UPRS Sodba I U 1431/2016-38

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svétnica.

2V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo pri pregledu predloga in dokazil ugotovljeno, da je imela tožnica ob vložitvi predloga pridobljen naziv svetovalec več kot pet let, da je bila pri delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk, ki se v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) vrednotijo z najmanj tremi točkami. Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti izvedbe petih referatov na 12., 13. in 16. Znanstvenem posvetu Združenja A., ki so potekali od 29. - 30. 5. 2015, 25. - 26. 9. 2015 ter 22. - 24. 4. 2015, saj je bilo na podlagi obvestil in prejetih anonimnih prijav, ki jih je prejela tožena stranka, ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. ni mogoče potrditi. Tožnica je bila pozvana, da predlog dopolni s programom mednarodnega znanstvenega posveta, iz katerega bo razvidna dejanska izvedba referata na mednarodnem posvetu. Tožnica je predlog dopolnila z elektronsko izjavo mednarodnega odbora posvetov, z izjavo sodelavke B.B., s fotokopijo prve strani zbornika, kazala in kolofona zbornika 12., 13. in 16. znanstvenega posveta ter z vabili organizatorja na 12., 13. in 16. znanstveni posvet Združenja A., ki pa ne izkazujejo izvedbe referatov. Programa posvetov ni predložila. Ker torej tožnica predloga za napredovanje ni dopolnila z dokazili, s katerimi bi izkazala izvedbo referatov in tako ni izkazala zadostnega števila točk za opravljena dodatna strokovna dela, ki se točkujejo z najmanj tremi točkami, ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je bilo treba predlog za njeno napredovanje v predmetni naziv zavrniti.

3Tožnica zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka ni upoštevala njenega dodatnega strokovnega dela, ki ga je opravila z izvedbo petih referatov na mednarodnih posvetih, kar skupaj znaša 20 točk. Navaja, da se je udeležila 12., 13. in 16. znanstvenega posveta Združenja A., o čemer je ob vložitvi predloga priložila potrdilo organizatorja posveta, po pozivu k dopolnitvi predloga pa je predložila še dodatno elektronsko izjavo mednarodnega odbora posvetov, izjavo B.B., kopijo zbornika, kazala in kolofona zbornika, vabila organizatorja na posvete in izjavo organizatorja. Vsa potrdila so tudi priloga tožbi. Za toženo stranko je kljub temu ostala neizkazana izvedba referata na mednarodnih posvetih, kot tudi njihova mednarodna raven. Tožena stranka se je v postopku dokazovanja oprla zgolj na en listinski dokaz, na program posvetov, vse ostale predlagane dokaze pa je zavrnila, kar je izjema od 164. člena ZUP, ki jo je kot takšno potrebno predpisati z zakonom. V primeru, ko je dopustnost dokazov omejena tako, da je dopuščena le posamezna vrsta dokaza, gre za poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnici je tudi znano, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah do decembra 2015 izdajala na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov pozitivne odločbe o napredovanju v naziv. V skladu z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS pa je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Tudi sodna praksa napotuje na zavezanost upravnega organa o enakem odločanju v enakih zadevah pri nespremenjenem predpisu, v konkretnem primeru je to Pravilnik, ki je nespremenjen že od leta 2009 dalje. Tudi organizator posvetovanja Združenja A. od leta 2009 iz varnostnih razlogov zaradi zaščite avtorskih pravic in razloga ščitenja osebnih podatkov tožnici ni predložil dodatnih listin. Če sodišče meni, da so takšni dokazi nujni, naj samo od Združenja A. zahteva, da te dokaze predloži. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prizna napredovanje v višji naziv oziroma podrejeno, da naj zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da v nazive lahko napredujejo le tisti strokovni delavci, ki izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje za napredovanje. Tožnica je bila pozvana k dopolnitvi predloga s programom posveta, vlogo pa je dopolnila z izjavo mednarodnega odbora posvetov, z izjavo sodelavke, s fotokopijami nekaterih strani zbornikov posvetov ter vabili organizatorja na posvete. Nobeno od teh dokazil ne izkazuje, da je tožnica referate na mednarodnem posvetu dejansko izvedla. V zvezi s podpisano izjavo soudeleženke na mednarodnih posvetih tožena stranka pojasnjuje, da je morala pri presoji dokazne "moči" tega dokazila upoštevati dejstvo, da ima tudi podpisnica te izjave interes, da se tožnici prizna verodostojnost potrdila, saj je tudi sama v položaju, ko je ali bo takšna potrdila predložila v postopku napredovanja v naziv. Navaja še, da gre pri referatu, predavanju, delavnici, članku, za različne oblike (znanstvenih) prispevkov in da navedenega ne gre enačiti, ker so ti prispevki različno vrednoteni, kar tudi opredeljuje. Tožena stranka je presojala vsa razpoložljiva dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala in ne drži tožbena navedba, da se izpodbijana odločba opira le na en listinski dokaz. Ker tožnica ni predložila dodatnih dokazil, da je res izvedla referate na mednarodni konferenci in ker tudi tožena stranka od organizatorja posveta ni mogla pridobiti dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih potrdil, ostaja dvom o njihovi verodostojnosti, zato izvedbe referatov na mednarodnem posvetu ni bilo mogoče upoštevati. V konkretnem upravnem sporu se tudi presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov.

5Tožnica in tožena stranka v pripravljalnih vlogah vztrajata pri že navedenih argumentih, tožnica pa prilaga še povzetke petih referatov v slovenskem in angleškem jeziku, ki so bili objavljeni v zbornikih in izjave drugih udeležencev, za katere predlaga, da naj jih sodišče tudi zasliši. Navaja, da dodatni dokazi v postopku na 1. stopnji niso bili predlagani in predloženi, ker tožnica programov posvetov nima; vseh ostalih dokazov pa ni predložila, ker je že z dopolnitvijo vloge predložila vsa potrebna dokazila in tako izkazala izvedbo referatov na mednarodnem posvetu. Tožena stranka pa je tudi ni seznanila, da predložena dokazila ne zadostujejo oziroma da sploh niso dokaz, ker tožena stranka dvomi v njihovo verodostojnost in je zato bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

6Tožba ni utemeljena.

7Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku tega člena, med drugim tudi pogoj, da je opravil dodatna strokovna dela in z njimi zbral 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

8Med strankama je sporno, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami; konkretno tista, ki so po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotena s štirimi točkami, tj. z izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je, ali je tožnica dejansko izvedla pet referatov na 12., 13. in 16. znanstvenem posvetu v organizaciji Združenja A. v Ž. v letu 2015.

9Tožnica izvedbo referatov na mednarodnem simpoziju izkazuje s potrdili Združenja A. o udeležbi na 12., 13. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu v Ž. leta 2015. Programa teh znanstvenih posvetov, iz katerega bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, pa niti tožnica, niti Združenje A. nista predložila.

10Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju omenjenih referatov iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi omenjenih (petih) referatov, ki jih je izdalo Združenje A. in ki so bila predložena k predlogu za napredovanje. Zato je tožnico utemeljeno pozvala na dopolnitev vloge, tako da dokaže, da je referate na mednarodnih znanstvenih posvetih v letu 2015 tudi izvedla. Predlagatelj napredovanja je namreč tisti, ki mora navedbe v svoji vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. členu ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

11Iz izpodbijane odločbe in listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programa posvetov. Tožnica programa posvetov, ki je potreben za vrednotenje sodelovanja na navedenih znanstvenih posvetih, ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge.

12V zvezi z očitkom, da se je tožena stranka v postopku dokazovanja oprla le na en dokaz, vse ostale predlagane dokaze pa je zavrnila, sodišče ugotavlja, da ta očitek ni utemeljen. Tožnica je bila dne 21. 3. 2016 pozvana na dopolnitev predloga z dodatnimi dokazili o opravljenem dodatnem strokovnem delu, torej bi poleg programa posvetov lahko predložila katerakoli drugi dokazila, kar je tudi storila. Tožena stranka se v ugotovitvenem postopku torej ni omejila zgolj na en dokaz, saj je presojala tudi listine, ki jih je v dopolnjevanju postopka predložila tožnica. Vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi moralo pridobivati dokaze, kot je to predlagala tožnica v tožbi, saj mora trditve v vlogi izkazati predlagatelj napredovanja sam.

13Tudi načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) v obravnavanem primeru ni bilo kršeno. Ker je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala le dejstva, ki jih je tožnica navedla v svoji vlogi in s strani tožnice predložene dokaze, s katerimi tožnica ni izkazala dejanske izvedbe referatov na mednarodnem posvetu, torej tudi ne izpolnjevanja pogoja iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika, je tožena stranka lahko odločila v skrajšanem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), saj tudi zaslišanje tožnice na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati.

14Prav tako tudi ugovor neenakega obravnavanja ni utemeljen. Pri odločanju o napredovanju se namreč upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Če se namreč kasneje pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, se od predlagatelja napredovanja lahko zahteva več, kot se je pred tem zahtevalo pri odločanju v drugih istovrstnih primerih, to pa je lahko podlaga za različno obravnavanje.

15Tožnica je k tožbi priložila tudi nekatera dodatna dokazila (povzetke projektnih učnih del, objavljenih v zbornikih, račun za nočitev v Ž., potne naloge in pisne izjave C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F., da se je tožnica udeležila znanstvenih posvetov v Ž.), vendar tudi ta dodatna dokazila ne izkazujejo, da je na mednarodnih simpozijih dejansko izvedla referate. Razlogi o tem, zakaj dodatni dokazi niso bili predlagani in predloženi že v postopku do izdaje izpodbijanega akta, so po mnenju sodišča neupravičeni, zaradi česar jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov z zaslišanjem (navedenih) prič in tožnice same, saj odločitev tožene stranke temelji na relevantnih dejstvih na podlagi dokazov, zbranih v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom.

16Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da naj bi bili tožnici kršeni ustavni pravici iz 22. in 14. člena Ustave RS. Sodišče je kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, brez glavne obravnave, ker so bila vsa relevantna dejstva ugotovljena že v upravnem postopku.

17Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.