VDSS Sodba Pdp 435/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep tožene stranke o disciplinski odgovornosti z dne 15. 1. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 24. 2. 2016 kot nezakonita razveljavita, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 219,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov disciplinskega postopka. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 482,93 EUR, v roku 8 dni, po prejemu pisnega odpravka sodbe, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2Zoper sodbo (oziroma njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da oškodovanec zaradi zavrženja kazenske ovadbe, ki je bila posledica tožnikove kršitve delovne obveznosti, ni bil v slabšem položaju, da mu niso bile kršene pravice. Ni pomembno, da bi lahko oškodovanec sam pričel kazenski postopek, četudi je bil s sklepom Okrožnega tožilstva v Celju z dne 21. 7. 2015 poučen o tej možnosti in o možnosti, da predlaga izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj. Vložitev izvršilnega predloga ali tožbe v civilnem sporu bi bila povezana s stroški. Tožnik je kršil navodila, splošne akte delodajalca in zakonodajo. Sodišče se spreneveda, da tožnikovo ravnanje ni vplivalo na oškodovančev status. Tožnik je naklepno izpolnil vse znake kaznivega dejanja. Nevestno delo v službi in ponareditev uradne listine. Prevzel je kazensko ovadbo, nato pa se za zadevo ni več zanimal, ni izkazal skrbnosti. Izpovedal je, da ga nihče od nadrejenih ni opozoril na napako, da bi jo lahko takoj popravil. Izgovarjanje na to, da bi morali njegovo napako ugotoviti nadrejeni, kaže na neprimeren odnos do delovnih nalog in oškodovanca. Tožnik je ravnal nevestno, ko ni preveril, ali je bila zadeva komu dana v reševanje oziroma ali se rešuje. Specializirano državno tožilstvo je s sklepom z dne 9. 11. 2016 zavrglo kazensko ovadbo zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja, ker je oškodovancu povrnil del škode (250,00 EUR).Sodišče je v zvezi z ugotovitvami o zastaranju zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6Tožnik je bil s sklepom tožene stranke z dne 15. 1. 2016 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 24. 2. 2016 spoznan za odgovornega težje disciplinske kršitve po 1. točki drugega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ker naj bi z opustitvijo svojih dolžnosti uresničil vse znake kaznivega dejanja Nevestno delo v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), s tem, ko je od 5. 10. 2012 do 13. 5. 2015 zavestno kršil zakone in druge predpise ter nevestno ravnal v službi, čeprav je predvideval in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali premoženjska škoda in je hujša kršitev pravic in večja škoda res nastala. Podlaga takšnemu očitku je bila v tem, da tožnik vse od 5. 10. 2012, ko je sprejel ustno kazensko ovadbo, do 13. 5. 2015 (ko je ponovno sprejel ovadbo) opustil svoje dolžnosti, ki jih je imel kot policist po sprejemu ustne kazenske ovadbe, kar je imelo za posledico zavrženje kazenske ovadbe kot prepozne. Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % plače za oktober 2012 v znesku 219,29 EUR.

7Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo stališču tožnika, da očitano ravnanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja Nevestnega dela v službi, zaradi česar njegovo ravnanje nima elementov težje disciplinske kršitve.

8ZJU 1. točki drugega odstavka 123. člena kot težjo disciplinsko kršitev opredeljuje dejanje na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja in se preganja po uradni dolžnosti. Po 258. členu KZ-1 kaznivo dejanje Nevestno delo v službi stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi moral in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Zagrožena je zaporna kazen do treh let.

9Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je A.A. 5. 10. 2012 tožniku naznanil kaznivo dejanje goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1, ki se nanaša na manjšo premoženjsko škodo. Naznanjena goljufija je bila namreč v vrednosti 500,00 EUR, ki jih osumljenec oškodovancu ni vrnil. Zahtevani znak očitanega kaznivega dejanja Nevestno delo v službi pa je nastanek večje škode, katere sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je razlogovalo tudi o tem, da bi se oškodovanec, kljub zavrženi ovadbi, lahko poslužil drugih možnosti rešitve svojega primera, bodisi v kazenskem ali civilnem postopku, pa tega ni storil, zaradi česar je pravilno zaključilo, da oškodovancu zaradi zavrženja ovadbe ni nastala večja kršitev kršitev pravic, ki bi bila povezana s tožnikovo opustitvijo. Vseeno pa je po oceni pritožbenega sodišča za zaključek, da niso podani znaki kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi zavestno opustil pravilno postopanje s sprejeto ovadbo.

10Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, ki je izpovedal, da se mu je podrl svet, ko mu je s strani tožene stranke očitano, da je namerno ustvaril nekaj, česar sploh ni želel. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta tožnik in oškodovanec osebno dobro poznala, tako da je oškodovanec, ko je prišel na policijsko postajo posebej želel, da postopek sprejema kazenske ovadbe spelje ravno tožnik. Po podaji ovadbe sta skupaj odšla do dežurnega policista, kjer je tožnik oddal dokumentacijo. En izvod ovadbe je tožnik izročil oškodovancu, dva pa oddal v mapo na mesto, namenjeno odlaganju tovrstnih dokumentov pri dežurnem policistu. Do konca dne je oddal zapisnik, ne pa tudi depešne zaznave, zato je menil, da je to naslednjega dne na podlagi zapisnika namesto njega storil eden izmed policistov, ki mu je bila zadeva dodeljena v reševanje. Depešno zaznavo kot zaznavni dokument kaznivega dejanja je treba oddati v roku 24 ur po sprejemu ustne ovadbe, vendar jo lahko namesto policista, ki sprejme kazensko ovadbo, zapiše tudi policist, ki mu je zadeva nato dodeljena v reševanje. O dodeljevanju novih zadev v reševanje namreč po pregledu vseh zadev, ki so se obravnavale prejšnji dan, odloči zjutraj dežurni starešina, ki prispe prvi na delo. Tožnik je namreč sprejem ustne ovadbe vnesel tudi v poročilo o delu za 5. 10. 2012, ki ga je pregledal nadrejeni, nakar pa mu oškodovančeva zadeva ni bila dodeljena v reševanje, niti ga ni nihče opozoril na manjkajoči zapisnik ali depešno zaznavo. Zato je ocenil, da je za obravnavanje zadeve pristojen drug policist in se z njo ni več ukvarjal, vse dokler ga ni oškodovanec tri leta kasneje vprašal o stanju zadeve. Tožnik je ob preverjanju ugotovil, da zadeva ni prispela do sodišča in je želel sanirati zadevo. Zato sta tožnik in oškodovanec 12. 5. 2015 ponovila postopek sprejema kazenskega ovadbe, ki pa je bila nato kot prepozno vložena zavržena.

11Že navedeno predstavlja zadostno podlago za utemeljeno ugoditev tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov o disciplinski odgovornosti ter za povračilo plačane denarne kazni.

12Vseeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožba pravilno očita sodišču prve stopnje zmoto uporabo materialnega prava glede zastaranja. Tožena stranka je za tožnikovo opustitev izvedela 4. 8. 2015 in 4. 9. 2015 zoper tožnika uvedla disciplinski postopek. Zastaranje v disciplinskem postopku ureja 128. člen ZJU: Uvedba disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev zastara v treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za težjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v šestih mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (drugi odstavek); Če pa ima disciplinska kršitev znake kaznivega dejanja, se za absolutne zastaralne roke smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (sedmi odstavek). Po 90. členu KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme izreči zapor nad 1 leto. To pomeni, da je bil zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka zaradi kršitve, ki se očita tožniku, 10 let.

13To, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ne pomeni, da ne pride v poštev določba sedmega odstavka 128. člena ZJU in da bi treba uporabiti pravilo iz drugega odstavka 128. člena ZJU. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje namesto težje disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ugotovilo neko drugo težjo disciplinsko kršitev, ki nima znakov kaznivega dejanja (česar pa ni ugotovilo), bi prišlo v poštev razlogovanje o zastaranju po drugem odstavku 128. člena ZJU, sicer pa ne. Povedano drugače: Tožena stranka je v zvezi z očitano težjo disciplinsko kršitvijo, ki ima znake kaznivega dejanja, pravočasno uvedla disciplinski postopek. To, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da ta kršitev ni podana, ne pomeni, da je uvedba disciplinskega postopka zastarala.

14Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožena stranka zato, ker v sporu ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni vplival na odločitev o pritožbi (155., 156. člen ZPP).