje ustrezne politične kulture dialoga z namenom krepitve parlamentarne demokracije s spoštovanjem ustavnih pravic. Toženec je žaljivo izjavo podal s ciljem imenovanja na mesto predsednika Komisije za nadzor nad obveščevalno varnostnimi službami (KNOVS), vendar po mnenju pritožnika to ni pomembno politično vprašanje. Pomembnejši je njegov ugled, saj se zaradi toženčevih izjav ni odločil kandidirati za ... župana. Končno graja pritožnik tudi odmero stroškov, saj meni, da bi moral potne stroške za odvetnika, ki si ga je izbral izven sedeža sodišča, v vsakem primeru nositi toženec sam.

4Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa relevantna dejstva, kolikor so bila sporna, pri tem ni kršilo določb postopka, izpodbijana odločitev pa je materialnopravno pravilna.

7Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo pravila o odškodninski odgovornosti, in sicer določbe 131. in 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ko je presodilo, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno. Pri tem je ustrezno pretehtalo med toženčevo pravico do svobode izražanja (39. čl. Ustave RS) ter varstvom tožnikovih osebnostnih pravic, konkretno njegove časti in dobrega imena (35. čl. Ustave RS).

8Prvostopenjsko sodišče je pravilno, vzorno, naslovilo vse relevantne vidike tega spora, pri tem pa pravilno in v celoti korektno upoštevalo tako domačo sodno prakso v podobnih zadevah, kot tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Nobene primerljive zadeve ni spregledalo ali zanemarilo.

9Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje o objektivni žaljivosti sporne trditve o tožniku. Označitev nekoga za sodelavca ali uslužbenca nekdanje tajne policije je nedvomno očitanje moralno zavržnega ravnanja. Prvostopenjsko sodišče se pri tem sklicuje tudi na prakso ESČP (relevantne zlasti zadeve Petrina proti Romuniji, Petrenco proti Moldaviji, Braun proti Poljski), po kateri so izjave, ki implicirajo sodelovanje s obveščevalnimi službami nekdanjih vzhodnoevropskih režimov, praviloma ocenjene kot žaljive (24. tč. obrazložitve na str. 19, op. 48). To v pritožbi ni več sporno vprašanje.

10Nadalje ni več niti sporno, ker tega pritožnik seveda ne izpodbija, da toženec ni dokazal resničnosti svojih trditev, niti tega, da je imel utemeljen razlog verjeti v to, da je bil tožnik uslužbenec UDBE.

11Pritožbeno sodišče pa se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je imel nekaj razlogov za to, da je verjel, da je bil tožnik sodelavec UDBE, kar je širši in bolj ohlapen pojem od uslužbenca. Tega dejstva sicer ni posebej preveril, pa bi ga načeloma moral, saj gre za trditve o dejstvih, ki so dokazljiva, ne za vrednostne ocene, za katere je treba izkazati le neko dejansko osnovo. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da tožencu ni mogoče očitati namernega napačnega navajanja o povezanosti tožnika z UDBO, ker tega tožnik ni dokazal, niti dokazoval (torej da bi bilo tožencu znano, da ni res, kar trdi o tožniku, pa bi to kljub temu trdil). Pritožbena navedba v tej smeri, da je toženec vedoma oz. hote zanemaril znano mu predhodno debato na to temo, v kateri je tožnik zanikal svoje sodelovanje, je pavšalna.

12Ključni pritožbeni očitek, ki napada oceno o toženčevem utemeljenem zaupanju v Centralno aktivno evidenco (CAE), češ da v trenutku, ko je toženec podal sporno izjavo, še ni šlo za dokumentirano arhivsko gradivo, ni utemeljen in je nanj pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem najprej utemeljeno zaneslo na izpoved treh relevantnih prič: direktorja Arhiva RS, B. B., nekdanjega direktorja Arhiva RS in aktualnega vodjo sektorja za posebne arhive ter C. C., ki se v Arhivu RS že dalj časa ukvarja s tovrstnim gradivom. Tako je za potrebe te pravde dovolj zanesljivo ocenilo, da gre najverjetneje za pristno evidenco, saj gre za ogromno bazo podatkov, ki je ni enostavno ponarediti. Sodišče je v zvezi s tem dalje ugotovilo, da so v Arhivu isti to gradivo uporabljali (primerjali z drugimi dokumenti) že od objave na svetovnem spletu in si prizadevali, da bi ga pridobili, kar se je naposled v letu 2015 tudi zgodilo. Pravilen je zato sklep sodišča, da je CAE kot pristno smel upoštevati tudi tožnik, čeravno je bila njegova izjava, da gre za dokumentacijo arhiva, stricto sensu preuranjena.

13Pritrditi je treba sodišču prve stopnje tudi glede tega, da iz CAE evidence ni razvidno, kakšna je bila povezanost tožnika z UDBO in da brez ustreznega šifranta, tega pa ni, ni dajala opore za misel, da je bil tožnik njen uslužbenec. Tega pritožba tudi ne izpodbija. Res je, da je toženec izrecno izjavil oz. še celo poudaril, da naj tožnik ne bi bil le sodelavec, pač pa celo uslužbenec UDBE. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj zaradi te razlike oz. netočnosti, ki je sicer sama po sebi res nekorektna, odločilna končna presoja protipravnosti sporne izjave ne more biti drugačna.

14Res je to pritožbeno sodišče v zadevi A. proti Stranki ... (II Cp 1666/2014) pretehtalo v korist varstva tožnikovega ugleda nasproti toženkini svobodi izražanja, ko je presojalo utemeljenost tožnikovega zahtevka za preklic trditev, ki so bile objavljene na toženkini spletni strani v dveh zapisih, med drugim tudi zaradi oznake tožnika kot "partiji najbolj zvestega vojščaka UDBE". Denarna odškodnina kot zadoščenje zaradi kršitve osebnostnih pravic je bila tam tožniku prisojena tako zaradi žalitev v obeh navedenih besedilih glede povezav z UDBO, kot tudi za neresnične trditve tožene stranke o tožnikovi aktivni vlogi pri aferah ... in ... ter stečaju ... Sodišče je tedaj res ocenilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je brez zadostnega preverjanja objavila trditve o tožniku, da je bil uslužbenec SDV, z izrazom "najbolj zvesti vojščak" poudarila tožnikovo aktivno vlogo pri UDBI, s skovanko "...meter" pa za prototip "udbovca" uporabila tudi tožnikovo osebno ime.

15Prvostopenjsko sodišče tega primera ni prezrlo, saj v točki 23 na strani 19 opombi 46 izrecno povzema bistvo tiste zadeve. Med tistim in današnjim primerom pa je več pomembnih razlik, ki jih je prvostopenjsko sodišče v bistvenem pravilno zaznalo in naslovilo.

16Najprej je treba omeniti, da je Ustavno sodišče RS že v tisti zadevi opozorilo na pretirano omejujoče izhodišče tukajšnjega Višjega sodišča o tem, kakšne trditve je tožnik dolžan trpeti glede na svojo družbeno vlogo.¹ Javne osebnosti, kakršna je nedvomno tudi tožnik kot politik in nekdanji poslanec državnega zbora, so v okviru kritike svojega dela tudi glede dejanskih trditev dolžne trpeti več posegov v svojo čast in dobro ime kot osebe, katerih delovanje ni javno izpostavljeno.

17Kot vselej v tovrstnih primerih pa je tudi v tej zadevi med drugim odločilen kontekst, v katerem je bila sporna (žaljiva) izjava podana. Tu obravnavana je bila podana na izredni seji Državnega zbora v razpravi glede imenovanja predsednika in članov Komisije za nadzor nad obveščevalno varnostnimi službami (KNOVS). Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da ne gre za pomembno politično vprašanje; treba se je strinjati s prvostopenjskim sodiščem, da je parlamentarni nadzor na tovrstnimi sistemi v demokratičnih družbah izjemnega pomena, prav tako pa je še vedno družbeno aktualno tudi vprašanje vloge in delovanja današnjih nosilcev političnih funkcij v preteklem sistemu oz. konkretno v teh službah. Ključno pri tem je, da je šlo za politično razpravo v javnem interesu oz. za prispevek k politični razpravi o polemičnih temah.

18Tudi po presoji ESČP mnenjske izjave politikov v okviru splošne svobode izražanja, zagotovljene v prvem odstavku 10. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svobošiin (EKČP), izstopajo. Malo je prostora za omejitve iz drugega odstavka 10. čl. EKČP pri političnem govoru in pri debati o vprašanjih v javnem interesu. Posegi v tovrstne izjave so načeloma podvrženi enakim zahtevam sorazmernosti kot posegi v svobodo tiska oziroma medijev.

19Za vse osebe, ki se vključujejo v javno debato, sicer velja, da morajo ravnati v dobri veri in imeti dovolj podlage za to, da verjamejo v resničnosti zatrjevanih dejstev. Te dolžnosti ni prost niti politik npr. pri kritičnem izjavljanju o političnem nasprotniku v parlamentarni debati, ki pomeni politični govor par excellence. Vendar pa je po stališču ESČP, zavzetem zlasti v zadevah Castells proti Španiji in Karacsony in drugi proti Madžarski², svoboda parlamentarne razprave še prav posebej varovana (elevated level of protection)³, saj gre za enega od temeljev demokratične družbe oz. učinkovite demokracije. Pri tem ESČP opozarja na pomen poslanske imunitete, ki se sicer v Sloveniji nanaša le na kazensko odgovornost, vendar je po stališču ESČP primerno, da je parlamentarni govor omejen pravzaprav le tedaj, ko je ta omejitev namenjena varstvu parlamentarne debate same, da lahko ta poteka v miru in nemoteno, in sicer zlasti z notranjimi disciplinskimi ukrepi parlamenta samega.⁴ ESČP razlaga, da imajo države zelo zožen obseg reguliranja vsebine parlamentarne razprave, npr. zaradi preprečevanja neposrednega ali posrednega pozivanja k nasilju,⁵ pri čemer izrecno poudarja pravice parlamentarne manjšine, potrebo po dialogu in strpnosti.⁶

20Prvostopenjsko sodišče je navedena načelna izhodišča pravilno apliciralo na današnji primer. Pravilno je poudarilo, da je šlo za pomembno vprašanje o aktualni politični temi v Državnem zboru in da razprava o tej temi ni bila zlorabljena. Na tožnika se je sporna izjava nanašala v kontekstu toženčevega zavzemanja za lastno pravico do članstva v omenjeni parlamentarni komisiji. Šlo je za repliko na izjavo nekega drugega poslanca, ki se je v širšem glasila takole: "...Ta institucija parlamentarnega nadzora je tako sveta, da smo mi recimo, ko je opozicija tukaj postavljala komisijo v enem od prejšnjih mandatov, glasovali tudi za gospoda D., ki je bil predsednik te komisije, čeprav je bil v bivšem režimu po podatkih Arhiva ne samo sodelavec, ampak uslužbenec Udbe, pripadnik organizacije, ki je bila po sodbi Vrhovnega sodišča zločinska, pa smo glasovali za njega, ker je pač bil del predloga za parlamentarni nadzor. Če gledamo prakso za nazaj, tukaj uporabljate bistveno drugačna merila...."⁷ Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo in razložilo omenjeni kontekst sporne izjave, ki ni bil v namenu napada na tožnika, pač pa v zavzemanju za lastno pravico do sodelovanja opozicije pri parlamentarnem nadzoru varnostno obveščevalne službe.

21Pritožniku je sicer treba načeloma pritrditi v zavzemanju za zagotavljanje ustrezne politične kulture dialoga z namenom krepitve parlamentarne demokracije s spoštovanjem ustavnih pravic. A upoštevajoč zlasti navedena stališča ESČP glede pomena političnega govora, in še posebej parlamentarne razprave, poseg v toženčevo svobodo izražanja na račun varstva tožnikovega ugleda s sredstvi zahtevanega civilnopravnega odškodninskega varstva ne bi bil upravičen.

22Še o očitku previsoko priznanih stroškov toženca na račun potnih stroškov njegovega odvetnika, ker ta ni iz kraja sedeža sodišča. Drži, da se stroški, ki niso potrebni za pravdo, ne priznajo (155. čl. ZPP). Stranka ima sicer pravico, da si svobodno izbere pooblaščenca, vendar so izredni stroški zaradi tega, če nastanejo, njeno lastno breme. Tudi tu je treba upoštevati vse okoliščine primera. Res je postopek potekal na sodišču v Ljubljani, kjer je izbira odvetnikov velika, toženec pa si je izbral odvetnika iz Kopra. Vendar ne gre spregledati, da je toženčevo prebivališče v Velenju, zaradi česar bi bilo razumno oz. utemeljeno, če bi si na primer izbral odvetnika v svojem domačem okolju. Potni stroški pooblaščenca v tem primeru ne bi bili nič manjši, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno kot potrebne stroške priznalo tudi potne stroške toženčevega pooblaščenca.

23Po povedanem, in ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal relevantnih napak (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), s stroškovno posledico za tožnika (1. odst. 154 čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-515/14 z dne 12. 10. 2017, glej tč. 20.
² Obe navaja že sodišče prve stopnje, glej op. 59 in 61 na str. 29.
³ Glej tč. 138 sodbe Karacsony in drugi proti Madžarski.
⁴ Glej tč. 142. do 147. Karacsony in drugi proti Madžarski; (ɛ) Autonomy of Parlament.
⁵ Tč. 140 Karacsony in drugi proti Madžarski: "States have very limited latitude in regulating the content of parliamentary speech. However, some regulation may be considered necessary in order to prevent forms of expression such as direct or indirect calls for violence."
⁶ Tč. 141. Karacsony in drugi proti Madžarski.
⁷ Glej str. 14 in 15, tč. 18. obrazložitve izpodbijane sodbe za celotno izjavo.