VDSS Sodba Psp 609/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2014 in št. ... z dne 20. 5. 2014 ter razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 23. 4. 2014 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine (točka I izreka) ter sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun (točka II izreka). Prvostopenjsko sodišče je tudi s pomočjo izvedenca ortopedske stroke prof. dr. A.A. ugotovilo, da pri tožniku ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Zdravstveno stanje tožnika se od leta 2011, ko ga je toženka razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, do izdaje dokončne odločbe z dne 20. 10. 2014, ni poslabšalo.

2Pritožuje se tožnik. Meni, da sodišče ni v zadostni meri razjasnilo dejansko stanje, saj se je pri tem oprlo izključno na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ko je ugotavljalo njegovo zmožnost opravljanja dela. Izvedenec ni odgovoril na vse pripombe tožnika in ni konkretno pojasnil različnih ugotovitev v svojem izvedenskem mnenju v primerjavi z ugotovitvami invalidske komisije. Pritožba meni, da bi bilo potrebno pri oceni delovne zmožnosti v smislu invalidnosti presojati več kriterijev in sicer še celoto splošnih in delovnih zmožnostih. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika o njegovi strokovni izobrazbi, dosedanjem opravljanju dela in usposobljenosti za opravljanje določene vrst dela ter o specifiki in posebnih okoliščinah dela, ki ga je tožnik opravljal. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 20. 10. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. izpostave C. z dne 20. 5. 2014. S slednjo je tožena stranka odločila, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu, to je delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 15 kg, s polnim delovnim časom.

6Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 8. 2011 zaradi bolečin v ledveni in vratni hrbtenici. Ima poklicno gradbeno šolo, delal je kot VK zidar, vsa zidarska, tesarska in gradbena dela, nazadnje v podjetju D. Od 6. 1. 2011 je prijavljen v evidenci brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri tožniku so bile v letu 2011 ugotovljene začetne bolezenske spremembe na vratni in ledveni hrbtenici z bolečinami ledveno-križne hrbtenice z izžarevanjem v desno nogo. Z magnetno resonanco ledvene hrbtenice je bil ugotovljen protrudiran diskus na nivoju L5 S1, ki draži korenino S1. EMG zgornjih okončin v februarju 2011 je pokazal blago starejšo radikularno okvaro C8 desno. Na podlagi vseh preiskav je bila terapija določena v smislu protibolečinske in fizioterapije, skratka konzervativno zdravljenje ter izogibanje težjim fizičnim delom. Psihološki test je pokazal podpovprečno funkcioniranje na intelektualnem nivoju, moteno realitetno kontrolo, nevrotično osebnostno strukturo, pretežno konverzivna suicidalna nevarnost pa ni bila jasno izražena. Zaradi zmerne depresivne in nevrotske osebnostne strukturne motnje je bilo odrejeno medikamentozno zdravljenje. Pri tožniku je bilo tako pred ugotovljeno invalidnostjo v letu 2011 z diagnostiko in preiskavami ugotovljeno bolezensko stanje, ki povzroča funkcionalne motnje pri preobremenitvah. Zaradi tega tožnik za dosedanjo delo, na katero je bil razporejen in ga je opravljal, ni bil več zmožen, s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je bil zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, ki so bile že navedene v okviru III. kategorije invalidnosti.

7V okviru sedanjega spora je osnovno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali je tako nastal nov primer invalidnosti. V zvezi s tem je potrebno kot pravno podlago upoštevati določbe 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2), ki v prvem odstavku določa, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka invalidnosti ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice. V zvezi z invalidnostjo je potrebno upoštevati 63. člen ZPIZ-2, po katerem je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v III kategorije (drugi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti; v II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo spadajo zavarovanci, ki niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko delavec v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerem delajo. Pri tem se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami. V skladu s 64. členom ZPIZ-2 je preostala delovna zmožnost podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo za najmanj 4 ure dnevno, ali če zavarovanec lahko opravlja delo najmanj 4 ure dnevno. Preostala delovna zmožnost se v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZPIZ-2 ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije.

8Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotavljalo, ali je pri tožniku po nastanku invalidnosti v letu 2011 prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tako, da je prišlo do spremembe že ugotovljene invalidnosti, ali da je nastal nov primer invalidnosti oziroma ali je v okviru tega prišlo do tega, da je delovna zmožnost tožnika popolnoma izgubljena.

9Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca in njegovo ustno podajanje, saj ni našlo razloga za dvom v tako izdelano izvedensko mnenje, ki je bilo narejeno na podlagi celotne medicinske in delovne dokumentacije, kakor tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor ga navaja prvostopenjsko sodišče v točki 10, 11 in 12 obrazložitve in sprejema njegove zaključke tako glede ugotovljenega dejanskega kakor pravnega stanja. Glede na pripombe v pritožbi le še dodaja.

10Iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda, še posebej pa iz njegove izpovedi na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem dne 21. 9. 2016, določno izhaja, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da se njegovo zdravstveno stanje od leta 2011, ko ga je toženka razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 20. 10. 2014, ni poslabšalo. Takšna ugotovitev temelji na osnovi objektivnih ugotovitev ob osebnem pregledu, ki ga je opravil izvedenec. V mnenju je določno pojasnil končne ugotovitve, saj osnovni klinični znaki ob pregledu niso kazali na pomembne funkcionalne motnje. Izvid EMG pregleda z dne 4. 6. 2013 izključuje pomembne nevrološke okvare, prikazana je le blaga kronična radikularna (koreninska) okvara vratnih segmentov. Pri osebnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je Lasengov znak negativen. To je najbolj verodostojen test za ugotavljanje ledvenih živčnih korenin. Za oceno nevroloških simptomov oziroma nevrološkega statusa je pomembna tudi trofika mišičja in tonus mišičja. Gre za objektivne ugotovitve, zapisane v izvedenskem mnenju. Velike subjektivne težave kot jih navaja tožnik nimajo objektivne potrditve.

11Izvedenec je na glavni obravnavi določno pojasnil razlike med ugotovljenim pozitivnim Lasengovim znakom na invalidski komisiji in negativnim Lasengovim znakom, ugotovljenim ob njegovem osebnem pregledu, kar je prvostopenjsko sodišče posebej pojasnilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da izvedenec ni konkretno pojasnil različnih ugotovitev glede tega. Izvedenec je še dodatno pojasnil, da je negibnost desne roke vedno posledica okvare živca, kar se objektivno zazna z elektromiografskim pregledom in da pri parezi, če ta traja dalj časa pride do izražene hipotrofije mišic, mišice so po obsegu manjše in slabše tonizirane, kar pomeni ohlapne, tega pa pri tožniku ni ugotovil. Glede šepanja je izvedenec pojasnil, da je bila tožnikova hoja ob pregledu asimetrična z nagibanjem na desno stran, vendar ni bila značilna za nevrogeno okvaro, kjer je vzorec dokaj enovit. Šepanje bi bilo lahko tudi posledica obolenja kolčnih sklepov, vendar pri pregledu tožnika ni ugotovil nobenih znakov omejitve gibljivosti v kolkih ali bolečinskega sindroma, kar je bilo razvidno pri tožnikovi zmožnosti, da se usede z iztegnjenimi nogami na pregledovalno mizo. Pri tožniku tudi ni prišlo do koreninske okvare, ki bi lahko povzročila šepanje.

12Iz zapisnika z glavne obravnave je razvidno, da tožeča stranka za izvedenca ni imela dodatnih vprašanj po tem, ko je ta podal pojasnila, niti novih dokaznih predlogov.

13Bistveno za razrešitev sporne zadeve je torej odgovor na vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v okviru že ugotovljene invalidnosti ali je pri njemu nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da bi izpolnjeval pogojev za pridobitev nove pravice. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov prišlo do pravilnega zaključka, da pri tožniku ni prišlo do spremembe že ugotovljene invalidnosti, da bi se ta poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti. Ugotovilo je, da je njegovo zdravstveno stanje ni slabše, kakor je bilo v letu 2011 in da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, da je preostala delovna zmožnost tožnika zmanjšana za manj kot 50 %, da so stvarne razbremenitve priznane z odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2011 v skladu z njegovim zdravstvenim stanjem. Tožnik lahko še nadalje opravlja delo na drugem delovnem mestu, to je delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 15 kg s polnim delovnim časom.

14Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.