VSK Sodba I Cp 569/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni od dneva prejema sodbe tožniku plačati 137.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2012 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni od dneva prejema sodbe plačati stroške postopka v višini 4.982,10 EUR na račun Službe za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Kopru ter tožniku v višini 1.451,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Toženka navedeno sodbo izpodbija, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se sodba razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka in postopka s pritožbo. Navaja, da ugotovitev sodišča, da je glavna causa darilne pogodbe prav obstoj zakonske zveze, ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Tožnik je namreč ob zaslišanju sam pojasnil, da je pogodbo sklenil z namenom zavarovanja premoženja in ne z namenom skupnega življenja ali zaradi dejstva, da je toženka bila njegova žena, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Iz dejstev, ki med pravdnima strankama niso sporna, je mogoče sklepati, da je nagib daritve bil v zavarovanju premoženja ter da nikakor ne gre za darilno pogodbo z jasnimi določili. Tožnik je za obdarjenko izbral toženko, ker je bila slednja lastnica polovice nepremičnine in ker je bila kot oseba, ki je za obstoj nepremičnine veliko garala, zraven tožnika tudi edina zainteresirana, da se nepremičnina ohrani in zaščiti. Obstoj zakonske zveze kot tak, ob predpostavki, da je bil temeljni nagib v zaščiti premoženja pred upniki, pri daritvi ni imel nobene zveze. Kljub temu, da ima Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) samostojno pravno podlago, na kateri je mogoče utemeljiti vrnitev darila, to ne pomeni, da je o vrnitvi mogoče odločati brez presoje nagiba za daritev, zlasti če slednji sploh ni povezan z obstojem zakonske zveze. Poleg tega pa je iz ravnanj tožnika po razvezi razvidno, da je tožnik želel, da po razdelitvi skupnega premoženja celotna nepremičnina ostane v lasti toženke, saj je tožnik zaradi svojih poslovnih odločitev tako ali tako že zapravil velik delež skupnega premoženja in je torej realizacija darilne pogodbe pomenila sporazum o delitvi skupnega premoženja. Res stranki nista sklenili posebnega sporazuma, a je tožnik v predlogu za sporazumno razvezo zapisal, da sta s toženko pred predlogom za razvezo uredila skupno premoženja in kot dokaz predlogu predložil sporno darilno pogodbo. Upoštevaje dejstvo, da je bila sporna darilna pogodba priložena predlogu za razvezo, sta stranki očitno želeli, da se slednja obravnava kot dogovor o delitvi skupnega premoženja. Podlaga daritve po razvezi ni odpadla, saj je bil nagib daritve ureditev položaja skupnega premoženja, prvotno pa tudi zaščita premoženja pred upniki. Sodišče je napačno ocenilo tudi vrednost nepremičnine. Moralo bi uporabiti drugi odstavek 84. člena ZZZDR in vrniti vrednost darila kakršno je to imelo ob razvezi leta 2005. Iz darilne pogodbe izhaja, da je nepremičnina ocenjena na 13.000.000,00 SIT, kar danes predstavlja nekaj manj kot 70.000,00 EUR oz. znaša po podatkih GURS upoštevajoč realnih 80 % današnja vrednost nepremičnine 180.082,92 EUR, polovica torej 90.414,80 EUR. Sodišče je torej kršilo materialne določbe, ko je, namesto da bi upoštevalo realno vrednost nepremičnine na podlagi drugega odstavka 84. člena ZZZDR, za merodajno štelo izposlovano ceno, po kateri je toženka nepremičnino prodala in ki močno odstopa od realne vrednosti nepremičnine na dan razpada skupnosti. Ni upoštevalo, da je v skoraj 10 letih toženka v nepremičnino veliko vlagala in jo vzdrževala, plačevala davščine itd. in je tožnik na podlagi izpodbijane odločitve neupravičeno obogaten.

3Pritožba ni utemeljena.

4Glede na vsebino darilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama v notarskem zapisu (priloga A3), na podlagi katere je tožnik toženki podaril svoj solastninski delež do 1/2 na parceli št. 5261/43 k.o.¹, ne more biti dvoma, da je šlo za darilno pogodbo in drugačne pritožbene navedbe ne uspejo omajati pravilnega materialno pravnega zaključka sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve). Da ni šlo za s strani pritožbe zatrjevano delitev skupnega premoženja, potrjuje sama pritožnica, ko navaja, da je bil navedeni pravni posel sklenjen zaradi zavarovanja premoženja pred posegi upnikov. Pravni posel s tako podlago pa je nedopusten in zato ničen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 9. točki na strani 7 sodbe, kar ima za posledico vrnitev prejetega (87. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

5Glede na navedeno je sodišče pravilno uporabilo določbo 84. člena ZZZDR² in ugodilo tožbenemu zahtevku (enako posledico bi imela pogodba v primeru njene ničnosti zaradi nedopustne podlage - zavarovanja premoženja pred upniki). Ker je torej odpadla podlaga (zakonska zveza pravdnih strank je razvezana), je toženka prvenstveno dolžna vrniti darilo in to v stanju, v katerem je bilo darilo v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo (drugi odstavek 84. člena ZZZDR). Ker pa darila ne more vrniti (toženka je nepremičnino med trajanjem tega pravdnega postopka prodala), je dolžna vrniti vrednost prejeto zanj (tretji odstavek 84. člena ZZZDR). To vrednost je sodišče ugotovilo pravilno, saj je upoštevalo kupnino, ki jo je toženka prejela za prodano nepremičnino, saj je bila za sorazmerni znesek kupnine, ki bi pripadel tožniku (polovica kupnine zmanjšana za polovico plačnega davka) neutemeljeno (ker je podlaga odpadla) obogatena (primerjaj komentar k 190. členu OZ, dr. Ada Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 47). Sodišče je pojasnilo, da ni upoštevalo toženkinih navedb v zvezi z njenimi vlaganji v nepremičnino, ker so te zelo pavšalne in se jih ne da preizkusiti. Toženka tega s pritožbo ne prereka, zato so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je v nepremičnino veliko vlagala, jo vzdrževala, plačevala davščine, brezpredmetne.

6Glede na vse navedeno je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo procesnih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350.člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

¹ Da je bilo med strankama nesporno, da je tožnik zemljiškoknjižni solastnik navedene nepremičnine do 1/2, saj je bila pridobljena tekom časa trajanja njune zakonske zveze in sta k njeni pridobitvi prispevala oba v enakem deležu in sta zato deleža obeh enaka, in da sta bila pogodbenika (tožnik in toženka) opozorjena na pravne posledice sklenitve takšnega pravnega posla, nakar sta izjavila, da sta pravni pouk razumela in izjavila, da jima je vsebina v celoti znana in da ustreza njuni volji in sta listino pred notarko podpisala.
² Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za običajno darilo, pritožba ne prereka.