UPRS Sodba I U 605/2017-8

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za odhod iz države v času prostega izhoda. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je tožnik prosil za odobritev odhoda iz države v Republiko Hrvaško, in sicer zaradi ureditve stikov s svojim mladoletnim sinom A.A., stalno prebivajočim na naslovu C. V času do septembra 2016 je tožnik redno vzdrževal neposredne stike z otrokom, odkar pa otrok obiskuje šolo v Splitu, neposrednih stikov v času prostih izhodov s sinom nima. Zaradi navedenega je želel pooblastiti hrvaškega odvetnika za zastopanje pred hrvaškimi državnim organi, z njim pa se je želel sestati na ozemlju Republike Hrvaške. Tožnik je po pozivu organa z dne 10. 3. 2017 prošnjo dopolnil z datumom odhoda iz države in spremenil razlog odhoda. Prejel je namreč poziv Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Split, naj se 27. 3. 2017 zglasi v njihovih prostorih zaradi obveznega svetovanja v zvezi s postopki glede njegovega otroka.

2Organ ugotavlja, da ima tožnik podeljene ugodnosti prostih izhodov iz zavoda v obliki namenskih in nenamenskih izhodov, ki jih koristi v polnem obsegu. Zato je v nadaljevanju ugotavljal, ali je tožnik izkazal tudi izjemne osebne okoliščine v smislu drugega odstavka 77. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanji ZIKS-1). Pridobil je poročilo zavoda, v katerem tožnik prestaja zaporno kazen. Iz poročila izhaja, da tožniku omogočajo telefonske stike z odvetnikom na Hrvaškem, prav tako pa je zavod pripravljen organizirati poseben kraj v bližini meje z Republiko Hrvaško, kjer bi se tožnik lahko sestal s pooblaščencem. Poleg tega iz vabila CSD Split izhaja, da se lahko vabljeni oglasi osebno ali po zakonitem zastopniku oziroma pooblaščencu. Udeležba tožnika na obravnavi pri pristojnem centru za socialno delo je torej nujna, saj bi sicer nastopile škodljive zakonske posledice, vendar pa je tožniku omogočena komunikacija s pooblaščencem preko telefona, pa tudi na kraju blizu meje s tujo državo. Prav tako lahko tožnik pisno obvesti organ socialnega dela, da ga bo v zadevi zastopal pooblaščenec in predlaga ustrezen datum, do katerega bo poskrbel za zastopanje po pooblaščencu. Glede na navedeno odhod iz države ne bi bil sorazmeren ukrep za zagotovitev tožnika na obravnavi, saj je mogoče z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v izvrševanje kazenskih sankcij, doseči isti oziroma podoben učinek. Sestanek z odvetnikom oziroma udeležba na obravnavi torej nista izjemni okoliščini, ki bi bili neponovljivi in zato ne uživata najvišje stopnje varstva.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Meni, da v konkretni zadevi ne gre zgolj za osebno okoliščino, ampak za specialno osebno okoliščino. Njegov otrok je tujini, ker se je sam znašel v specifični situaciji, ko je po odvzemu prostosti ostal brez stanovanja, zaradi česar partnerki in njunemu otroku ni mogel zagotoviti bivališča v Sloveniji. Zato sta morala oditi v Split, kjer imata zagotovljeno primerno stanovanje, to pa je povzročilo razpad družine.

4Tožena stranka se ni opredelila do vprašanja, ali lahko pooblaščenec ustrezno zastopa tožnika v neznanem postopku. CSD Split namreč v vabilu ni navedel, za kakšne postopke v zvezi z otrokom gre. Ravno tako se tožena stranka ni opredelila do vprašanja, ali ima tožnik potrebna denarna sredstva za plačilo pooblaščenca. Tožnik je namreč že daljše časovno obdobje v zaporu in je pridobitno nesposoben, nima premoženja ali prihrankov. Če tožena stranka slednjega ni mogla ugotoviti iz njegove spisne dokumentacije, bi o tem morala povprašati strokovno službo zavoda. Tožena stranka vsakokratno tožnikovo prošnjo za odhod iz države zavrača z novim argumentom, kar kaže na to, da je že vnaprej odločena, da prošnji ne ugodi. S tem mu povsem nepotrebno in nesorazmerno onemogoča možnost končne ureditve osebnih stikov z otrokom.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi. Glede tožbenih ugovorov navaja, da zavod kljub dopolnitvi tožnikove prošnje ni podprl prostega izhoda iz države. Premoženjsko stanje tožnika pa ni vprašanje, ki bi predstavljalo posebno težo pri odločanju o prostem izhodu iz ozemlja Republike Slovenije.

6Tožba ni utemeljena.

7Ocena, da pri tožniku niso podani pogoji za odhod v tujino v času prostega izhoda, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 80. člena ZIKS-1). V primerih, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po presoji sodišča taki razlogi niso podani.

8Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da sestanek tožnika na CSD v Splitu ni takšna osebna okoliščina, ki bi v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZIKS-1 utemeljevala odhod v tujino med koriščenjem prostega izhoda. Odhod v tujino, kot ga predvideva zakon, je namreč izjema. Obsojenec praviloma med prostim izhodom ne sme zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma, kadar to zahtevajo njegove osebne okoliščine, lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje.

9Glede na citirano zakonsko ureditev morajo biti okoliščine, ki so razlog za uveljavitev izjeme, tudi po presoji sodišča posebne oziroma neponovljive. V konkretnem primeru ne gre za enkraten dogodek, ampak se tožnik želi udeležiti postopka pred upravnim organom, ki se ga po njegovem pooblastilu lahko udeleži tudi druga oseba. Ne samo, da ne gre za enkraten dogodek v smislu neponovljivosti, ampak je po navedenem tožnikove pravice, obveznosti oziroma pravne koristi v postopku urejanja stikov z mladoletnim otrokom, ki živi na Hrvaškem, mogoče zavarovati na drug način, ki manj posega v izvrševanje zaporne kazni. Kot izhaja iz mnenja zavoda, v katerem tožnik prestaja zaporno kazen in na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba, je tožniku omogočen telefonski kontakt s pooblaščencem, s katerim se lahko tudi osebno sestane na kraju blizu hrvaške meje. Da temu ni tako, tožnik v tožbi ne zatrjuje.

10Za odločitev v konkretni zadevi so po mnenju sodišča pomembne tudi nadaljnje okoliščine, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Prvič, da tožnik prestaja dolgoletno zaporno kazen zaradi različnih kaznivih dejanj, tako premoženjskih kot kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da je zoper njega v teku kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, kar sodišče še dodatno prepriča v pravilnost odločitve. Glede na navedene tožbene navedbe, da za odvetnika nima zadostnih denarnih sredstev, za odločitev niso bistvene, sploh glede na dejstvo, da je kot prvotni razlog odhoda v tujino tožnik sam navedel, da se želi sestati s hrvaškim odvetnikom. Sodišče tudi nima pomislekov o (ne)ustreznem zastopanju tožnika pred hrvaškimi organi. Odvetnik je namreč pravni strokovnjak in je kvalificiran za zastopanje strank v različnih postopkih. Na tožniku pa je, da mu celovito opiše dejanske okoliščine zadeve in s tem prispeva k kvalitetnemu zastopanju.

11Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).