UPRS Sodba III U 327/2015-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33140-24/2013/83 z dne 2. 11. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju izpodbijano) odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) odločila, da se zahtevku tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33140-24/2013/7 z dne 2. 7. 2013, delno ugodi v višini 35.325,88 EUR in da se del zahtevka v višini 100.548,12 EUR zavrne (1. točka izreka), da se sredstva v višini 35.325,88 EUR nakaže na tožnikov transakcijski račun (2. točka izreka) ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila z odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013 tožniku odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 200.000,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 133, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep 133: Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (Uradni list RS, št. 106/2012). Sredstva so bila odobrena po postopku in pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnem razpisu. Tožnik je 30. 6. 2015 vložil zahtevek za izplačilo sredstev v višini 135.874,00 EUR s priloženo dokumentacijo, ki ga je po pozivih dvakrat dopolnil, dne 29. 7. 2015 in dne 14. 9. 2015. Toženka navaja določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter nato pojasni, da je bil tožnik pozvan k obrazložitvi stvarnega stanja glede ugotovljenih administrativnih nepravilnosti, in sicer z dokumentom, št. 33140-24/2013/76 z dne 1. 10. 2015 (v nadaljevanju poziv k obrazložitvi stvarnega stanja), v katerem mu je bilo naloženo, naj v roku 5 dni v pisni obliki predloži svoje stališče glede ugotovljenih dejstev. Poziv je bil tožniku vročen 6. 10. 2015 po zakonitem zastopniku A.A., ki je 8. 10. 2015 po elektronski pošti poslal prošnjo za podaljšanje roka za pripravo obrazložitev vsaj do 16. 10. 2015. Nanjo je toženka odgovorila 9. 10. 2015 in odobrila podaljšanje do vključno 14. 10. 2015. Toženka pojasni, da je od tožnikovega zakonitega zastopnika prejela še obvestili z dne 13. 10. 2015 in 21. 10. 2015, ter povzame njuno vsebino. Nato navaja, da se je rok za vložitev odgovora na poziv k obrazložitvi stvarnega stanja tožniku iztekel 14. 10. 2015 in da tožnik v določenem roku ni odgovoril niti ni ponovno prosil za podaljšanje roka. Toženka je o zadevi odločila na podlagi ugotovitev in dejstev, navedenih v zahtevku za izplačilo sredstev z dopolnitvama. Ugotovila je, kar razčlenjeno po kategorijah stroškov oziroma posameznih postavkah obrazlaga v nadaljevanju odločbe, da višina neupravičenih stroškov brez DDV znaša 71.820,10 EUR, kar ob 70 % sofinanciranju znaša 50.274,06 EUR. Ker razlika med upravičenimi stroški, ki se priznajo na podlagi zahtevka, in višino v njem uveljavljanih stroškov presega 10 %, je toženka uporabila upravno kazen iz prve točke 63. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 v višini razlike, odobreno izplačilo se tako s 85.599,94 EUR zniža na 35.325,88 EUR.

3Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4V tožbi navaja, da je po vročitvi poziva k obrazložitvi stvarnega stanja tožnikov zakoniti zastopnik zaprosil za podaljšanje roka. Dne 2. 10. 2015 so mu namreč v obe očesi prileteli kovinski tujki in je bil zato popolnoma brez vida, obsežne dokumentacije ni mogel preučiti in podati ustreznega odgovora. Toženka je rok tožniku podaljšala do 14. 10. 2015. Ker zaradi opisanega zdravstvenega stanja ni bil zmožen odgovoriti, je 13. 10. 2015 in nato še 21. 10. 2015 toženko obvestil, da je v bolniškem staležu in zato še ne more odgovoriti oziroma da bo odgovoril po zaključku staleža. Iz razlage dopisov je razvidno, da je z njima zaprosil za podaljšanje roka. Toženka bi torej dopisa morala šteti kot vlogi za podaljšanje roka, oziroma tožnika v primeru dvoma, ali gre za takšno vlogo, skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvati k pojasnilu, česar ni storila. Zato je treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovni postopek.

5V nadaljevanju tožbe tožnik kot zmoten in brez podlage v predpisih zavrača očitek, da vabila na dogodke in najave dogodkov ni poslal v predhodno odobritev toženki, in dodaja, da je njeno stališče tudi v neskladju z njeno dotedanjo prakso. Nato obrazloženo po posameznih postavkah ugovarja ugotovitvam toženke glede: 1. kategorije stroškov - stroški tehnične izvedbe javnega nastopa, tematske oddaje; glede 1. kategorije - potni stroški, dnevnice in stroški nastanitve; glede 2. kategorije - stroški izvedbenega oblikovanja razstavnega prostora, stojnice; glede 2. kategorije - stroški pospeševanja prodaje na prodajnih mestih; glede 3. kategorije - stroški izvedbe in grafičnega oblikovanja, produkcije; glede 3. kategorije - stroški zakupa medijskega prostora in časa za oglaševanje; glede 3. kategorije - stroški tiskanja gradiv ter glede 3. kategorije - honorarji zunanjih izvajalcev. Pri tem se med drugim sklicuje na svoj odgovor z dne 4. 11. 2015 na poziv k obrazložitvi stvarnega stanja. Ugovarja tudi, da mu je toženka neutemeljeno naložila upravno kazen, in pripominja, da je vse njene zahteve argumentiral v odgovoru z dne 4. 11. 2015.

6Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

7Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

9Kot rečeno, tožnik v tem upravnem sporu izpodbija uvodoma navedeno odločbo toženke. V tožbi pred ostalimi navaja ugovore, ki se nanašajo na presojo, ali je bil postopek izdaje izpodbijane odločbe voden pravilno. Pri tem izpostavlja dopisa, ki ju je v zvezi s pozivom k obrazložitvi stvarnega stanja poslal toženki 13. 10. 2015 in 21. 10. 2015. V nadaljevanju tožbe se sklicuje tudi na svoj odgovor z dne 4. 11. 2015, ki pri odločanju ni bil upoštevan.

10Kot je razvidno (tudi) iz predloženih upravnih spisov zadeve, je toženka v zadevnem postopku tožniku poslala poziv k obrazložitvi stvarnega stanja z dne 1. 10. 2015, v katerem ga je seznanila z ugotovitvami postopka in svojim zaključkom, da tožnik ni spoštoval ob odobritvi sredstev prevzetih obveznosti in je zato kršil določila odločbe o pravici do sredstev, ter ga pozvala, da v roku 5 dni v pisni obliki predloži svoja stališča glede ugotovljenih dejstev. Pri navedenem roku ne gre za predpisani rok, ampak za rok, ki ga glede na okoliščine primera določi uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 99. člena ZUP). Tožnik se je na poziv, prejet 6. 10. 2015 (kar ni sporno), odzval z vlogo, poslano toženki po elektronski pošti 8. 10. 2015, v kateri je izpostavil, da je bil za dopolnitev določen samo 5-dnevni rok, ter zaradi obsežnosti dokumentacije zaprosil za njegovo podaljšanje za pripravo obrazložitve vsaj do 16. 10. 2015. Toženka je tožniku z dne 9. 10. 2015 poslanim dopisom sporočila, da mu rok za odgovor na poziv k obrazložitvi stvarnega stanja podaljšuje do vključno 14. 10. 2015. Tožnikovi prošnji torej ni v celoti sledila (ugodila) - zakaj, ni obrazložila. Kot nadalje izhaja iz povedanega, je tožniku določeni rok za odgovor na poziv k obrazložitvi stvarnega stanja tudi po podaljšanju oziroma ob upoštevanju podaljšanja znašal skupno 8 dni. S tako določenim rokom po presoji sodišča niso bile ustrezno upoštevane okoliščine (obsežnost) konkretne zadeve, v kateri je že sam poziv z dne 1. 10. 2015 obsegal 14 strani za odločitev relevantnih ugotovitev, o katerih naj se izreče stranka, temu ustrezen je tudi obseg spisov zadeve. To okoliščino, torej obsežnost dokumentacije je izrecno izpostavil tudi tožnik v vlogi za podaljšanje roka. Pri tem je treba upoštevati, da lahko stranka, če ji je rok za izjavo odmerjen preskopo glede na okoliščine konkretnega primera, upravičeno ugovarja, da gre za kršitev pravice, ki jo zagotavljajo določbe 22. člena Ustave ter 9. in 146. člena ZUP. Navedena pravica ima še poudarjen pomen takrat, ko je v zadevi uporabljena tudi upravna kazen (v obravnavanem primeru tista iz 63. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014).

11Obenem pa glede na okoliščine zadeve prekratko določeni roki generirajo v zvezi z njihovim podaljšanjem oziroma zamudo podane vloge strank. V obravnavanem primeru je tako tožnik toženki po elektronski pošti 13. 10. 2015 po svojem zakonitem zastopniku sporočil, da je ta do nadaljnjega na bolniškem in zato ne more odgovoriti na zadnji dopis (poziv k obrazložitvi stvarnega stanja), ter nato z dopisom z dne 21. 10. 2015, da je še na bolniški in da bo takoj, ko jo zaključi, čim prej odgovoril na poziv. Toženka na navedeni vlogi ni z ničemer reagirala, ampak je izdala izpodbijano odločbo z dne 2. 11. 2015, ki je bila, kot je razbrati iz ročno dopisanih podatkov na ovitku odločbe v spisu, tožniku odposlana 9. 11. 2015. Istega dne pa je toženka prejela tožnikov odgovor z datumom 4. 11. 2015 na poziv k obrazložitvi stvarnega stanja. Kot navedeno, je torej tožnik 13. 10. 2015 in 21. 10. 2015 toženki poslal dve vlogi, iz katerih izhaja, da zaradi bolezni zakonitega zastopnika ne more odgovoriti na poziv k obrazložitvi stvarnega stanja. Pri tovrstnih vlogah gre lahko za smiselno podano prošnjo za podaljšanje roka, oziroma v primeru njegove zamude, za smiselno podani predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka glede na povedano obeh vlog ne bi smela kar prezreti, ampak bi morala s tožnikom razčistiti, kaj z njima procesno uveljavlja, in skladno s tem pred izdajo izpodbijane odločbe sprejeti procesno odločitev o teh vlogah. Od le-te je odvisna tudi presoja, ali so bila v zadevi spoštovana vsa pravila postopka, povezana z učinkovitim zagotavljanjem tožnikove pravice do izjave ali ne, in posledično, ali se tožnik lahko sklicuje na svoj odgovor z dne 4. 11. 2015.

12Sodišče sicer poudarja, da se stranka ne more zanašati, da bo s kakršno koli vlogo že tudi dosegla podaljšanje roka oziroma odpravo posledic njegove morebitne zamude. Vprašanje, ali vloga izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje in če jih, ali je utemeljena, je stvar presoje, ki jo mora napraviti upravni organ glede na vse relevantne okoliščine primera.

13Glede na povedano je sodišče presodilo, da se v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnalo po pravilih postopka, kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, kot je v njej predlagal tožnik, ter je izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem naj toženka, ob upoštevanju stališč iz te sodbe, po morebitni dopolnitvi postopka sprejme odločitev o tožnikovih vlogah z dne 13. 10. 2015 in 21. 10. 2015; če za to, da jim ne ugodi, ne bo našla povsem trdne podlage, pa naj tožnikov odgovor z dne 4. 11. 2015 v luči ustavne in zakonske pravice do izjave o odločilnih dejstvih upošteva kot pravočasen; ter nato ponovno odloči o glavni stvari.

14Ker je tožbi že iz navedenih razlogov ugodilo, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

15Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, tožniku priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. Priznani pavšalni znesek zajema tudi vse materialne stroške. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od katerih od poteka paricijskega roka (ki je določen na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

16Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).