VSK Sodba II Kp 28502/2014

I. Pritožba zagovornikov obtoženega M. R. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan obtoženi M. R. kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obtoženega M. R. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1B je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi drugega odstavka 135. člena KZ-1B določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sklenilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodbe pa mu je naložilo v plačilo tudi sodno takso.

2Zoper to sodbo se pritožuje obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega M. R. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 339. člena ZKP, po njenem videnju pa bi to lahko vplivalo na pravilnost sodne odločbe. V zgoraj citirani določbi je navedeno, da se predmeti, ki utegnejo pripomoči k razjasnitvi stvari lahko med glavno obravnavo pokažejo obtožencu, po potrebi pa tudi drugim pričam in izvedencem. Pritožnica ima ob tem v mislih majico, ki naj bi jo imela oškodovanka kritične noči oblečeno. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 11.2.2016 je razvidno, da je oškodovanka na glavni obravnavi dejansko omenjala, da si je med prerivanjem z obtožencem strgala majico, ki jo je imela v kritičnem času oblečeno. Iz spisovnega gradiva je razbrati, da je bila ta majica dne 3.3.2014 ob podaji kazenske ovadbe oškodovanki tudi zasežena (zapisnik o zasegu predmetov na listovni številki 25), iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja na listovni št. 6 pa, da je bila pri pregledu volnene jopice sive barve vidna poškodba v obliki raztrganine na predelu od vratu proti levemu ramenu v dolžini približno 7 cm, od vratu proti desnemu ramenu pa v dolžini približno 3 cm. Obe listini je sodišče na glavni obravnavi tudi prebralo in v zvezi s tem zagovornica ni imela nikakršnih pripomb, prav tako pa tudi ni podala dokaznega predloga za neposreden ogled zasežene majice na glavni obravnavi. Tega ni storila ne na predobravnavnem naroku, pa tudi na glavni obravnavi ne. Sicer pa pritožnica tudi ne pove, kakšno okoliščino oziroma odločilno dejstvo bi bilo mogoče z ogledom majice dokazovati. Glede na to, da je odločitev o tem, ali si bo, v kolikor dokaznega predloga v tej smeri ni bilo podanega, zaseženi predmet ogledalo ali ga morebiti tudi pokazalo pričam in izvedencem, diskreacijska pravica sodišča, to ne more predstavljati kršitve take teže, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Očitno je sodišče presodilo, da ima na podlagi listinskih dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi za dejstvo, da je bila med izvrševanjem kaznivega dejanja majica res strgana, zadostno podlago za gotov sklep o tem, da je bilo temu dejansko tako. Zatrjevana kršitev tako ni podana.

5Nadaljnjo relativno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pritožnica vidi tudi v dejstvu, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz na predloge za zaslišanje prič D. M. in U. F.. Sodišče sprejme odločitev o posameznem dokaznem predlogu pač določi ocene, v kolikšni meri bi lahko izvedba predlaganega dokaza pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja oziroma ugotavljanju odločilnih dejstev obravnavanega kaznivega dejanja. Take ocene pa v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni mogoče grajati.

6Kolikor pa pritožnica graja ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je v jutranjih urah dne 1.1.2014 med obtožencem in oškodovanko prišlo do fizičnega obračunavanja, kar v svojem zagovoru pove tudi obtoženec sam. To fizično obračunavanje je eskaliralo do te faze, da je v določenem trenutku obtoženec oškodovanko zagrabil in jo odvlekel do vhodnih vrat ter potisnil čez prag. Ob tem početju je oškodovanka zadobila tudi udarec v predel trtice, sicer ne bi bilo nikakršnega razloga, da bi bila v obdobju od 1.1. do 4.1.2014 tudi hospitalizirana. Kakor je razvidno iz kliničnega pregleda ob sprejemu je čutila tudi bolečine. Pritožnica pravilno navaja, da je glede udarca v trtnični predel hrbtenice izvedenec dopustil možnost, da je bilo temu tako zgolj na ravni verjetnosti, pač zaradi tega, ker zunanjih poškodb in poškodb skeleta ni bilo zaznati. V kombinaciji s tem, kar je povedala oškodovanka ob sprejemu v bolnišnico, ko je izjavila le, da je padla z višine ene stopnice in se udarila v trtico, ne da bi pri prem omenila kakršnokoli drugo osebo oziroma obremenila obtoženca, gre tudi v luči te ugotovitve njeni izpovedbi verjeti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko prišlo samo do udarca v trtični del hrbtenice, ne pa tudi do poškodbe trtice oziroma telesne poškodbe. Po presoji pritožbenega senata je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno dokazno oceno in pravno opredelitev obtoženčevega početja, ki nedvomno, tudi upoštevaje izpovedbo obeh akterijev obravnavane kazenske zadeve ustreza, saj je s svojim ravnanjem obtoženec nedvomno prizadel oškodovankino telesno in duševno integriteto, zaradi česar se je E. F. tudi počutila prestrašeno in ogroženo, kar nenazadnje v svojem pričanju izpove tudi obtoženčeva mati C. R.. Sklepno pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da kontrolna dejstva, ki naj bi kazala na neverodostojnost oškodovankine izpovedbe niso takšne teže, da bi lahko dejstvene sklepe, ki jih je storilo prvostopenjsko sodišče, kakorkoli omajala. Pritožba se tako tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

7Kolikor pa zagovornica graja njenemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo, pa je iz pritožbe videti, da vsebinsko ne navede nikakršnega razloga, temveč zatrjuje le, da je izrečena kazenska sankcija previsoka in prestroga ter v neskladju z veljavno sodno prakso. V luči takih pritožbenih navedb je prizivno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZKP in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v luči te ugotovitve odločbe o kazenski sankciji spreminjati ni potrebno.

8Ker tudi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče odpravilo po uradni dolžnosti nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

9Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena ZKP.