VSC Sklep Cp 61/2018

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sklepom Cp 61/2018 z dne 10. 1. 2018 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero sta prvo in drugo tožeča stranka zahtevali sodno varstvo pred motenjem posesti. Zatrjevali sta, da je toženec posegel v njuno služnostno pravico hoje in voženj preko nepremičnine parc. št. 929/2 k.o. ... (ID ...3988), ki je njegova last, v korist nepremičnine parc. št. 929/5 k.o. ...(ID ...486), ki je njuna last, s tem, da jima je dne 11. 11. 2017 z nasaditvijo desetih cipres preko trase služnostne poti onemogoči izvrševati služnost in ju je s tem motil v posesti služnostne pravice. Zahtevali sta, da toženec služnostno pot, ki vodi preko parc. št. 929/2 k.o. ... (ID ...398), vzpostavi v prejšnje stanje tako, da s služnostne poti odstrani nasajene ciprese ter, da se mu v bodoče pod pretnjo denarne kazni v znesku 2.000,00 EUR prepoveduje posegati v stvarno služnost hoje in voženj preko nepremičnine parc. št. 929/2 k.o. ... (ID...3988) v korist nepremičnine parc. št. 929/5 k.o. ... ((ID ...486). Sodišče je ugotovilo, da sta prva in druga tožena stranka zahtevali sodno varstvo pred motenjem posesti služnostne pravice hoje in voženj preko služeče nepremičnine. Toda Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne pozna (oziroma je opustil konstrukcijo) posesti pravice, zato njeno varstvo ni (več) mogoče. Po določilu prvega odstavka 24. člena SPZ je namreč posest pravno relevantna dejanska oblast, ki jo ima določena oseba glede oziroma na določeni stvari. Dejanskost posesti se manifestira v določeni vrsti oziroma obliki uporabe stvari. V dejanskost te oblasti na stvari posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari na drugačen način. Pravica do varstva posestnika zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njeno dejansko oblast na stvari oziroma njegovo dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom. Možno je torej le varstvo dejanskega posestnega položaja, ki opravičuje tistega, ki na delu tuje nepremičnine izvršuje dejansko oblast, do posestnega varstva. Ker gre za zahtevek za varstvo pred motenjem posesti (služnostne) pravice tako ni pravne podlage v pozitivnem pravu, zato po presoji sodišča prve stopnje ni podana pravna korist prvo in drugotožeče stranke za njegovo postavitev in je zato sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeči stranki. Pritožbo podajata iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je citirano stališče prvostopnega sodišča napačna. Tožnika sta tožbeno zatrjevala posest določenega dela nepremičnine, last tožene stranke (dejansko oblast tožnikov na tem delu), ko sta navedla: "Služnostno traso sta tožnika uporabljala za dostavo materiala za izgradnjo in urejanje stanovanjske hiše ter za dostop do glavnega vhoda stanovanjske hiše, ki se nahaja v neposredni bližini služnostne trase. Ta dostop je tudi edini možen za dostop do lope, ki stoji v prizidku hiše ter do ohišnice, ki se nahaja na južni strani stanovanjske hiše. Prav tako je predmetni dostop edini dostop po katerem je možna zdravstvena intervencija v primeru bolezni, kar je drugotožnik v preteklosti že potreboval. Služnostna pravica je bila ustanovljena leta 1996. Tožnika sta dejstvo obstoja služnostne poti upoštevala pri gradnji hiše." Prav tako pa sta tožnika v okviru tožbenega zahtevka, v njegovem bistvenem, t. j. dajatvenem delu zahtevala, da tožena stranka s služnostne poti, ki vodi preko parc. št. 929/2 k.o. ..., ki je njegova last, odstrani nasajene ciprese ter služnostno pot vzpostaviti v stanje v kakršnem je bila pred 11. 11. 2017, ter da se toženi stranki v bodoče prepoveduje posegati v stvarno služnost hoje in voženj preko nepremičnine parc. št. 929/2 k.o. ... S temi navedbami sta tožnika podala trditve v zvezi s posestjo oziroma dejansko oblastjo, ki jo imata na določeni stvari - nepremičnini, ki je last toženca (24. člen SPZ), ter od sodišča zahtevata odreditev prepovedi nadaljnjega motenja posesti (34. člen SPZ). Terjala sta torej varstvo dejanskega posestnega položaja. Tako teorija kot sodna praksa sta zavzeli enotno stališče, da SPZ ne pozna več posestnega varstva služnostne pravice, hkrati pa sta zavzeli stališče, da se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana pravna korist tožečih strank za postavitev konkretnega zahtevka. Za posestno varstvo namreč zadostuje zatrjevanje in dokazovanje delne oblasti nad stvarjo (kar sta tožnika storila kot je navedeno v tožbi), ni pa potrebno zatrjevanje pravice. Ker zatrjevanje pravice za posestno varstvo ni potrebno, je navedba tožnikov o izvrševanju služnostne pravice nepotrebna in posledično za odločitev nepomembna, kar pa ne pomeni, da so trditve postale pomanjkljive. Tožnika sta zatrjevala posest nad stvarjo, v tožbenem zahtevku pa terjata prepoved nadaljnjega motenja posesti. Tako je postavljeni zahtevek skladen z SPZ. Predlagata, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi, ter priglašata pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, vendar se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo.¹ Če se tožbeni zahtevek kljub temu sklicuje na opuščeni pojem posest pravice, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, kako ta okoliščina vpliva na bistveni (dajatveni) del tožbenega zahtevka. Če se pojavi dvom o njegovi pravi vsebini, mora sodišče aktivirati metode razlage v ožjem pomenu, pri čemer so lahko v pomoč tudi ustrezni ukrepi materialnega procesnega vodstva.² Res je SPZ opustil konstrukcijo posesti pravice, zato njeno varstvo ni več mogoče. Možno je le varstvo dejanskega posestnega položaja, ki opravičuje tistega, ki na delu tuje nepremičnine izvršuje dejansko oblast, do posestnega varstva.³ Po določbi prvega odstavka 24. člena SPZ je posest pravnorelevantna dejanska oblast, ki jo ima določena oseba glede oziroma na določeni stvari. Dejanskost posesti se manifestira v določeni vrsti oziroma obliki uporabe stvari. V dejanskost te oblasti na stvari posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma njegovo dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom (34. člen SPZ). Tožnika sta v svojih trditvah zatrjevala pravico hoje in voženj po parceli toženca, kar v posestnem sporu glede na določbe drugega odstavka 33. člena SPZ in 426. člena ZPP ni relevantno. Tožba pa zaradi tega ni nesklepčna. Zatrjevanje pravice oziroma služnosti je mogoče razumeti le kot zatrjevanje temelja, ki opravičuje delno oblast na tuji nepremičnini. Tožnikove tožbene trditve in njegov zahtevek je usmerjen v zavarovanje dejanskega položaja, ne pa v ugotavljanje pravice. Tožnika zahtevata samostojno posestno pravno varstvo kot je navedeno v tožbi in to neodvisno od pravice. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta imela na nepremičnini toženca posest oziroma delno oblast nad stvarjo, katere vsebina je bila možnost dostopa in dovoza do njunih nepremičnin. Tožnika sta zatrjevala, da je toženec posegel v njihov dotedanji način uporabe nepremičnine oziroma jima je onemogočil dovoz s tem, ko je nasadil ciprese. Tako se izkažejo kot pravilne pritožbene navedbe, da sta tožnika zatrjevala posest nad stvarjo, v tožbenem zahtevku pa sta terjala prepoved nadaljnjega motenja posesti. Tožnika sta v okviru tožbenega zahtevka v njegovem bistvenem, to je v dajatvenem delu zahtevala, da tožena stranka s služnostne poti, ki vodi preko parc. št. 929/2 k.o. ..., ki je njegova last, odstrani nasajene ciprese, ter služnostno pot vzpostavi v stanje, v kakršnem je bila pred 11. 11. 2017, ter da se toženi stranki v bodoče prepoveduje posegati v stvarno služnost hoje in voženj preko nepremičnine parc. št. 929/2 k.o. ..., ki je njegova last, v korist nepremičnin parc. št. 929/5 k.o. ..., ki je last tožečih strank. S temi navedbami sta tožnika podala trditev v zvezi s posestjo oziroma dejansko oblastjo, ki jo imata na določeni stvari - nepremičnini, ki je last toženca (24. člen SPZ), in sta od sodišča zahtevala izrek prepovedi nadaljnjega motenja posesti, kar je v skladu s 34. členom SPZ. S tem sta zahtevala sodno varstvo dejanskega posestnega položaja. Tudi služnostni upravičenec ima lahko položaj posestnika (prvi odstavek 24. člena SPZ) in v tem obsegu mu je zagotovljeno posestno varstvo tudi proti lastniku služeče nepremičnine, ki na tej prav tako izvršujejo posest.⁴ Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti in dopustiti, oziroma opustiti določena ravnanja. Lastnik gospodujoče stvari pa lahko izvršuje samo takšno dejansko oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini njegove služnostne pravice. Iz tožbenih navedb tako izhaja, da tožnika zatrjujeta tudi dejansko oblast nad služečo nepremičnino, katera jima je bila z dejanjem toženca odvzeta in zahtevata tudi ustrezno sodno varstvo v točki 2. in 3. tožbenega petita in se tako izkaže, da je pritožba tožečih strank zato utemeljena. Res je, da tožnika v tožbenem petitu pod točko 1. zahtevata ugotovitev, da je toženec posegel v služnostno pravico hoje in voženj preko nepremičnine in ker gre za tako imenovani ugotovitveni zahtevek, o tem zahtevku odloči sodišče prve stopnje, ob uporabi določbe 181. člena ZPP.

5Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP.

6Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Tako sklep VSL I Cp 3297/2012 z dne 15. 5. 2013.
² Tako sklep VSL I Cp 4410/2009 z dne 3. 3. 2010.
³ Tako sklep VSL I Cp 1066/2009 z dne 13. 5. 2009.
⁴ Primerjaj sklep VS RS II Ips 66972007 z dne 1. 10. 2009.