VSK Sodba I Cp 514/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 285,58 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati znesek 7.247,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 11.4.2014 dalje do plačila (I. točka izreka). O stroških postopka je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki, in sicer v višini 1.549,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z objektivno odgovornostjo toženke navaja, da je sodišče kot pravno podlago za odškodninsko odgovornost toženke uporabilo Zakon o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Toženka meni, da je v primerih, ki sodijo pod pravno presojo po določbi četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1, tudi odgovornost toženke in ne le upravljavcev lovišč lahko le krivdna in ne objektivna, v nasprotnem primeru bi zakonodajalec to v navedeni zakonski določbi izrecno zapisal, kot je to storil v določbi petega odstavka 54. člena ZDLov-1. Pri presoji oblike odškodninske odgovornosti toženke je tako v konkretnem primeru treba izhajata iz dejstva, da je tožnik trčil z divjim prašičem, torej z divjadjo, in ne z živaljo, ki bi sodila med zavarovane živalske vrste, ki jih določa Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Nenazadnje je zakonodajalec z ZDLov-1A dodal nov prvi odstavek, ki glasi: "Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih določenih s tem zakonom.". Presojanje odgovornosti RS, zaradi škod od divjadi na podlagi določb OZ o objektivni odgovornosti, torej ni pravno pravilno. Namen zakonodajalca ni bil, da se RS naloži objektivna odgovornost za škodo od divjadi na nelovni površini v primerih, ko oškodovanec ne uspe s tožbenim zahtevkom zoper lovsko družino, kar je bila situacija v konkretnem primeru. V sodni praksi je glede odškodninskih zahtevkov zoper lovske družine že zavzeto stališče, da pri odškodninskih zahtevkih iz naslova trkov z divjadjo ne gre za presojanje elementov njihove objektivne odgovornosti, temveč kvečjemu elementov njihove krivdne odgovornosti. To mora veljati tudi za odškodninske zahtevke zoper državo. Divjad je del narave, kot npr. toča, za katero ni objektivne odgovornosti države. Tudi srečanja z divjadjo na cesti in morebitna škoda, ki jo ta povzroči, je treba opredeliti kot običajna življenjska tveganja. Vsako leto je v RS evidentiranih v povprečju 7.000 trkov divjadi in osebnih vozil. V primeru objektivne odgovornosti RS za škodo to predstavlja nesorazmerno visoko finančno breme za državo in posledično za davkoplačevalce. V nadaljevanju podaja pravno razlago določbe četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1. Opozarja, da odločbi, na kateri se sodišče sklicuje v izpodbijani sodbi, za obravnavani primer nista upoštevni, saj gre za povsem drugačno dejansko in pravno stanje od obravnavanega. ZDLov-1 je povsem jasen, da za škodo na vozilu lahko poleg voznika odgovarja kvečjemu upravljavec lovišča, nikakor pa ne RS. Sicer pa se četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 uporablja zgolj za škodo, ki jo je divjad povzročila direktno nelovni površini , to je npr. cesti. Primere prometnih nesreč z divjadjo pa je zakonodajalec uredil v sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1, kjer jasno govori o trku divjadi in premikajočega se vozila. V zvezi s soprispevkom tožnika podaja zaključke izvedenca, ki ugotavlja: - da je tožnik moral voziti precej hitreje od avtomobila, ki ga je dohitel, torej hitrost tožnika zagotovo ni bila nižja od predpisanih 90 km/h in - da bi, v kolikor so navedbe tožnika resnične (da je vozil s hitrostjo med 75 in 95 km/h), tožnik lahko ob reagiranju z zaviranjem ustavil še pred mestom trčenja. Glede na te ugotovitve izvedenca tožnik ni vozil skladno s 30. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), saj vozila ni obvladal in ga ni ustavil pred oviro, ki jo je mogel pričakovati, saj se je tik pred nesrečo peljal mimo prometnega znaka za nevarnost divjadi na cesti. Tožnik je v času prometne nesreče imel v krvi tudi alkohol, sicer pod zakonsko dovoljeno mejo, bil je mrak, ovinek, vozil je navzdol, približeval se je križišču. Vse to so okoliščine, zaradi katerih bi moral voziti še posebej previdno in vožnjo prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej (prvi odstavek 45. člen ZVCP). Glede na podane ugotovitve izvedenca je jasno, da je izključno tožnik tisti, ki je povzročil prometno nesrečo. Z navedenimi trditvami toženka izpodbija napačno ugotovljeno dejansko stanje glede vožnje tožnika, kar je posledično vplivalo na nepravilno uporabljeno materialno pravo glede deleža tožnikove soodgovornosti. V zvezi z višino odškodnine navaja, da je sodišče odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo bistveno previsoko (vsaj za 50 %). Opozarja na zadeve VS002619, II DoR 184/2015, VS002649, II DoR 47/2016 in VS002603, II Ips 260/2013. Glede na primerljivo sodno prakso in predhodno navedene primere meni, da je tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena previsoko. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da je bil tožnik hospitaliziran le dva dni, da ni bil podvržen operativnim posegom in da ni trpel zelo hudih bolečin. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu, in sicer za približno 50 %. Opozarja na odločbo VS002604, II DoR 154/2015. Sodišče odškodnine torej ni dosodilo skladno s 179. členom OZ. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi ter zadeva vrne v ponovni postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zavzemanje pritožbe, da je toženkina, tako kot upravljavčeva, odgovornost za škodo, ki jo povzroči divjad na nelovnih površinah le krivdna, ne more biti uspešno. V kolikor bi bilo tako, bi to v ZDLov-1 bilo tudi zapisano, kot je zapisano pri upravljavcu (četrti odstavek 54. člena ZDLov-1¹), pa takega zapisa ni. Zato je po nasprotnem razlogovanju mogoče zaključiti, da je za toženko predvidena objektivna odgovornost², ki pa pride v poštev le, če ni podana krivdna odgovornost upravljavca.

6Da četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 zajema tudi nepremoženjsko škodo, ki nastane posamezniku ob trku z divjadjo na javni cesti, in ne le premoženjsko škodo, ki jo divjad naredi sami javni cesti, za kar se zavzema pritožba, izhaja iz odločbe II Ips 70/2014, ki sicer obravnava vprašanje krivdne odgovornosti upravljavca za škodo, ki je nastala tožnici, ki se je poškodovala, ko se je peljala z motornim kolesom po cesti in je na prednjo luč kolesa nenadoma skočil srnjak. Drugačno pritožbeno razlogovanje je zmotno.

7V zvezi s soodgovornostjo za nastali škodni dogodek - tožnik 80 %, toženka 20 % pritožba povsem spregleda ugotovitev sodišča, da izvedenec na podlagi razpoložljivih objektivnih podatkov o prometni nesreči ni mogel ugotoviti ali je tožnik vozil v okviru predpisane omejitve ali ne. Izvedenec je pojasnil, da bi za natančnejšo (celostno) analizo dogajanja pred trčenjem moral razpolagati s precej več zanesljivimi podatki napr. točnim številom in načinom gibanja divjadi preko ceste, točnimi pogoji vidljivosti, točno hitrostjo tožnikove vožnje, točno hitrostjo voznika osebnega avtomobila, ki naj bi ga tožnik dohitel, njegove zmožnosti zaznavanja divjadi ipd, saj je od vsega tega odvisno, na kakšni razdalji je tožnik sploh lahko zaznal divjad na cesti in nanjo ustrezno reagiral. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem, da ni mogoče pritrditi tezi toženke, da je tožnik bistveno (če je sploh) prekoračil dovoljeno hitrost vožnje, in da je to izključni razlog za nastanek obravnavane prometne nesreče, saj ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali bi lahko nalet na divjega prašiča preprečil v primeru, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti ali celo pod njo. Upoštevaje navedeno se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča, da je soprispevek tožnika k nastanku obravnavane prometne nesreče 80 %, kolikor ga je tožnik sam priznal, saj toženka večjega (izključnega) soprispevka tožnika ni uspela dokazati.

8V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 13.000,00 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 10.000,00 EUR in za strah 2.500,00 EUR) pritožba ne prepriča, da je dosojena v previsokem znesku.

9V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da oškodovanci v primerih, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka, niso utrpeli poškodb, kot jih je tožnik. Tožnik je namreč utrpel več delni zlom zgornjega sklepnega dela leve nadlahtnice z manjšim premikom zlomljenih delov (huda telesna poškodba po oceni izvedenca), zlom baz zgornjih členkov od 2. do 5. prsta levega stopala in manjši odlom sprednjega spodnjega roba leve petnice (huda telesna poškodba po mnenju izvedenca). Zaradi posledic poškodb bo pri tožniku prišlo do tega, da se bo veliko prej razvila obraba glave nadlahtnice. Zaradi zarastlin v predelu levega ramenskega sklepa je omejena gibljivost ramenskega sklepa za 36,37 %, kar pomeni, da gre za zmanjšano gibljivost srednje stopnje. Lažje pa je zmanjšana tudi gibljivost levega stopala, predvsem je zmanjšan upogib stopala navzgor v skočnem sklepu, ki je zmanjšan za polovico. Predhodni zlomi členkov prstov so lažje deformirani. Zaradi navedenega je tožnik manj sposoben za težje in dolgotrajno lažje fizično delo, za vsako drugo delo, ki ga je potrebno opravljati stoje in z rokami (tudi za lažja fizična dela) je tožnik sedaj bistveno manj sposoben in mora vlagati bistveno več napora, predvsem zaradi bolečin v levi rami. Nesposoben je za res dolgotrajno hojo in manj sposoben za hojo po neravnem terenu, ker se mu pojavijo bolečine v levem stopalu. Enako velja za športne rekreativne aktivnosti. Za športne aktivnosti je manj zmožen. Upoštevaje, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 39 let, nepremičninski agent, ga navedene posledice škodnega dogodka omejujejo tako pri poslovnem kot zasebnem življenju, v katerem je do škodnega dogodka po neprerekanih ugotovitvah sodišča obdeloval oljčnik, se vozil z motorjem, rekreacijsko igral tenis, kolesaril, hodil v hribe, kar vse sedaj ne more več početi. In vse te posledice bo tožnik moral trpeti dobro polovico svojega življenja. Ne gre spregledati niti, da ima tožnik poškodovani dve okončini (roko in nogo). Upoštevaje vse navedeno in v pritožbi ter s strani sodišča izpostavljene primere, je po oceni pritožbenega sodišča dosojena odškodnina za to obliko škode ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih primerih in je hkrati primerno individualizirana.

10Tudi v zvezi z odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnostmi med zdravljenjem pritožba ne omaje izpodbijane odločitve. Vsi oškodovanci v pritožbi izpostavljenih primerih so namreč trpeli bolečine srednje intenzitete precej manj kot tožnik (en mesec, tri mesece, dva meseca), ki jih je trpel od šest do sedem mesecev. Skupno je tožnik trpel telesne bolečine hude in srednje stopnje precej dlje kot prej navedeni oškodovanci. Tudi nevšečnosti med zdravljenjem so bile pri tožniku obsežnejše kot pri oškodovancih v pritožbi izpostavljenih primerih, saj je bil tožnik v bolniškem staležu za polni delovni čas od prometne nesreče 12.4.2011 do 9.12.0912 potem pa do 23.8.2013 za polovičen delovni čas, 2 dni je bil hospitaliziran, en mesec je imel spodnjo okončino imobilizirano v dokolenskem hodilnem mavčnem škornju, dva mesec je imel pretežno stalno levo roko imobilizirano v ramenski ortozi, opravljal je fizioterapijo doma in skupno 30 dni ambulantno v zdravilišču, bil vsaj 21 krat pri pregledih pri specialistu in vsaj 30 krat pri izbranem splošnem zdravniku, opravil je 42 t.i. potopov v hiperbarični komori na Medicinski fakulteti v Ljubljani, imel je vsaj 27 RTG posnetkov in 1 krat CT leve rame. Upoštevaje navedeno je dosojena odškodnina tudi za to obliko škode ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih primerih in je hkrati primerno individualizirana.

11Enako velja tudi za odškodnino za strah. Pritožba namreč ne prereka, da je tožnik ob nesreči (trk tožnika, ki je bil na motorju, z divjim prašičem, ki je prečkal cesto, pred tem pa se je tožnik dvema že izognil) utrpel močan primarni strah (strah za življenje) in da je tožnik dve leti bil v strahu za izid zdravljenja (oškodovanec v pritožbi izpostavljenem primeru, pa je sekundaren strah trpel 11 mesecev).

12Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo, potem, ko tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavke 350. člena ZPP), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče, upoštevaje priloženi stroškovnik in doslej veljavno Odvetniško tarifo (20. člen Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), odmerilo na znesek 285,58 EUR, ki predstavlja nagrado za postopek v višini 229,50 EUR in materialne stroške v višini 4,59 EUR ter 22 % DDV v višini 51,49 EUR. Toženka je odmerjene stroške dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Ta določa: "Za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, je odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija."
² Primerjaj dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013 in Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 344, drugi odstavek.