VSL Sodba II Cp 2298/2017

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno dobo ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.400,00 EUR po temelju utemeljen do 70 %.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da se ugotovi utemeljenost njegovega zahtevka po temelju v celoti. Z ugotovitvami sodišča o tem, da je tudi sam delno prispeval k škodnemu dogodku, se ne strinja. Navaja, da je bila njegova pozornost usmerjena v delo oziroma dajanje delovnih nalog, zato je bila njegova sposobnost zaznavanja nevarne situacije zmanjšana in je spregledal luknjo, v katero je stopil, ker je ni videl, čeprav je za njen obstoj vedel. Ravno zaradi takšnega načina dela zakon nalaga delodajalcu, da morajo biti pohodne površine ravne oziroma vzdrževane tako, da delavci ne morejo zdrsniti oziroma pasti. Neživljenjsko je tožniku očitati, da je prispeval k škodnemu dogodku, ker bi se moral pred luknjo ustaviti in bi moral hoditi na takšni razdalji od drugih delavcev, da mu ne bi zastirali pogleda na pot. Tožniku ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja v smislu, da ni bil dovolj pozoren na hojo drugih delavcev in svojo hojo, kakor tudi, da bi moral med uporabo UKV naprave stati. Ker tožnik ni kršil pravil varnega dela, mu zaradi očitanih hipotetičnih situacij ni mogoče naložiti soprispevka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnik se je 19. 5. 2014 poškodoval na svojem delovnem mestu, ko je pri hoji po železniškem peronu na poti do tirov, kamor je šel s še tremi sodelavci, stopil v luknjo na peronu in pri tem utrpel zvin gležnja. Od toženke, zavarovalnice delodajalke tožnika S., d. o. o., zahteva 2.400,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanka tožene stranke odgovorna za tožnikovo poškodbo, ker ni poskrbela za varno delovno okolje za svoje delavce, saj je vedela za poškodbe na peronu (luknja v dimenzijah 30 do 45 cm x 20 do 25 cm, globoka vsaj pet cm), a ni ničesar storila, da bi zagotovila varno hojo na delovnem mestu. Hkrati pa je tudi na strani tožnika našlo okoliščine, ki so prispevale k nastanku škode. Tudi tožnik je vedel za poškodbo na peronu, tam je večkrat dnevno v okviru opravljanja del in nalog hodil, zato bi moral biti pri hoji bolj pozoren in pazljiv ter pri organizaciji svojega dela to upoštevati. Odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastanek škode je ocenilo na 70 %, tožnikov soprispevek pa na 30 %.

6Sodišče prve stopnje je pri odločanju o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilno uporabilo materialno pravo. Delodajalec odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (179. člen Zakona o delovnih razmerjih). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka mora tožnik dokazati naslednje elemente odškodninske odgovornosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročno zvezo; povzročitelj pa se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena v zvezi s 185. členom OZ).

7Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik soprispeval k nastanku škode, ker je pri svojem delu opustil potrebno pazljivost pri hoji. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik vedel za poškodbo tal, za udrtino (luknjo) na peronu, saj je večkrat dnevno prav tam hodil. Tudi ob upoštevanju okoliščin dogodka in posebnosti pri opravljanju dela vodje premika, ko je že med hojo do tirov sodelavcem in po UKV napravi usmerjal delo in dajal navodila, ne more biti drugače, saj bi kljub temu moral gledati, kot hodi. Gre za običajno pazljivost, ki se pri hoji po pločnikih, peronih in podobnih pohodnih površinah pričakuje od vsake razumne odrasle osebe. Enako mora veljati tudi za povprečno skrbnega delavca, tudi v okoliščinah, kot jih zatrjuje tožnik, ko je med hojo hkrati še opravljal svoje delovne naloge. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi sodbe, s katerimi prvostopenjsko sodišče utemeljuje soprispevek tožnika v višini 30 %, hkrati pa zavrača nasprotne pritožbene trditve, da je odločitev neživljenjska.

8Pritožba nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev soprispevka k škodnemu dogodku tožniku dokazati kršitev predpisov, ker sicer ne gre za protipravno ravnanje. Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske terjatve se običajno poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Izraz protipravno ravnanje (ravnanje v nasprotju s pravno normo) je zato ožji od pojma nedopustno ravnanje, to je ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Zato so preozka stališča, po katerih morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode), pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu.¹

9Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP).

¹ Odločbe VS RS II Ips 451/2010, II Ips 129/2015.