UPRS Sodba in sklep I U 2223/2017-5

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj ...1996 v kraju B., Alžirija, državljana Alžirije, zavrže. Pod točko 2 izreka pa je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 12. 9. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Glede na določila 4. odstavka 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tožena stranka ugotavlja, da v postopku tožnik ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožnik je bil na podlagi sklepa št. 2142-923/2017/5 (1312-14) dne 14. 9. 2017 ter na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da mu je bila s strani pristojnega organa Republike Hrvaška izdana izkaznica prosilca za mednarodno zaščito 29. 8. 2017 z veljavnostjo do 29. 8. 2018. Glede na to je tožena stranka dne 13. 9. 2017 v skladu s točko b) 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo za sprejem in dne 26. 9. 2017 od pristojnega hrvaškega organa prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s c) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prošnje tožnika za mednarodno zaščito. V skladu s 1. odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor dne 19. 9. 2017 v arabskem jeziku, tožnik pa je bil ob navzočnosti svojega pooblaščenca seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško.

3Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzame tožnikove odgovore na vprašanja, ki so mu bila zastavljena ob osebnem razgovoru. Tožnik je tedaj navedel, da osebnih dokumentov nima, potni list je izgubil v Turčiji, osebno izkaznico pa ima doma v Alžiriji. Za mednarodno zaščito ni želel zaprositi niti v Grčiji niti v Republiki Hrvaški, vendar so ga v to prisilili. V obeh državah je bil prisiljen dati prstne odtise. Iz Republike Hrvaške je odšel po 20-ih dneh. Tožnik je povedal, da so ga v Republiki Hrvaški policisti pretepli ob prijetju, pretepli pa naj bi ga tudi v hotelu Porin. Tudi sicer so razmere na Hrvaškem zelo slabe, zelo slaba, enolična in količinsko neustrezna je tam tudi hrana, varnost ni zagotovljena, prav tako ni elektrike in tople vode. Zato se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško.

4Tožena stranka nadalje še navaja, da je preučila tudi s strani tožnikovega pooblaščenca dne 14. 9. 2017 poslane informacije o stanju v Republiki Hrvaški, vendar meni, da te informacije ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), zaradi česar se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško, saj so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Hrvaški, ki je bila pereča v času begunskega vala leta 2015 in 2016. V navedenih informacijah pa ni nikakršnih podatkov za leto 2017, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Države članice EU na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, kar kaže na dejstvo, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tožnik tudi ni navedel konkretnih dogodkov oziroma razlogov, zaradi česar ga Republika Slovenija ne more oziroma ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti v Republiko Hrvaško. Nadalje tožena stranka navaja, da tudi dvomi v resničnost prosilčevih navedb, da bi ga ob prijetju na meji hrvaški policisti pretepli, saj gre za uradne osebe, torej zaupanja vredne osebe. Varnostni organi v hotelu Porin zagotavljajo javni red in mir ter skrbijo za varnost vseh nastanjenih v tem hotelu. Tožena stranka ugotavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Slovenije, zato vrnitev v državo Evropske unije (v nadaljevanju EU) ne more in ne sme biti sporna. Tožnikove navedbe, da so v Republiki Hrvaški rasisti, so za toženo stranko nesprejemljive in neprimerne, saj Republika Hrvaška v zvezi s tem ni obravnavana v nobenem poročilu UNHCR kot kritična država prosilcem za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška je tudi polnopravna članica EU od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi ali nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

5Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi opozarja, da je bila Republiki Hrvaški dne 13. 9. 2017 v skladu z b) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovana prošnja v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, od pristojnega organa Republike Hrvaške pa je tožena stranka prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s c) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje v tožbi tožnik očita toženi stranki, da ni navedla razlogov o odločilnih dejstvih, češ da iz obrazložitve ne izhaja, na kakšni podlagi je tožena stranka zaključila, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Hrvaška in ne Grčija, kjer je tožnik prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako pa ne izhaja, ali je tožena stranka preverjala pogoje iz 23., 24., 25. in 29. člena Uredbe Dublin III. Bistveno je, da odločitev države članice, v konkretnem primeru Slovenije, da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, kar je tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ter da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III, oziroma, na kateri temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev o odgovornosti druge države članice, prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V obravnavanem primeru tožnik očita, da niso bile ugotovljene vse relevantne okoliščine, saj sta državi različno opredelili pravno podlago za prevzem odgovornosti za obravnavanje prošnje, in sicer Slovenija na podlagi točke b), Hrvaška pa na podlagi točke c).

6Nadalje v tožbi še navaja, da bi s predajo Republiki Hrvaški bile kršene njegove temeljne človekove pravice, češ da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, kar bi lahko povzročilo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Navaja, da je zelo velika verjetnost, da bi bil tožniku ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne meritorne odločitve o upravičenosti do begunskega statusa ter zaščite in da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju. Z vrnitvijo tožnika v Republiko Hrvaško bi bilo posredno kršeno tudi načelo nevračanja, češ da je verižno vračanje neposredno in posredno prepovedano v 3. členu Evropske Konvencije o človekovih pravicah in 33. členu Ženevske Konvencije. Tožnik poudarja, da je s predloženimi dokazi izkazal obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in se v zvezi s tem sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 in I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014.

7Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa to pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica. S tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in slep. Tožniku naj bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda, z odložitvijo izvršitve sklepa pa ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike.

8Sodišču tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter izda začasno odredbo, s katero se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

9Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 dostavila upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka vse tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1:

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedeni sklep, s katerim je tožena stranka odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala in jo je zavrgla, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Odločitev toženke temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica unije ali pristopnica k tej uredbi.

12Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje prošnje tožnika odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela. Zato sodišče ob upoštevanju citiranega določila 1. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka še dodatno ugotavljati, ali je tožnik še v kateri državi zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, na katere se na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 zgolj sklicuje, da jih ponovno ne navaja, glede tožbenih navedb pa še dodaja:

13Na pravilnost odločitve v konkretnem primeru po presoji sodišča ne more vplivati tožbeni ugovor, ki se nanaša na določila 18. člena in uporabo točke b) oz. c) Uredbe Dublin III. Izpostavljene določbe 18. člena Uredbe Dublin III namreč določajo obveznosti odgovorne države članice, ki bo ponovno sprejela prosilca in nimajo vpliva na določitev odgovorne države članice. V skladu z navedenim členom se namreč odgovorna država članica zaveže, da bo ob sprejemu prosilca ravnala skladno s pogoji iz 23., 24., 25. in 29. člena Dublinske uredbe.

14Nadalje je za tožnika sporen obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika Republiki Hrvaški.

15Tožena stranka v tej zvezi ugotavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji glede na določila hrvaškega Zakona o azilu, zato vrnitev v državo članico EU ne more in ne sme biti sporna. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti.

16Iz zapisnika o osebnem razgovoru je namreč razvidno, da tožnik za svoje izjave ni podal konkretnih dokazov (npr. medicinske izvide glede poškodb, ki naj bi jih dobil v pretepu). Lahko sicer, da bivalne razmere v namestitvenem centru oziroma hotelu Porin niso najboljše, vendar pa po prepričanju sodišča tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ki bi narekovale uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi opr. št. I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 v 9. točki obrazložitve zapisalo, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

17Po mnenju sodišča v konkretnem primeru sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Republiki Hrvaški torej ni, kar je pravilno pojasnila tudi tožena stranka, ko se je opredelila do prejetih informacij o stanju v Republiki Hrvaški, ki ji jih je tožnik po svojem tedanjem pooblaščencu posredoval dne 14. 9. 2017. Sodišče se, kot rečeno, z razlogi tožene stranke torej strinja. Obstoja utemeljenih domnev oziroma poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe.

18Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik v postopku izdaje izpodbijanega sklepa svojo izjavo že podal, pa sodišče tudi ni sledilo nesubstanciranemu dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje.

K točki 2:

19Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po določbi 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

20Ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.