VSM Sklep II Kp 52963/2012

Ob ugoditvi pritožb zagovornika obdolženega J.Š. in okrožnega državnega tožilca, ob reševanju pritožb zagovornice obdolženega P.G. in zagovornika obdolženega R.K. pa po uradni dolžnosti, se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 52963/2012 z dne 15. 9. 2016 pod točko I izreka obdolženega J.Š. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko II izreka obdolženega P.G. za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 27. členom KZ in pod točko III izreka obdolženega R.K. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obdolženemu J.Š. je po drugem odstavku 244. člena KZ za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen dve leti in šest mesecev zapora, nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Obdolženemu P.G. je po drugem odstavku 244. člena KZ, ob uporabi 1. točke 42. člena KZ, izreklo kazen osem mesecev zapora, obdolženemu R.K. pa je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem odstavku 244. člena KZ določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. Po drugem odstavku 95. člena KZ je obdolženemu J.Š. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/1 izreka, v znesku 103.850,28 EUR, in sicer tako, da je obdolženec dolžan plačati navedeni znesek v korist proračunskih sredstev na TRR Okrožnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni, pod izvršbo, obdolženemu P.G. pa je odvzelo premoženjsko korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanje, opisanim pod točko II izreka sodbe, v znesku 3.405,10 EUR, in sicer tako, da je obdolženec dolžan plačati navedeni znesek v korist proračunskih sredstev na TRR Okrožnega sodišča v Mariboru, kot je naveden v izreku, v roku 15 dni, pod izvršbo. Pod točko II izreka sodbe je po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega J.Š. oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ ter odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika odvetnika S.Z., ki se nanaša na ta del postopka, proračun.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega J.Š. zoper obsodilni del sodbe zaradi vseh razlogov iz 370. člena ZKP, kršitve 22., 25., 27. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega J.Š. v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- obdolženi P.G. zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega zakona, kršitev ustavnih pravic in svoboščin, opisanih v 22., 25., 27., 28. in 29. členu Ustave, ter zaradi kršitev 6. in 7. člena EKČP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek;

- zagovornica obdolženega P.G. zoper obsodilni del sodbe zaradi absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, kot navaja uvodoma, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega P.G. obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- zagovornik obdolženega R.K. zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega R.K. obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in

- okrožni državni tožilec zoper oprostilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega J.Š. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in mu izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora.

3Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženega J.Š., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno in v oprostilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji senata, ker sta to v svojih pritožbah zahtevala obdolženi P.G. in njegova zagovornica, obvestilo vse stranke. Seje so se udeležili višja državna tožilka in zagovorniki obdolženih, niso pa se je udeležili obdolženci. Obvestili o seji sta bili za obdolžena P.G. in R.K. izkazani, zagovornik obdolženega J.Š. pa je pojasnil, da je obdolženi J.Š. o seji obveščen in da se strinja, da se opravi v njegovi nenavzočnosti. Seja pritožbenega senata je bila tako opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžencev.

5Pregled zadeve je pokazal naslednje:

6Pritožba zagovornika obdolženega J.Š. sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nasprotij v izreku sodbe in med izrekom ter njeno obrazložitvijo. Nasprotje v izreku sodbe je podano zato, ker se v opisu kaznivega dejanja obdolžencu očita, da je pridobil premoženjsko korist družbi D. d.o.o. (v nadaljevanju D.) in da je bil to tudi njegov namen, hkrati pa je sodišče premoženjsko korist odvzelo obdolžencu. Obrazložitev sodbe pa je v nasprotju z njenim izrekom, ker očitek v izreku, da je obdolženec pridobil premoženjsko korist družbi D. in da naj bi bil tak tudi njegov namen, nasprotuje oceni v razlogih sodbe, da naj bi bila pogodba med C. d.d. (v nadaljevanju C.) in D. sklenjena zgolj z namenom pridobitve gotovine in da je ta pristala v posesti obdolženega J.Š.. Podano je torej nasprotje med krivdorekom sodbe v točki I.1 izreka sodbe in izrekom o odvzemu premoženjske koristi, ter krivdorekom v točki I.1 izreka in obrazložitvijo sodbe, v posledici tega pa je nezakonit tudi izrek odvzema premoženjske koristi obdolženemu J.Š..

7S povzetim sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi pritožba. V izreku sodbe je v opisu kaznivega dejanja navedlo, da je obdolženec odobril plačilo računa družbe D. v navedenem znesku, čeprav je vedel, da družba zaračunanih storitev po prej navedeni pogodbi in računu ni opravila in je s tem na škodo družbe C. družbi D. pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku, ki ga navaja, in sicer z odobritvijo plačila in dvema nakaziloma družbi D., v obrazložitvi pa je nato pojasnilo svoje stališče, da je bil namen sklenitve pogodbe, ki je prav tako navedena v izreku, prenos sredstev med obema družbama, oziroma da je bila sklenjena zgolj za namen pokritja pridobitve gotovinskih sredstev, do katerega D. ni bila upravičena, torej ji je bila s tem pridobljena velika premoženjska korist in je obdolžencu šlo za to, da ji tako premoženjsko korist pridobi. V nadaljevanju je navedlo, da je preostali del iz zneska, torej del, ki ni bil namenjen P. d.o.o. (v nadaljevanju P.), končal v posesti obdolženega. Takšna obrazložitev, s pojasnilom, zakaj je obdolžencu znesek, za katerega je sklepalo, da ga je pridobil s kaznivim dejanjem, z odločbo o odvzemu premoženjske koristi odvzelo, ni v nasprotju z izrekom sodbe, prav tako pa izrek zaradi odvzema premoženjske koristi obdolžencu ni sam s seboj v nasprotju. Ker pritožba utemeljeno uveljavlja druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, se pritožbeno sodišče do utemeljenosti odločitve, da sodišče obdolženima J.Š. in P.G. odvzame premoženjsko korist, ni opredelilo.

8Pritožba v sodbi pogreša razloge o okoliščini, da je pri C. obstajala realna potreba po najemu narivnega kljuna in da je komercialna služba pri C., ki je to ugotovila, sama iskala ponudnike, obdolženec pa pri tem ni sodeloval, in našla družbo D., kar izključuje namen obdolženega J.Š., da bi ji pridobil protipravno premoženjsko korist. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je podana kršitev iz drugega odstavka 17. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in o tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov, prav tako pa je sodišče nepopolno in protispisno povzelo izpovedbo priče D.S., ko ni navedlo in ocenilo njegove trditve, da je bila pogodba z D. sklenjena, ker je bil narivni kljun dejansko potreben in je tudi zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Ni ji mogoče pritrditi. Do vloge družbe D. in narave podizvajalske pogodbe CP-397/2006-K z dne 19. 7. 2006 ter potrebe za najem narivnega kljuna se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo. Ocenilo je, da je bila pogodba sklenjena zgolj za namen pridobitve gotovinskih sredstev in obrazložilo, na podlagi česa to zaključuje, pojasnilo pa je tudi, kako ocenjuje vlogo obdolženega J.Š. pri njeni sklenitvi in odreditvi plačila računa po pogodbi (stran 11 in 12 sodbe). Glede na zagovor obdolženega J.Š., da je pogodba z družbo D. služila le pridobitvi finančnih sredstev za poplačilo terjatve družbe P. do družbe N. d.d. (v nadaljevanju N.), pa priča D.S. ni izpovedal o odločilnem dejstvu, do katerega bi se moralo sodišče v sodbi opredeliti, ko je povedal, da so pogodbo za najem narivnega kljuna pripravili, ponudnika pa poiskali v komercialni službi in da je družba C. narivni kljun dejansko potrebovala.

Glede utemeljenosti pritožbe zagovornika obdolženega J.Š.

10Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, na podlagi česa sklepa, da je bilo družbi P. oziroma M.P. iz naslova terjatve do družbe N. v gotovini izročenih le 63.000,00 EUR in da je preostanek, ki ga je družba C. nakazala na račun družbe D. v znesku 107.255,38 EUR, obdolženi J.Š. pridobil na škodo družbe C. družbi D., torej znesek, ki predstavlja veliko premoženjsko korist. V razlogih sodbe so, ob izpovedbi prič M.P., V.M. in D.S., ocenjeni tudi listinski dokazi, ki po oceni prvostopenjskega sodišča potrjujejo resničnost navedbe priče M.P., da je v gotovini iz naslova terjatve družbe P. do družbe N. prejel 63.000,00 EUR. Priča M.P. je v obravnavani zadevi, kot pravilno navaja pritožba, odločilna priča, saj je njena izpovedba podlaga obsodilni sodbi in pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ker sodišče iz njene izpovedbe sklepa o višini premoženjske škode, ki bi jo naj pridobila družba D. na škodo družbe C., kot je obdolžencu očitano v opisu kaznivega dejanja, pri tem pa pritožba utemeljeno opozarja, da M.P. v postopku o tem odločilnem dejstvu ni vselej isto izpovedoval, zaradi česar je potrebno njegovo izpovedbo in razlike v njej še posebej skrbno oceniti in presoditi pomen izpovedbe same ter v povezavi z ostalimi dokazi. Opozarja na razliko v izpovedbi, ko je v preiskavi povedal, da je dolg družbe N. iz naslova viadukt Kupetinci ostal nekje v višini okoli 130.000,00 EUR in da se je govorilo, da bo to poravnano pri naslednjem poslu, vendar do tega ni prišlo, pri tem pa je na vprašanje, ali je prejel kakšno gotovinsko plačilo oziroma plačilo na roke v zvezi s tem projektom, zatrdil, da ne in je pri tem vztrajal tudi, ko mu je bila predočena izpovedba priče D.S., da mu je bila izročena gotovina v njegovi pisarni (listina št. 270 do 273). Povedal je še, da N. P. ni bil dolžan 28,000.000,00 SIT, temveč 33,000.000,00 SIT (približno 137.000,00 EUR), na glavni obravnavi pa je izpovedbo spremenil in povedal, da sta mu iz naslova terjatve P. do N. obdolženi J.Š. in D.S. v pisarno prinesla gotovino v višini približno 15,000.000,00 SIT (približno 63.000,00 EUR). Ker na tako spremenjeni izpovedbi o odločilni okoliščini, ki jo je podala priča M.P., temelji očitek obdolžencu o višini preostalega zneska kot pridobljeni premoženjski koristi družbi D. na škodo družbe C., obdolženec pa zanika, da je priči izročil zgolj toliko denarja kot trdi priča, pritožba utemeljeno pogreša oceno sodišča o tem, kako ocenjuje dejstvo, da je priča izpovedbo spremenila, tudi v povezavi z njeno navedbo, da je terjatev P. do N. znašala več, to je 33,000.000,00 SIT (približno 137.000,00 EUR). Obdolženec je namreč v zagovoru trdil, da je bil ves nakazan in v gotovini prevzet denar izročen M.P. za P., pritožba pa opozarja na okoliščino, da gre po odbitju zneska, ki ga je bila dolžna družba D. odšteti za plačilo DDV v višini 40.800,00 SIT, za znesek, za katerega je M.P. povedal, da je obstajala terjatev P. do N., to pa, kot poudarja pritožba, potrjuje zagovor obdolženca, da je ves denar, ki mu ga je izročil P.G., predal M.P. za poplačilo terjatve družbe P. in s tem zagotovitve nadaljnjega dela družbi C..

11Dejstvo, da je bila kooperativna pogodba CP-39/07-K podpisana 26. 6. 2007 in 5. 7. 2007, torej eno leto po izročitvi gotovine, sodba v obrazložitvi sicer omeni, a se pri tem ne opredeli do trditve obdolženega Š. in priče D.S., da z njo ni bil delno poplačan dolg N. do P., kot je trdil M.P., ker je bil v celoti poplačan že eno leto prej. Pritožba povzema pojasnilo obdolženca, da prihranek 15 % v tej pogodbi predstavlja plačilo projektantu zaradi prihrankov, ki so doseženi s projektiranjem viadukta s klasične na narivno tehnologijo, torej da gre za plačilo za realno storitev projektanta, ter izpovedbo priče D.S., da je bilo poplačilo dolgov do N. opravljeno eno leto pred datumom pogodbe tako, da je družba C. ob izročitvi gotovine poplačala celoten dolg N. do P.. Do te navedbe priče se sodišče ni opredelilo, temveč je, nasprotno, povzelo njegovo navedbo, da je možno, da bi se 15 % dodatnega plačila po pogodbi za Pince dejansko nanašalo na dolg iz naslova Kupetincev. Zato ima pritožba prav, ko pri presoji verodostojnosti priče M.P. pogreša oceno teh navedb obdolženca in priče S., zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. M.P. je najprej v preiskavi zanikal, da bi sploh prejel kakršnokoli plačilo v gotovini iz naslova dolga N., na glavni obravnavi 7. 4. 2015 je svojo izpovedbo spremenil in prejem gotovine priznal, a je trdil, da je prejel le 63.000,00 EUR, kar naj bi predstavljalo še edini odprt dolg, saj je bil najprej zaprt del dolga v višini 55.916,00 EUR po pogodbi CP-390/07-K, nato pa je, ko mu je bil predočen datum podpisa pogodbe, povedal, da se je plačilo po pogodbi in v gotovini zgodilo hkrati, oziroma da naj bi bilo ob gotovinskem plačilu dogovorjeno, da bo preostanek zaprt s pogodbo. Pri tem ne gre prezreti, da je pred tem povedal, da je projektno dokumentacijo izročil šele, ko je prejel dokončno plačilo, torej ko je bil poplačan dolg do N. v celoti, saj C. ni mogel zaupati, ter tudi okoliščino, da P. v stečajnem postopku družbe N. ni prijavil terjatve, na kar opozarja pritožba. Slednje in povzeta nasprotja v izpovedbi M.P. so nedvomno tiste okoliščine, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje v sodbi oceniti in se do njih opredeliti. Obrazložitev v sodbi, da je bilo plačilo delno opravljeno skozi gotovinsko plačilo, delno pa skozi navedeno kooperantsko pogodbo, ki je bila v realizaciji glede projektiranja že pred podpisom, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja ustreznega pojasnila povzetih nasprotij v izpovedbi odločilne priče M.P., kot pravilno trdi pritožba.

12Glede očitane višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ima pritožba prav, ko navaja, da bi se moralo sodišče opredeliti tudi do tega, kako ocenjuje dejstvo, da se znesek 136.000,00 EUR po računu z dne 4. 7. 2005, za katerega je priča M.P. povedal, da ga družba N. ni plačala P., pokriva z zneskom 170.000,00 EUR po računu družbe D., zmanjšanim za DDV, torej kolikor je glede na izpovedbo priče M.P. znašala odprta terjatev družbe P. do N. ter kako navedeno ocenjuje v povezavi z zagovorom obdolženega M.Š., da je bil dolg do P. v celoti poplačan z gotovino.

13Pritožba utemeljeno navaja, da sodba sodišča prve stopnje o povzetem nima razlogov, ocena navedenih dejstev pa je za presojo zagovora obdolženca, ko je povedal, da je prevzet denar v celoti izročil M.P. za poravnavo dolgov N. do P., da ne bi prišlo do velike škode, ki je grozila zaradi grozeče zamude z izvedbo viadukta Kupetinci in da torej družbi D. ni pridobil protipravne premoženjske koristi, družba C. pa ni bila oškodovana, ker je zasledoval njen interes in deloval v njeno korist, bistvenega pomena. Odločilna je za presojo utemeljenosti očitka iz obtožbe, da je obdolženi J.Š. na škodo družbe C. storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih pritožba utemeljeno uveljavlja, je bilo zato potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti.

14Kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka sodbe je obdolženi J.Š. po oceni prvostopenjskega sodišča kot direktor družbe C. storil s sklenitvijo pogodbe CP-681/2000-k k pogodbi CP-677/05-10 z družbo E. Celje d.o.o. (v nadaljevanju E.) za v izreku navedena dela in z odobritvijo plačila računov družbe E., plačilo pa je bilo izvedeno z medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti, pri čemer je vedel, da družba E. zaračunanih storitev po navedeni pogodbi in računih v izreku navedenem znesku ni opravila, saj je pogodbeno prevzeta dela oddala podizvajalcu družbi L. d.o.o., ki pa prevzetih del prav tako ni opravila, s tem pa je družbi C. povzročil premoženjsko škodo v višini 447.832,07 EUR, kar je velika premoženjska škoda in mu je šlo za to, da družbi C. povzroči takšno premoženjsko škodo. V razlogih sodbe je pojasnilo, da med družbama C. in E. ter E. in L. d.o.o. ni prišlo do dejanskega denarnega toka, temveč so družbe medsebojne terjatve zaprle s kompenzacijo, za kar so uporabile delnice N., pri tem pa je družba C. s prodajo delnic dosegla enormno manjši dobiček kot družba E. C., pri čemer ni mogoče sprejeti teze obrambe, da naj bi bile delnice N. vredne nič in da zato bilančni podatki družbe N. za presojo niso odločilni. Glede na pogodbo, sklenjeno med C. kot prodajalcem in E. kot kupcem z dne 14. 11. 2006, sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je bila prodajna vrednost delnice 3.200,00 SIT oziroma 13,35 EUR, nato pa opisuje nadaljnjo prodajo delnic po višji ceni različnim družbam ter zaključi, da je družba C. pri prodaji delnic N. dosegla mnogo manjši dobiček kot na primer družba E., pri tem pa obveznosti iz prodaje delnic N. družbi E. prodajalcu C. niso bile plačane v smislu finančnega toka, temveč z deli, ki jih družba E., razen v manjšem delu, sploh ni opravila. Zato sodišče, kot pojasnjuje v sodbi, ne sprejema teze obrambe in zaključkov iz strokovnega mnenja P.M., da je bila vrednost delnice N. v času sklenitve kompenzacije nič, družba E., ki je bila v 100 % lasti obdolženega, pa je s temi delnicami dosegla visok dobiček, kar je bilo družbi C. v škodo. Da so delnice imele vrednost, pa je sklepalo tudi iz izpovedbe stečajne upraviteljice družbe N., A.G., ki je povedala, da se ne spomni, da bi imele delnice vrednotenje na nič in da se je z njimi dejansko trgovalo ter so torej imele na trgu določeno vrednost.

15Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko najprej navaja, da je odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, okoliščina, ali je kompenzacijo na strani družbe E. podpisal njen tedanji zakoniti zastopnik, ki je bil edini pooblaščen za izjavljanje poslovne volje družbe in da sodišče obdolženega J.Š. ne bi moglo spoznati za krivega, če bi ugotovilo, da kompenzacija ni bila veljavno dogovorjena in realizirana, ker je ni podpisal pristojni direktor družbe E. in zato družbi C. ni mogla nastati škoda. Glede na zagovor obdolženca, da je družba E. našteta dela na objektu M.C.P. M. v celoti opravila in da je tudi poravnala davke od prihodkov ter niso bili dani lažni podatki o stroških, družba C. pa se ni izognila plačilu svojih davčnih obveznosti, okoliščina, kdo je podpisal kompenzacijo na strani družbe E., ne predstavlja odločilnega dejstva, o katerem bi morala imeti sodba razloge.

16Utemeljena pa je pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se z izvedencem finančne stroke s področja ocenjevanja vrednosti podjetij ugotovi, kakšna je bila tržna vrednost delnic N. v novembru 2006. Obdolženec je v zagovoru zanikal, da bi z navedeno medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti oškodoval družbo C. ter je trdil, da delnice družbe N. niso imele vrednosti, ker je bila družba N. celotno navedeno obdobje nelikvidna, nesolventna, prezadolžena in kapitalsko neustrezna, kar je podkrepil s predloženim strokovnim mnenjem davčne svetovalke P.M., iz katerega izhaja, da je bila tržna vrednost delnic N. v navedenem obdobju enaka nič, enako pa zatrjuje na podlagi finančnega mnenja KPMG z dne 21. 5. 2015.

17Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku to trditev obrambe presojalo in strokovno mnenje P.M. ocenilo kot nesprejemljivo. Zaključilo je, da je družba E., ki je bila v lasti J.Š., z nadaljnjo prodajo delnic dosegla visok dobiček, da vrednost delnice ni bila nič, pa je ocenilo tudi na podlagi izpovedbe stečajne upraviteljice družbe N., A.G., ki je povedala, da se ne spomni, da so imele delnice vrednotenje na nič in da se je z njimi dejansko trgovalo, torej so imele določeno vrednost.

18Glede na navedeno pritožba zagovornika obdolženega J.Š. utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje vrednost delnic družbe N. v obravnavanem času presojalo in jo je torej štelo kot pomembo, ter da bi moralo, glede na strokovno mnenje P.M., ki je bilo predloženo sodišču, in iz katere izhaja njena ocena, da je bila tržna vrednost delnic N. v tem obdobju enaka nič, vrednost delnic družbe N. v obravnavanem obdobju ocenjevati ne le na podlagi medsebojne kompenzacije terjatev, nadaljnje prodaje delnic in izpovedbe stečajne upraviteljice, temveč bi moralo to vprašanje razjasniti s pomočjo izvedenca finančne stroke s področja ocenjevanja vrednosti podjetij. Slednji bi se opredelil do trditve, da je bila poštena tržna vrednost delnic družbe N. v novembru 2006 enaka nič in šele na podlagi pridobitve mnenja izvedenca o vrednosti delnic bi bilo mogoče presoditi, ali je bila s kompenzacijo družba C. oškodovana in ali je očitek obdolženemu J.Š., da jo je s tem namenoma oškodoval, utemeljen. Do okoliščin, ki jih navaja obramba tudi v pritožbi, in ki po njeni oceni kažejo na to, da je bila vrednost delnic družbe N. enaka nič (višina negativnega kapitala družbe N. d.d. v letih 2004 in 2005; dejstva, ki izhajajo iz listin stečajnih spisov Okrožnega sodišča v Mariboru, iz katerih je razvidna nelikvidnost, insolventnost, prezadolženost in kapitalska neustreznost družbe N.; strokovno mnenje P.M.; izpovedba priče S.O. glede vrednosti delnic N. v času kompenzacije; finančno mnenje KPMG z dne 21. 5. 2015 ...) bi se moral izvedenec opredeliti in odgovoriti na vprašanje, ali se je premoženje družbe C. z izvedeno medsebojno kompenzacijo terjatev dejansko zmanjšalo, družba E. pa je bila s tem okoriščena. S pridobitvijo izvedenskega mnenja in njegovo presojo bo obdolžencu zagotovljena pravica do učinkovite obrambe, sodišče prve stopnje pa se bo lahko opredelilo do vprašanja, ali je dejansko prišlo do oškodovanja družbe C. in ji je bila povzročena velika premoženjska škoda. Pritožba pravilno navaja, da je dokazni predlog, da se odredi izvedenec finančne stroke, ki naj ugotovi vrednost delnic družbe N. v obravnavanem obdobju, ustrezno substancirala ter da je ustrezno utemeljila potrebo, da se dokaz izvede, zato ga sodišče ne bi smelo zavrniti.

19Pritožbeno sodišče je zato napadeno sodbo razveljavilo tudi v tem delu. Z odreditvijo izvedenca finančne stroke, ki bo odgovoril na navedena vprašanja, bo obdolžencu zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist in bo razjasnjeno dejansko stanje obravnavane zadeve.

20Ker je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi zagovornika obdolženega J.Š., obdolžena P.G. in R.K. pa sta bila obsojena za kaznivi dejanji pomoči h kaznivima dejanjema, očitanima obdolženemu J.Š., je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo tudi glede očitkov obdolženima P.G. in R.K. in zato utemeljenosti pritožb zagovornikov slednjih in pritožbenih navedb obdolženega P.G. ni presojalo.

21Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljene kršitve v nakazani smeri in o očitkih obtožbe obdolženim J.Š., P.G. in R.K. ponovno odločilo.

22Iz razlogov sodbe, kjer je sodišče prve stopnje obdolženega J.Š. oprostilo, izhaja zaključek, da je bil s prodajo delnic družbe N. dne 14. 11. 2006 ustvarjen določen dobiček, ki je bil sicer nižji, kot bi sicer lahko bil, in da obdolženec ob poravnavi fiktivnih računov, ki jih je izdala družba E. (z izjemo računa št. 06-140), česar posledica je bila vključitev le-teh v obračun davka, ni ravnal z namenom utaje davka od dohodka pravnih oseb, temveč je po oceni sodišča šlo za prelivanje delnic družbe N. iz družbe C., ne da bi slednja zanje prejela pravo tržno vrednost in ne da bi sploh prejela plačilo. Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženca oprosti, je po povzetih razlogih povezana z odločitvijo pod točko I/2 prvostopenjske sodbe, navedena povezava pa pritožbenemu sodišču ni omogočala presoje pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca, ki je v tem delu uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je terjalo razveljavitev sodbe tudi v tem delu in ponovno presojo po ponovljenem postopku.

23Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.