VSM Sodba I Cp 504/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 50.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje, do plačila in po sodišču priznane procesne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka, do plačila.". V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 918,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper citirano sodbo je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se je neutemeljeno sklicevalo na "ugovor pasivne legitimacije zavarovalnice", kar ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka v predmetni zadevi. Tožniku je nerazumljivo kompleksno stališče sodišča v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje priznava, da je Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi III P 619/2010 "verjetno napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je napačno interpretiralo pojem "uporaba vozila" iz člena 3(1) Direktive ter 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP)", nato pa v točki 12 obrazložitve zaključuje, da je Republika Slovenija že v ZOZP v celoti in popolnoma implementirala Direktivo Sveta 72/166/EGS z dne 24. 4. 1972 in spremembo le-te, št. 72/430/EGS z dne 19. 12. 1972 (v nadaljevanju Direktiva 72/166/EGS). Ne gre prezreti, da "iz zaključka Sodbe št. C-162/13 Sodišča EU izhaja, da je na navedenem področju v kritičnem času v RS šlo nekaj hudo narobe, v posledici česar je tožnik utrpel škodo". Tožnik šteje sodbo Sodišča EU za ugotovitev odškodninske odgovornosti RS v odnosu do njega. Nato se tožnik sklicuje na vložen predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil v zvezi s vmesno sodbo in delno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 619/2010 z dne 22. 3. 2011. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6Iz tožnikovih pritožbenih izvajanj, da "ne razume kompleksnega stališča sodišča iz točk 10 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe" izhaja, da tožnik ne soglaša s prvostopenjsko dokazno oceno, saj sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju.

7Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Kot je jasno in natančno obrazložilo, so neutemeljeni tožnikovi očitki, da je toženka odškodninsko odgovorna, ker ni implementirala Direktive 72/166/EGS z dne 24. 4. 1972 v svoj pravni red. Pritožba zmotno meni, da napačna razlaga pojma "uporaba vozila" pomeni, da Direktiva 72/166/EGS ni bila implementirana v slovenski pravni red.

8Sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da je RS že v ZOZP, ki je začel veljati 26. 2. 2005 (uporaba od 6. 4. 2006) v celoti in popolnoma implementirala Direktivo 72/166/EGS in spremembo le-te. RS na podlagi člena 4(b) Direktive s področja uporabe člena 3(1) Direktive ni izključila nobene vrste vozil, zato je bil pojem "uporaba vozila" v dotedanji sodni praksi razlagan tako, da je bila izključena odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja, če škoda ni bila posledica tipične prometne situacije. Kot izhaja iz sodbe Sodišča EU št. C-162/13, na katero se sklicuje tožnik, ni razlogov za tovrstno izključitev ter je potrebno pojem "uporaba vozila" razlagati tako, da zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila.

9Okrožno sodišče v Mariboru je v zadevi opr. št. III P 619/2010 razlagalo pojem "uporaba vozila" v skladu s takrat veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Po izdaji te sodbe se je sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem spremenila, kljub temu pa zgolj dejstvo, da je Sodišče EU izdalo sodbo št. C-162/13, ne pomeni, da je že zgolj zaradi tega podana odškodninska odgovornost toženke, kot zmotno meni tožnik, ampak je potrebno v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali so izpolnjeni za to predvideni pogoji, kot je storilo sodišče prve stopnje.

10Po tem, ko je ugotovilo, da se je v pravu Skupnosti oblikovalo načelo odškodninske odgovornosti države, po katerem država odškodninsko odgovarja, če posamezniku krši pravico, je pravilno zaključilo, da je pravo Skupnosti skupaj s sodno prakso Sodišča EU pravni temelj odškodninske odgovornosti države. Presojalo je, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi, za to odgovornost določeni pogoji, in sicer ali ima kršena določba prava EU namen v zagotavljanju pravic posamezniku, ali gre za hujšo kršitev ter ali je podana neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki nastane posamezniku.

11Sodišče druge stopnje poudarja, da četudi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. III P 619/2010 "verjetno napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je napačno interpretiralo pojem "uporaba vozila" iz člena 3(1) Direktive ter 15. člena ZOZP", to še ne pomeni, da je avtomatsko podana odškodninska odgovornost toženke, kot zmotno meni tožnik.

12Sodišče prve stopnje je v zvezi s vprašanjem odškodninske odgovornosti toženke najprej pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi opr. št. III P 619/2010 ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo. Tako ni niti vložil pritožbe zoper zatrjevano sporno odločitev, kar pomeni, da ni izkoristil niti rednih, še manj pa izredna pravna sredstva, s katerimi bi lahko dosegel drugačno odločitev ter morebitno postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče EU, kot je le-to bilo postavljeno v primeru št. C-162/13, na katerega se sklicuje tožnik. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo(1).

13V nadaljevanju je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zaključilo, da kljub temu, da je Okrožno sodišče v Mariboru zmotno interpretiralo pojem "uporaba vozila", ni podan pogoj hujše kršitve, kar posledično pomeni, da toženka odškodninsko ne odgovarja, saj ni izpolnjena ena izmed treh predpostavk za odškodninsko odgovornost države (ki morajo biti izpolnjene kumulativno). Okrožno sodišče v Mariboru je v zadevi opr. št. III P 619/2010 v dobri veri uporabilo materialno pravo v skladu z veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča in mu ni mogoče očitati hujše kršitve, ki bi bila pogoj za podano odškodninsko odgovornost države.

14Pojem hujša kršitev je potrebno razlagati v vsakem posameznem primeru, upoštevaje okoliščine predmetnega primera. Smernice za uporabo pojma izhajajo iz odločb Sodišča EU, prav tako pa so se smernice izoblikovale v slovenski sodni praksi. Tako iz primera št. C-392/93, ki ga v izpodbijani sodbi omenja sodišče prve stopnje, izhaja, da hujša kršitev pomeni, da je institucija ali država članica hudo kršila omejitve pri izvrševanju oblasti, tako da očitno in resno (hudo) ni upoštevala omejitev pri izvajanju svojih pooblastil. Dejavniki za presojo, ali je bila storjena hujša kršitev, vsebujejo tudi vprašanje jasnosti in natančnost kršene določbe. Nadalje je potrebno upoštevati dobro vero institucije, kateri se očita, da je storila hujšo kršitev ter argumente, s katerimi je bila obrazložena sporno odločitev, pri čemer je bistveno, na kakšen način so podani razlogi za odločitev, oziroma kakšna je njihova vsebina.

15Okrožno sodišče v Mariboru tako v zadevi opr. št. III P 619/2010 ni storilo hujše kršitve, saj prava ni razlagalo samovoljno, arbitrarno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ter ostalimi podobnimi primeri, ampak je sledilo trenutno veljavni (ustaljeni) sodni praksi na tem področju ter je odločitev sprejelo v dobri veri, da sledi vsebinski razlagi materialnega prava, ki ga je bilo potrebno uporabiti. Prav tako tožnik ni podal nobenih drugačnih očitkov (na primer, da je sporna odločitev nerazumno odstopala od uveljavljene sodne prakse in bi zato prerasla v protipravnost), kot zgolj to, da toženka odškodninsko odgovarja, ker ni v celoti implementirala Direktive 72/166/EGS ter da je sodišče prve stopnje uporabilo sodno prakso, ki je v nasprotju s stališčem Sodišča EU iz primera C-162/13, kar pa, kot je bilo obrazloženo, ne more biti razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku.

16Prav tako so neutemeljena pavšalna pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na "ugovor pasivne legitimacije zavarovalnice", saj sodišče prve stopnje tega vprašanja v izpodbijani sodbi ni obravnavalo, kot zmotno meni tožnik, ampak ga je omenilo zgolj pri povzemanju navedb toženke (kakor izhaja iz točk 4 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, ali je Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. III P 619/2010 odločalo o ugovoru pasivne legitimacije, se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo.

17Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločalo, saj jih tožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1)Kot je razvidno iz odločb II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014 in II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012.