VSRS Sodba II Ips 325/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvotoženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.691,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Tožnik se je, ko je bil star 27 let, poškodoval pri padcu z gugalnice, na kateri se je gugal skupaj s svojim osemletnim bratom. Zahteva povračilo škode od prvotoženke kot vzdrževalke igrišča, na katerem se je dogodek zgodil, ter od drugotoženke kot zavarovalnice, pri kateri ima ta zavarovano odškodninsko odgovornost.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da objektivna odgovornost prvotoženke ni podana, saj gugalnica v nihanju ni nevarna stvar. Do nesreče je prišlo zaradi tožnikove nepravilne uporabe igrala. Splošno znano je, da otroško igrišče ni namenjeno odraslim, zato prvotoženki ni mogoče očitati, da ni namestila opozorilnih tabel. Iz dejstva, da je tožnik utrpel hude poškodbe glave, pa je razvidno, da se je moral visoko zanihati. Tožnik ni dokazal niti krivdne odgovornosti prvotoženke, saj je ta pravilno izvajala redne vizualne in funkcionalne preglede, v skladu s Pogodbo o vzdrževanju javnih zelenih površin na območju MOL. Ni pa mogla predvideti, da se bo na igralu, namenjenemu otrokom, gugal odrasel moški z otrokom v naročju.

3Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik. Vztraja na tem, da je nevarna stvar gugalnica v nihanju, katere veriga ni ustrezna oziroma je prešibka. Veriga je bila tudi zarjavela. Stvar, ki ni nevarna, to lahko postane ob določenih okoliščinah. Da bi se prvotoženka lahko utemeljeno sklicevala, da igrala niso namenjena odraslim, bi morala namestiti ustrezne opozorilne table. Protispisna je ugotovitev sodišča, da bi bilo igrišče s to gugalnico igrišče III. kategorije. Pa tudi če bi bilo res, bi morala prvotoženka zagotoviti takšno stanje gugalnice, da bi njena veriga zdržala težo otroka in odraslega hkrati. Protispisnost očita tudi ugotovitvam sodišč nižjih stopenj, da je prvotoženka pred škodnim dogodkom opravila ustrezne preglede igral.

5Prvotoženka vlaga odgovor na revizijo in predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Pravilno je materialnopravno stališče nižjih sodišč, da gugalnica v gibanju ni nevarna stvar v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Guganje je običajna aktivnost na otroških igriščih, ki je tako kot mnoge druge sicer po naravi stvari povezana z določenimi tveganji. Ta pa niso takšna, da jih ob ustrezni skrbnosti ne bi bilo mogoče nadzorovati, zaradi česar bi to dejavnost samo po sebi lahko šteli za nevarno. Stvar, ki je postala nevarna zaradi napačne uporabe ali zaradi zatrjevane opustitve dolžnega vzdrževanja, po ustaljeni sodni praksi ni nevarna stvar v pomenu zakonskih določb o objektivni odgovornosti.¹

8Če postane stvar, ki ni nevarna sama po sebi, nevarna zaradi opustitve dolžnega vzdrževanja, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Pri tem mora tožnik najprej podati ustrezne trditve in nato še dokazati nedopustno ravnanje odgovorne osebe. Tožnik tega bremena v konkretnem primeru ni zmogel. V reviziji se neupravičeno sklicuje na stanje verige (zarjavelost, neustreznost, šibkost), saj teh trditev ni navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje. Edini njegov določen očitek je bil, da prvotoženka ni postavila opozorilnih tabel. Pravilno je materialnopravno stališče nižjih sodišč, da te dolžnosti kot pogodbena vzdrževalka ni imela, saj to ni bilo pogodbeno določeno. Njegove splošne navedbe, da ni preverila, če so verige gugalnic varne, je uspela izpodbiti z listinskimi dokazi in s pričanji zaposlenih. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano. Samo iz okoliščine, da je veriga na igralu popustila, pa še ni mogoče sklepati, da je za to odgovorna prav prvotoženka.

9S trditvami, da sodišči nista pravilno ugotovili, da spada igrišče v III. kategorijo, oziroma da je prvotoženka vzdrževala igrišče v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi, tožnik izpodbija dejansko stanje. To ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zato se do teh navedb Vrhovno sodišče ni dolžno opredeliti. Protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tega pa tožnik ne izpostavlja.

10Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP prvotoženki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Stroški, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), obsegajo 2.186,00 EUR nagrade za postopek z revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in 485,32 EUR davka na dodano vrednost. Skupaj obsegajo priznani stroški prvotoženke 2.691,32 EUR. Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan prvotoženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

¹ Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 787/2009 z dne 25. 4. 2013, II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013, ter II Ips 269/2012 z dne 20. 6. 2013.