VSRS Sklep I Up 217/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo tožnikovo pritožbo, ki jo je vložil zoper sklep istega sodišča I U 763/2017-3 z dne 25. 5. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku sklep z dne 25. 5. 2017 vročen tako, da je bilo 30. 5. 2017 v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v njem pa navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Pisma ni dvignil, zato mu je bilo 15. 6. 2017 puščeno v hišnem predalčniku. Ker se šteje, da je bila vročitev glede na določbo četrtega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) opravljena dan pred tem, to je 14. 6. 2017, se je petnajstdnevni rok za pritožbo iztekel 29. 6. 2017. Pritožba, ki je bila sodišču poslana priporočeno po pošti 30. 6. 2017, je zato prepozna.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je sklep z dne 25. 5. 2017 prejel 15. 6. 2017, ko mu je bil puščen v poštnem nabiralniku, in da nikjer v ZPP ne piše, da mora pisanje dvigniti v roku 15 dni. Poleg tega je tako v pravnem pouku na obvestilu o prispelem pismu kot v 142. členu ZPP določeno, da se bo štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku roka. Zato je jasno, da je dan prejema pošiljke šestnajsti dan (15. 6. 2017), petnajstdnevni rok za pritožbo pa se začne računati sedemnajsti dan. S kršenjem načina računanja roka po pravnem pouku v obvestilu so bile kršene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave), tako ravnanje sodišča pa naj bi vnašalo pravno negotovost in s tem kršilo 2. člen Ustave. Ker mu je znano, da so sodišča doslej štela roke (enkrat tudi njemu) tako, kot je razložil, drugačno ravnanje pomeni še kršitev enakosti pred zakonom po 14. in 22. členu Ustave. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo reši njegovo pritožbo z dne 30. 6. 2017.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V času izdaje izpodbijanega sklepa je 142. člen ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, določal, da se sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, vroča osebno stranki (prvi odstavek). Če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi, če gre za vročitev po pošti, opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju njenega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok petnajst dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če tega ne dvigne v petnajstih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek).

6Iz navedenih določb izhaja dolžnost naslovnika, ki mu sodnega pisanja ni bilo mogoče osebno vročiti na način iz 140. člena ZPP, da dvigne pisanje v za to določenem roku. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da nikjer v ZPP to ni zapisano.

7Iz omenjenih določb je tudi razvidno, da neuspešen poskus osebne vročitve vzpostavi časovno podaljšano vročanje, ki se zaključi po poteku roka za dvig, ki bi ga moral opraviti naslovnik, torej najkasneje ob koncu petnajstega dne. Glede na navedeno je logično, da takrat in ne šele naslednji dan nastopi tudi fikcija, da je bila vročitev opravljena. Nenazadnje iz naslednjega stavka četrtega odstavka 142. člena ZPP izhaja, da vročevalec "po preteku" tega roka pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Rok mora torej preteči, nato - torej že v času, ki seže v obdobje po petnajstih dneh - sledi omenjeno dejanje vročevalca. Navedena dvojnost kaže, da določba četrtega odstavka ločuje čas nastopa fikcije vročenega pisanja od tega, da se naslovniku omogoči dejanska seznanitev z vsebino sodnega pisanja na način, da ga vročevalec pusti v njegovem predalčniku. Ker nastopa fikcije vročitve ni mogoče enačiti z dnem dejanskega prejema pisanja, dejstvo, da je bil pritožniku sklep o zavrženju tožbe puščen v hišnem predalčniku 15. 6. 2017 (to je šestnajsti dan), ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa glede ugotovitve, da je vročev sklepa pritožniku o zavrženju tožbe nastopila dan prej.

8Po obrazloženem je neutemeljena pritožnikova razlaga besedne zveze "po poteku tega roka", ki po njegovem mnenju pomeni, da se kot dan vročitve lahko šteje le dan po izteku roka za dvig pisanja. Njegova razlaga temelji izključno na jezikovnem zapisu določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP, Vrhovno sodišče pa je glede tega v sklepu II Ips 393/2010 z dne 26. 5. 2011 že zavzelo stališče, da jezikovna razlaga ne narekuje nujno zaključka, kot ga je ponujala revizija in ki je bil po vsebini enak pritožnikovi (torej, da je vročitev opravljena po poteku petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke). V sklepu je navedlo, da "po poteku tega roka" pomeni nemudoma (takoj) z iztekom tega roka in ne morda kadarkoli potem, kar bi stroga jezikovna razlaga tudi dopuščala. Pri tem je poudarilo, da je jezikovna razlaga res temeljni razlagalni argument, vendar pa njen smisel ni v njeni dobesednosti oziroma njenem mehaničnem razumevanju, pač pa ta razlaga pomeni zgolj izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljane metode razlage. Tako šele povezanost pravne norme četrtega odstavka 142. člena ZPP z drugimi zakonskimi določbami, ki dajejo v tej normi uporabljenim izrazom pravi pomen in določajo pojem jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v pravni sistem, ki naj deluje kot usklajena celota, determinira tudi jezikovno razlago norme. Vrhovno sodišče se je zato oprlo še na teleološko in sistemsko razlago ter je pomen omenjene določbe ZPP iskalo tudi v povezavi z določbami zakona, ki urejajo tek rokov (8. poglavje ZPP). Iz teh izhaja, da se rok izteče s pretekom zadnjega njegovega dneva, s pretekom pa nastopijo tudi pravne posledice, ki jih določa zakon. Zato je določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP razložilo tako, da se v primeru, če naslovnik najkasneje petnajsti dan, odkar mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, ne dvigne sodne pošiljke, se z iztekom tega dne vročitev šteje za opravljeno. Ta dan pa se po drugem odstavku 111. člena ZPP ne všteva v rok, ki teče od vročitve, to je v pritožbeni rok.

9Vrhovno sodišče je v omenjenem sklepu še pojasnilo, da na tako razumevanje kaže tudi zakonodajalčev namen, izražen v zakonodajnem gradivu.¹ Z novelo ZPP-D so bile namreč spremenjene določbe o osebni vročitvi z namenom poenostavitve postopka vročanja. Zaradi tega je bil opuščen ponovni poskus osebne vročitve, na drugi stani pa vzpostavljena fikcija vročitve s potekom petnajstdnevnega roka, po katerem pusti vročevalec pisanje v naslovnikovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Enako je tudi stališče komentatorja novele zakona.²

10Vrhovno sodišče je navedeno razumevanje nastopa fikcije vročitve potrdilo tudi v svoji nadaljnji sodni praksi,³ v tej zadevi pa pritožnik ne navaja okoliščin, ki bi terjale odstop od nje.⁴ Zato so neutemeljne pritožbene navedbe o kršitvi načina računanja roka za prevzem pisanja na pošti in s tem povezane posplošene trditve o kršitvah določb Ustave RS. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da navedbam o kršitvi enakosti pred zakonom, ki jo v sodnih postopkih zagotavlja 22. člen Ustave kot, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ne bi bilo mogoče pritrditi niti, če bi pritožnik konkretno navedel primere, v katerih je sodišče štelo, da je vročitev opravljena naslednji dan po izteku roka za dvig sodnega pisanja. Pritožnik namreč ne more zahtevati enakosti v nepravu, to je na podlagi napačne razlage četrtega odstavka 142. člena ZPP. Taka zahteva bi pomenila, da naj sodišče tudi v tej zadevi krši zakon in s tem pritožniku zagotovi daljši rok za pritožbo, do katerega ni upravičen.

11Zakaj naj bi obravnavano stališče pritožniku onemogočalo vložitev pritožbe, ni pojasnjeno. Vrhovno sodišče zato le splošno pripominja, da se pritožnik na obvestilo pošte ni odzval, je bil pa s pisanjem seznanjen z vložitvijo v predalčnik. Prepozno vložene pritožbe zato ni mogoče pripisati ravnanju sodišča, ampak pritožnikovi napačni razlagi zakonske določbe, ki bi se ji lahko ognil, če bi na pošti dvignil pisanje. Nenazadnje je bil pritožnik tisti, ki se je s svojim primerom obrnil na sodišče, zato je utemeljeno pričakovanje, da bo v tem postopku zaradi s tožbo izraženega interesa aktivno sodeloval tudi z odzivanjem na obvestila o poslanih sodnih pisanjih.

12Neutemeljeno je stališče, da sodišče nima pravice "po svoje razlagati zakona oziroma ga uradno tolmačiti", temveč mora po določbah zakona razsojati. Gre za notranje protislovno trditev, saj brez prvega ni drugega. Če naj sodišče sodi na podlagi zakona, ga mora najprej razložiti, to je povedati, kako razume to, kar je zapisano. Do spoznanja pomena (vsebine) v zakonu zapisane pravne norme pa sodišče pride z uporabo različnih metod pravne razlage.

13Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

¹ Poročevalec Državnega zbora, št. 21/2008.
² Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana2010, stran 122.
³ Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 58/2011 z dne 14. 10. 2013, II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012, III Ips 3/2013 z dne 20. 3. 2013, sklep I Up 19/2017 z dne 21. 2. 2017.
⁴ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) sta bili besedi "po poteku" nadomeščeni z besedama "s potekom", s čimer je zakonodajalec tudi jezikovno natančneje opredelil časovni nastanek fikcije vročitve.