VSK Sklep I Cp 673/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijanim sklepom: - zavrnilo predlog tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) za oprostitev, delno oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse (I. točka izreka) in - odločilo, da je toženec dolžan plačati sodno takso za pritožbo v skladu s plačilnim nalogom, ki je del tega sklepa (II. točka) .

2Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec. Navaja, da on kot stečajni upravitelj opravlja dejavnost kot gospodarska družba. Zato se v takih primerih prihodki, ki so ustvarjeni pri opravljanju dejavnosti, štejejo za prihodke gospodarske družbe in ne za prihodke osebe, ki je za gospodarsko družbo opravljala dejavnost. Sodišče ni navedlo nobene materialnopravne podlage, ki bi lahko vodila do zaključka, da prihodki gospodarske družbe predstavljajo prihodke osebe, ki je delovala v imenu in za račun gospodarske družbe. Za svojo ugotovitev, da je stečajni upravitelj (toženec) pooblastil gospodarsko družbo za izdajanje računa, sodišče ni dalo pojasnila. Stečajni upravitelj opravlja dejavnost kot gospodarska družba, zato ni mogoče enačiti položaja stečajnega upravitelja kot fizične osebe, kot samostojnega podjetnika ali kot gospodarske družbe. Pri vsaki obliki opravljanja dejavnosti je namreč podlaga, po kateri se izdajajo računi, drugačna, prav tako pa je drugačna podlaga glede davčne opredelitve ustvarjenih prihodkov. Sodišče prihodke družbe A. d.o.o. v znesku 22.839,79 EUR šteje kot neto prihodek toženca, kot da ni potrebno plačati nobenih davkov, stroškov. Bruto zneske ni mogoče enačiti z neto zneski, ki predstavljajo sredstva, ki ostanejo po plačilu stroškov, davkov in prispevkov. Ker je izpodbijani sklep za toženca odločitev presenečenja, toženec pritožbi prilaga na vpogled izkaz poslovnega izida za leto 2016 družbe A. d.o.o. iz katerega izhaja, da je imela družba 104.621,18 EUR prihodka, 92.210,42 EUR stroškov in je tako razpolagala s 3.146,73 EUR čistega dobička, do katerega pa so glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) in družbene pogodbe, upravičeni le družbeniki, ki morajo o delitvi dobička odločati na skupščini. Teh kogentnih določb zakona sodišče ni upoštevalo. Zaradi navedenega predlaga, da se ponovni postopek pred sodiščem opravi pred drugim sodnikom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drži pritožbena navedba, da stečajni upravitelj lahko naloge in pristojnosti upravitelja opravlja tudi prek pravnoorganizacijske oblike - družbe z omejeno odgovornostjo (drugi odstavek 117. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP), kot to opravlja pritožnik, in sicer preko družbe A. d.o.o., v kateri je eden od dveh zakonitih zastopnikov. V tem primeru se nagrada nakaže na račun družbe, kar pomeni, da je to prihodek družbe.

5Glede na to, da ima stečajni upravitelj za svoje delo pravico do nagrade (prvi odstavek 103. člena ZFPPIPP), pomeni, da stečajni upravitelj opravlja pridobitno dejavnost, katere namen je pridobivanje dohodka. Zato je edino smiselno, da je v primeru, da stečajni upravitelj opravlja naloge stečajnega upravitelja prek pravne osebe, s to pravno osebo v pravnem razmerju (v delovnem razmerju, družbenik), saj se mora prejeta nagrada za opravljeno delo stečajnega upravitelja na nek način (posredno) odražati v njegovem premoženjskem stanju. V konkretnem primeru pa pritožnik ustrezno ne pojasni, katere so okoliščine, zaradi katerih nagrada, ki mu je bila priznana za delo stečajnega upravitelja, ne predstavlja njegovega dohodka¹. Ne pojasni niti, kako je za svoje delo zakonitega zastopnika v družbi, prek katere opravlja naloge in pristojnosti upravitelja, nagrajen.

6Zaradi vsega navedenega pritožnik ne prepriča (na njem pa je trditveno in dokazno breme), da prejema le plačo v višini 623,37 EUR mesečno, kot zatrjuje in da dejstvo priznane mu nagrade za delo stečajnega upravitelja ni vplivalo na njegovo premoženjsko stanje. Če se je pa tej nagradi odpovedal (jo prepustil) v korist družbe, prek katere opravlja svoje naloge stečajnega upravitelja, pa na odločitev o obravnavanem predlogu ne more vplivati na način, kot da do teh sredstev pritožnik ni bil upravičen. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča toženec ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za oprostitev ali odlog plačila sodne takse (kar je predlagal) po 11. členu Zakona o sodnih taksah (v nadelavanju: ZST-1). Pri tem ne gre spregledati, da je pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks potreben restriktiven pristop. Gre namreč za izjemo od pravila, da se v postopkih pred sodišči plačujejo takse v skladu z ZST-1, izjeme pa je treba tolmačiti ozko. Institut oprostitve plačila sodnih taks je namenjen le finančno najšibkejšim slojem prebivalstva².

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8Pri tem pritožbeno sodišče pritožnika opozarja, da upoštevaje dejstvo, da je pritožba zoper izpodbijani sklep zadržala njegovo izvršitev (364. člen ZPP), začne teči rok za plačilo sodne takse, odmerjene s plačilnim nalogom, naslednji dan po vročitvi tega sklepa (tretji odstavek 14.a člena ZST-1).

¹ Zmanjšan za davke in prispevke.
² Celo v kolikor pritožnik prejema plačo v mesečnem znesku 623,37 EUR, je to več dva osnovna zneska minimalnega dohodka, ki ga predstavlja znesek 595,06 EUR (drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči v zvezi z 11.členom ZST-1).