UPRS Sodba II U 581/2017-35

Tožbi se ugodi. Delna odločba Upravne enote Maribor, št. 362-05-058/92/222 (7004) z dne 17. 12. 2013 se odpravi, ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

1Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo A.A. in B.B. za denacionalizacijo nepremičnin na naslovu ... in ..., ki so bile v deležu 1/2 podržavljene C.C. na podlagi Odloka AVNOJ. C.C. ni štel za jugoslovanskega državljana ter je od leta 1946 pa vse do svoje smrti dne 2. 4. 1949 živel v Avstriji, in sicer kot oseba nemške narodnosti z neugotovljenim državljanstvom. Po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso do denacionalizacije upravičene osebe, ki so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Navedeno ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Takšen predpis predstavlja tudi Finančna in izravnalna pogodba (FIP), ki sta jo dne 27. 11. 1961 sklenili Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija, ter se je nanašala na poravnavo škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, tudi z območja nekdanje FLRJ. Ker je C.C. umrl pred uveljavitvijo FIP, so pravico do odškodnine po njem na podlagi FIP pridobile njegove pravne naslednice, in sicer druga žena D.D. ter hčerki E.E. in F.F.. Imenovane so imele na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ter na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961 avstrijsko državljanstvo. Ker so imenovane na podlagi FIP imele pravico dobiti odškodnino od tuje države, drugih dveh otrok G.G. in H.H., ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 9. člena ZDen, ni mogoče šteti za upravičenca na podlagi 12. člena ZDen za premoženje, ki je bilo podržavljeno C.C. V tem postopku pa ni mogoče upoštevati potrdil tujih organov, da družina C.C. ni prejela odškodnine v Avstriji, ker v skladu z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ sam ugotavlja morebitno pravico zahtevati odškodnino od tuje države za odvzeto premoženje.

2Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede namena FIP pa odgovarja, da navedeni predpis ne velja le za odškodovanje zaradi preganjanja s strani nacionalsocializma, temveč velja tudi za izgnance in preseljence, ki so to postali brez določenih razlogov. Prav tako iz besedila predpisa izhaja, da v njem niso opredeljeni le dogodki druge svetovne vojne, na katero je bila vezana pravica do odškodnine, temveč so navedeni predvsem pogoji v zvezi z osebnimi stanji oseb, ki pridejo v poštev za uveljavljanje različnih pravic, še posebej pogoji v zvezi z državljanstvom, narodnostjo in naselitvijo na ozemlje Republike Avstrije. Pravice so na podlagi FIP na splošno priznane osebam, ki ustrezajo pogojem državljanstva in nemške narodnosti in so se naselile na ozemlju Republike Avstrije do 1. januarja 1960.

3Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da upravna organa v postopku nista upoštevala potrdil avstrijskih državnih organov, da pravni nasledniki C.C. niso prejeli odškodnine od države Avstrije, čeprav imajo te listine v skladu z določbami ZUP in pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo dokazno moč domače javne listine. Ugovarja tudi uporabi FIP v konkretnem primeru, saj velja le med podpisniki pogodbe, med katerimi pa ni Slovenije. Upoštevanje pogodb v državi, ki je ni podpisala, pa ni v skladu s pravno ureditvijo v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da so nekateri dediči na dan 27. 11. 1961 imeli avstrijsko državljanstvo in 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, ne more biti v škodo edine denacionalizacijske upravičenke na podlagi 12. člena ZDen G.G. Glede na navedeno zato v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen in ob uporabi in upoštevanju FIP, sklenjene med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo predlaga, da sodišče prekine postopek in postavi predhodno vprašanje na Sodišče Evropske unije v smislu razjasnitve določenega vidika uporabe prava EU v Republiki Sloveniji, Republiki Avstriji in ZR Nemčiji. Sicer pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

5Stranka z interesom Slovenski državni holding (prej Slovenska odškodninska družba) v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna, saj so v zadevi izkazane okoliščine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, ki preprečujejo denacionalizacijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi s predlogom za postavitev predhodnega vprašanja v smislu člena 267. Pogodbe o delovanju Evropske unije (prej 234. člen PES) pa ugotavlja, da pogojev za postavitev predhodnega vprašanja v tej zadevi ni. Sodišče Evropske unije je namreč pristojno za predhodno odločanje le o vprašanjih glede razlage pogodb (to je primarnega prava Evropske unije) in o vprašanjih glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov in agencij unije (to je sekundarnega prava Evropske unije). Ob ugotovitvi, da FIP, KVSG, UVEG in drugi predpisi, ki jih tožeča stranka našteva, ne predstavljajo primarnega prava Evropske unije (kakor tudi ne sekundarnega), predlaga, da se predhodnega vprašanja ne postavi in da se postopka pred upravnim sodiščem ne prekine.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo s sodbo II U 137/2014-26 z dne 15. 4. 2015 tako, da je tožbo zavrnilo in pritrdilo odločitvi upravnega organa, da pravni prednik tožeče stranke skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni upravičen do denacionalizacije, ker so imeli posamezni pravni nasledniki nekdanjega lastnika za premoženje, ki mu je bilo podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (tako imenovane finančne in izravnalne pogodbe - v nadaljevanju FIP) ter zakonov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija (Zvezni zakon o prijavi premoženja škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona, Zakon o voljnih in pregnanskih škodah - v nadaljevanju KVSG in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancem - v nadaljevanju UVEG). Sodišče je tudi navedlo, da za presojo v obravnavanem primeru zadošča že ugotovitev, da so posamezni pravni nasledniki nekdanjega lastnika premoženja spadali v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Na podlagi ugotovitve, da nekdanji lastnik premoženja ni mogel uveljavljati odškodnine na podlagi FIP, ker je umrl pred njeno sklenitvijo, je sodišče ocenilo, da so pravice do te odškodnine (skladno z določbami FIP) imeli njegovi pravni nasledniki, ki so izpolnjevali s FIP določena pogoja avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v Republiki Avstriji. Zato kljub temu, da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa nadomestnih upravičencev v smislu 12. člena ZDen, tega statusa ni mogoče priznati niti pravnim naslednikom nekdanjega lastnika premoženja, ki s FIP določenih navedenih dveh pogojev niso izpolnjevali. Pri tem sodišče ni ugotavljalo, ali se je odškodnina po teh predpisih nanašala na premoženje, ki ga je tej osebi podržavila nekdanja Jugoslavija.

8Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 195/2015 z dne 18. 6. 2015 revizijo tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča RS s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.

9Ustavno sodišče je ustavni pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo citirano sodbo tega sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi se je sklicevalo na svojo odločitev o enakem ustavno pravnem primeru v odločbi št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017. V tej odločbi je navedlo, da za presojo izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso upoštevne le tiste mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je bila takratna Jugoslavija. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom navedene zakonske ureditve, saj bi lahko privedlo do dvojnega odškodovanje za premoženje, katerega vrnitev ureja ZDen. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/02, z dne 8. 10. 2003 je pomembno le, da je imela oseba na podlagi mirovne ali mednarodne pogodbe možnost od tuje države dobiti odškodnino za premoženje, katerega vrnitev omogoča ZDen. V teh primerih (ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej pristopila), mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z določbami 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje. V zvezi z vprašanjem izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih za priznanje odškodnine določa UVEG, ki je bil sprejet na podlagi FIP, pa je presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.

10Predmet spora v obravnavani zadevi je presoja sodišča ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

11Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 je do tega spornega vprašanja zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali priseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke c 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem iz območja izven Republike Avstrije.

12Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in pa paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

13Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

14To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

15Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili pravni nasledniki prejšnjega lastnika teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

16Pravica do odškodnine kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče na katerem temelji izpodbijana odločba napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

17Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik oziroma pravni nasledniki prejšnjega lastnika na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017).