VSRS Sodba I Ips 22153/2014

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27. 9. 2016 obdolženega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Oškodovanca I. C. je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 1. 2017 ob odločanju o pritožbah obdolženčevega zagovornika in državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca iz razloga po 3. točki 372. člena ZKP zavrnilo. Stroške kazenskega postopka je naložilo v breme proračuna, oškodovanca I. C. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je zaradi kršitve po 3. točki 372. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec B. O. Meni, da s sojenjem in obsodbo na prvi stopnji ni prišlo do kršitve načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj se je v kazenskem postopku ugotavljalo dejstvo (nastanek telesne poškodbe), ki za prekrškovni postopek ni bilo pomembno. Sodišče druge stopnje je pri spremembi prvostopenjske sodbe in izdaji zavrnilne sodbe izhajalo iz napačne ocene, da je bilo o istem ravnanju obdolženca že pravnomočno odločeno. Vložnik pri tem izpostavlja vsebinske razlike med dispozicijama prekrškovne norme po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in kazenskopravne norme po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Razmejitveni element med obema pravnima normama je v nastanku poškodbene posledice. Obdolženec je bil v prekrškovnem postopku kaznovan le za udarec, ne pa tudi za nastalo telesno poškodbo, saj ta ni zakonski znak prekrška. Po drugi strani pa je telesna poškodba ključni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, za njeno klasifikacijo pa se zahteva znanje medicinske stroke, s katerim policisti ne razpolagajo. Vložnik tudi meni, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da sta v obeh ravnanjih opisani praktično enaki poškodbi, saj iz opisa kaznivega dejanja izhaja širši opis poškodb, namreč poleg poškodbe ustnice tudi udarnina glave v zatilju. Navaja še, da je Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 3634/2014 z dne 7. 4. 2016 zavzelo stališče, da v prekrškovnem postopku izdani plačilni nalog ne predstavlja res iudicata. Tako stališče temelji na tretjem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po katerem opis prekrška ni sestavni del plačilnega naloga. Opis prekrška v obravnavani zadevi ni del plačilnega naloga, temveč je podan v zapisniku, zato ne more postati pravnomočen. Poleg tega opis prekrška predstavlja le opis historičnega dogodka, ne pa dejanskega očitka. Glede na navedeno vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila s sodbo pritožbenega sodišča kršena 1. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP.

3Zahteva je bila poslana v odgovor obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so nanjo odgovorili 18. 5. 2017. V odgovoru nasprotujejo zahtevi in predlagajo njeno zavrnitev. Menijo, da je med prekrškom in kaznivim dejanjem podana objektivna identiteta. Naziranje tožilca, ki temelji na poudarjanju razlik med dispozicijama obeh kaznovalnih norm, je napačno. Za presojo o kršitvi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je odločilen konkreten opis dejanja in ne njegova pravna opredelitev. V obravnavani zadevi gre za isto ravnanje. Razen natančnejše specifikacije telesnih poškodb sta opisa enaka. Po trditvah zagovornikov tožilec tudi napačno interpretira sodbo I Ips 3634/2014 z dne 7. 4. 2016, saj takšno stališče, kot ga povzema v predmetni zahtevi, iz navedene sodbe ne izhaja. Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari velja tudi za primere, ko je bil storilcu za isto ravnanje predhodno izdan plačilni nalog. S tem, ko so policisti v prekrškovnem postopku izdali plačilni nalog, so izbrali, kateri postopek zoper storilca bodo izvedli. Zagovorniki še navajajo, da bi ugoditev zahtevi in ugotovitev zatrjevane kršitve pripeljala do dejanske potrditve sodbe sodišča prve stopnje, ne da bi se pritožbeno sodišče opredelilo do tehtnih očitkov o kršitvah, ki jih je obramba uveljavljala s pritožbo, s tem pa bi bil obdolženec prikrajšan za pravico do pritožbe.

B.

4Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo ne bis in idem) je opredeljeno v 31. členu Ustave, ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Načelo je urejeno tudi v prvem odstavku 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), uzakonja pa ga tudi prvi odstavek 10. člena ZKP, ki določa, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari razlagalo namensko (teleološko) in presodilo, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek oziroma življenjski primer, ki se je v preteklosti odvil v objektivni stvarnosti. Namen določbe 31. člena Ustave je namreč v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka.¹

5Uporaba načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, podana mora biti torej identiteta storilca ter identiteta kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (oziroma druge odločbe), in kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Medtem ko vprašanje istovetnosti storilca v praksi praviloma ne povzroča težav, je vprašanje ugotavljanja identitete dejanja, veliko bolj težavno. V zvezi s slednjim vprašanjem je v okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. V praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)² ter praksi Ustavnega³ in Vrhovnega sodišča so se izoblikovala merila, po katerih je za presojo, ali je podana objektivna identiteta, odločilno, ali gre pri ravnanju, ki je predmet (ponovne) obravnave, za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine (idem factum).

6V sodni praksi se je ustalilo stališče, da se prepoved ponovnega sojenja za isti historični dogodek razume kot prepoved ponovnega sojenja za konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno opredelitev tega ravnanja, pri čemer je za opredelitev istega dejanja v okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari pomembna tesna krajevna in časovna povezava med posameznimi elementi tega dejanja.⁴ Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je bilo že razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum.⁵ Pri tem se prepoved ponovnega sojenja o isti stvari v skladu z ustaljeno (ustavno)sodno presojo razteza tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška kot tudi kaznivega dejanja.⁶

7Kot v odgovoru na zahtevo pravilno navajajo zagovorniki, s trditvami, da pri plačilnem nalogu, izdanem v prekrškovnem postopku, ne more iti za že razsojeno stvar (res iudicata), vložnik izhaja iz napačne interpretacije odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 3634/2014-89 z dne 7. 4. 2016. Iz citirane odločbe takšno stališče (na splošni ravni) ne izhaja. Iz vsebine 10. točke obrazložitve navedene odločbe je jasno razvidno, da je Vrhovno sodišče, potem ko je opis prekrška primerjalo z opisom kaznivega dejanja, presodilo, da plačilni nalog in concreto ni predstavljal t. i. res iudicata. Sicer pa tudi iz več drugih odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da se načelo prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) nanaša tudi na primere, ko je bil za prekršek predhodno izdan plačilni nalog.⁷ Poleg tega tožilec zmotno navaja, da je bil predmetni plačilni nalog izdan na podlagi 57. člena ZP-1 in da opis prekrška ni del plačilnega naloga. Plačilni nalog je bil kršitelju v obravnavani zadevi izdan na podlagi 57.a člena ZP-1 za kršitev s področja javnega reda in miru, tako da je opis dejanskega stanja (opis prekrška) določno naveden že v samem plačilnem nalogu (list. št. 8-10 kazenskega spisa). Plačilni nalog, izdan po 57.a členu ZP-1, je namreč posebni plačilni nalog, ki mora vselej vsebovati tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov (drugi odstavek 57.a člena). Pri tem mora biti opis dejanja (prekrška) popoln, stvaren in objektiven, z natančno konkretizacijo storitve ali opustitve dejanja.⁸

8Glede na predhodno predstavljena izhodišča je odgovor na vprašanje, ali je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da je v konkretni zadevi podana negativna procesna predpostavka (res iudicata), ki izključuje kazenski pregon, odvisen od subjektivno-objektivne identitete med prekrškom po plačilnem nalogu in kaznivim dejanjem, kakor je opisano v izreku prvostopenjske sodbe. Ob upoštevanju sodne prakse ESČP ter Ustavnega in Vrhovnega sodišča je Vrhovno sodišče presojalo, ali so dejstva v prekrškovni in kazenski zadevi ista oziroma v bistvenem enaka, ne glede na pravno opredelitev obeh ravnanj in ne glede na pravno zavarovano dobrino, ki jo varujeta prekrškovna in kazenskopravna norma. Vrhovno sodišče je pri tem izhajalo iz primerjave konkretnih dejanskih stanov, kot sta razvidna iz pravnomočnega plačilnega naloga in sodbe sodišča prve stopnje.

9Iz kratkega opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu z dne 7. 3. 2013, ki je postal pravnomočen 16. 3. 2013, izhaja, da je bil A. B. spoznan za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1⁹, ker je 2. 3. 2013 ob 1.50 uri v Dolu pri Ljubljani z roko udaril I. C. v predel obraza in mu povzročil udarnino v predelu ustnice ter občutek ponižanosti in strahu. Za prekršek mu je bila izrečena globa v višini 333,83 EUR.

10Iz opisa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vsebovanega v izreku prvostopenjske sodbe, pa izhaja, da je obdolženi A. B. drugega tako telesno poškodoval, da je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana ter prizadeta njegova zunanjost, s tem, da je 2. 3. 2013 ob 1.50 uri v Dolu pri Ljubljani I. C. z roko udaril v predel obraza ter mu povzročil udarninsko raztrganinsko rano v sluzničnem delu zgornje ustnice in udarnino glave v zatilju, zaradi česar je bila za 14 dni prizadeta njegova zunanjost ter začasno zmanjšana zmožnost za delo.

11Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi ocenilo, da je med prekrškom in kaznivim dejanjem podana subjektivno-objektivna identiteta. Navedlo je, da je v dejstvenem opisu kaznivega dejanja sicer natančneje opisana poškodba ustnice, vendar je po stališču pritožbenega sodišča kljub temu opis kaznivega dejanja praktično enak opisu prekrška (4. točka obrazložitve sodbe). Glede na takšno oceno je zaključilo, da so v konkretni zadevi podane okoliščine iz 3. točke 372. člena ZKP, ki izključujejo kazenski pregon, saj je bil obdolženec zaradi istega ravnanja že kaznovan s plačilnim nalogom v prekrškovnem postopku.

12Nobenega dvoma ni, da je med obravnavanima ravnanjema podana subjektivna identiteta. Vrhovno sodišče pa sprejema tudi oceno sodišča druge stopnje, da je med očitkom, opisanim v plačilnem nalogu in izreku prvostopenjske sodbe, podana tudi objektivna identiteta. Res je, da se za uresničitev biti kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kot v zahtevi izpostavlja vložnik, zahteva nastanek poškodbene posledice, ki se kaže v (vsaj) eni izmed oblik, navedenih v prvem odstavku 122. člena KZ-1, medtem ko določba drugega odstavka 6. člena ZJRM-1 nastanka takšne posledice ne zahteva. Vendar pa abstraktna primerjava dispozicij obeh kaznovalnih norm in različna pravna opredelitev na presojo, ali je med opisanima ravnanjema podana objektivna identiteta, nima nikakršnega vpliva.¹⁰ Za presojo, ali gre za t. i. res iudicata, tako tudi ne morejo biti odločilne trditve vložnika, da poškodba, glede na vsebino prekrškovne norme, ni bila predmet obravnave v postopku o prekršku. Z vidika pravilne uporabe načela ne bis in idem je odločilno, ali konkretna dejanska stanova, kot izhajata iz opisov obeh ravnanj, sestavljajo ista oziroma v bistvenem enaka dejstva (idem factum). Odgovor na to vprašanje pa je tudi po oceni Vrhovnega sodišča pritrdilen.

13Primerjava opisov prekrška in kaznivega dejanja pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, hkrati pa so dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvenem enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška.¹¹ Drugače povedano, elementi prekrška in kaznivega dejanja se glede na konkretna dejanska stanova v bistvenem prekrivajo. Obdolženec je bil v obeh postopkih obravnavan za isto ravnanje (udarec z roko v predel obraza), storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah (dne 2. 3. 2013 ob 1.50 uri v Dolu pri Ljubljani) ter na škodo iste osebe (I. C.). Že iz opisa prekrška tudi izhaja, da je oškodovanec zaradi obdolženčevega udarca utrpel udarnino v predelu ustnice. Opis kaznivega dejanja se od opisa prekrška sicer razlikuje v tem, da je poškodba ustnice natančneje opisana kot udarninsko raztrganinska rana v sluzničnem delu zgornje ustnice, kot posledica udarca, ki jo je utrpel oškodovanec, pa je v opisu dodana še udarnina glave v zatilju. Vendar pa ti dve okoliščini, torej natančnejši opis poškodbe ustnice in udarnina glave v zatilju, ki je očitek, ki ga opis prekrška ni vseboval, pri čemer je sodišče prve stopnje v zvezi s slednjim očitkom ugotovilo, da ta posledica udarca sploh ne dosega standarda lahke telesne poškodbe (18. točka obrazložitve sodbe), ne spremenita dejstva, da je bil obdolženec v tem kazenskem postopku obravnavan za popolnoma identično prepovedano ravnanje (udarec z roko v predel obraza), za katerega je že bil kaznovan v prekrškovnem postopku, in da je očitek kaznivega dejanja glede na dejstva, ki sestavljajo njegov konkretni dejanski stan, v bistvenem enak očitku prekrška po plačilnem nalogu. Gre torej za v bistvenem isto ravnanje, ki se razlikuje le v pravni opredelitvi in nekoliko natančnejšem opisu posledic ravnanja oziroma utrpelih poškodb, kar pa na presojo res iudicata v tem primeru nima vpliva. Za bistveno isto kaznivo ravnanje, pa čeprav z drugačno pravno opredelitvijo, namreč nihče ne more biti dvakrat sojen.¹²

14Glede na obrazloženo Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec s pravnomočnim plačilnim nalogom z dne 7. 3. 2013 že kaznovan za v bistvenem isto ravnanje, kot se mu je očitalo v tem kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče je zato ob spremembi prvostopenjske sodbe in izdaji zavrnilne sodbe pravilno ocenilo, da je med obema ravnanjema podana objektivna identiteta. Zatrjevana kršitev načela ne bis in idem iz 3. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

C.

15Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

¹ Gl. na primer odločbe I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014, I Ips 12608/2014-237 z dne 16. 2. 2017, I Ips 4663/2015-103 z dne 9. 5. 2017.
² ESČP je z odločbo Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009, na katero se je večkrat sklicevalo tudi Vrhovno sodišče, poenotilo svojo dotedanjo sodno prakso v zvezi z razlago načela ne bis in idem in presodilo, da ponovni pregon, sojenje ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, ki izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, ni dopustno.
³ Gl. odločbo U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012.
⁴ Tako odločba Vrhovnega sodišča I Ips 6258/2010-109 z dne 12. 3. 2015.
⁵ Gl. na primer odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 244/2015-39 z dne 18. 2. 2016 in I Ips 4663/2015-103 z dne 9. 5. 2017.
⁶ Gl. odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012 in na primer odločba Vrhovnega sodišča I Ips 6258/2010-109 z dne 12. 3. 2015.
⁷ Poleg citirane odločbe gl. na primer še IV Ips 128/2010 z dne 21. 9. 2010, IV Ips 103/2010 z dne 21. 9. 2009 in druge.
⁸ Gl. Čas, P., Orel, N. v: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 306.
⁹ Prekršek nasilnega in drznega vedenja po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor koga udari. Predpisana globa je od 80.000 tolarjev do 150.000 tolarjev.
¹⁰ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 45206/2012-203 z dne 2. 2. 2017.
¹¹ Prim. odločbo ESČP z dne 25. 9. 2009 v zadevi Armando Maresti proti Hrvaški. ESČP je v citirani zadevi ugotovilo kršitev 4. člena Protokola št. 7 k EKČP, ker je bil pritožnik dvakrat obravnavan in kaznovan za isto ravnanje, in sicer zaradi prekrška zoper javni red in mir, za katerega mu je bila izrečena kazen 40 dni zapora, naknadno pa je bil zaradi istega ravnanja obsojen še za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, za kar mu je bila izrečena kazen zapora in odrejen ukrep prisilnega zdravljenja zaradi odvisnosti od alkohola.
¹² Prim. že navedeno odločbo ESČP v zadevi Armando Maresti proti Hrvaški.