VSRS Sodba VIII Ips 131/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.820,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 50.000 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in 6.066,65 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo. Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke. Pri toženi stranki je dne 8. 5. 2009 prišlo do nesreče pri delu, pri kateri je tožnik ob nakladanju aluminijaste bale na viličarja kljub opozorilu viličarista, naj tega ne dela, stopil na balo, nato pa padel z nje in si zlomil zapestje. Odločilo je, da tožena stranka odškodninsko ni odgovorna, saj je do poškodbe prišlo zaradi samovoljnega ravnanja tožnika.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pripraviti poročilo o očitanih bistvenih kršitvah in mu ga vročiti. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb. Sodišče ne bi smelo nekritično slediti izpovedbi priče, ki laže glede pravno nepomembnega dejstva, saj to kaže na njeno siceršnjo neverodostojnost. Meni, da so neverodostojno izpovedale priče, ki so povezane s toženo stranko. Že v tožbi je trdil, da delo ni bilo organizirano v skladu z ukrepi varstva pri delu, zato s pritožbenimi navedbami glede tega ni mogel biti prekludiran. Potek nesreče je bil drugačen, kot ga je ugotovilo sodišče. Viličar je nevarna stvar, saj ni pomembno le to, ali se vozi, temveč tudi njegovo delovanje na mestu. Izvedenec je pojasnil, da nakladanje bale na viličarja ni bilo skladno s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, poleg tega bi lahko tožena stranka nakladanje bal drugače tehnično izvajala, tako da sodelovanje delavcev pri nakladanju sploh ne bi bilo potrebno.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjski sodnik ni pripravil poročila o bistvenih kršitvah določb pravnega postopka, ki jih je v pritožbi navedel tožnik, oziroma ker to poročilo ni bilo vročeno tožniku. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče ni podalo pojasnil oziroma poročila o v pritožbi zatrjevanih kršitvah določb pravdnega postopka, ker tega niti ni bilo dolžno storiti, zato je logično, da tožniku ni moglo biti vročeno.

8Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijani sodbi izostali odgovori na pritožbene ugovore. Drugostopenjska sodba ima po presoji revizijskega sodišča razloge o odločilnih dejstvih. Iz nje izhaja, da se je sodišče soočilo s pritožbenimi ugovori, za katere obrazloži njihovo neutemeljenost. Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je tudi obravnavalo pritožbene razloge, ki so izpostavljali drugačen potek škodnega dogodka, vendar je potrdilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Prav tako je zavzelo stališče do ugovora o kršitvi predpisov o varnosti in zdravja pri delu, in sicer je pojasnilo, da je bil tožnik prekludiran z navedbami o prilagojeni uporabi viličarja s kleščami oziroma ustreznim orodjem, ker jih v prvostopenjskem postopku ni navajal. Revizija ima sicer prav, da je tožnik ves čas navajal kršitev predpisov, vendar so bile te navedbe pavšalne in niso bile opredeljene na način, ki bi sodišču omogočil jasno seznanitev s tem, katerih konkretnih ravnanj naj se tožena stranka ne bi držala ob škodnem dogodku (npr. uporabe klešč oziroma posebnega orodja). Tožnik svojih navedb v tem delu niti ni prilagodil izvedenskemu mnenju, sodišče pa mora odločati v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 7. člena ZPP).

9Revizija zmotno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 8. člen ZPP zaradi napačne ocene verodostojnosti prič A. A., B. B. in C. C., ki jim je verjelo, namesto da bi verjelo tožniku. Iz revizijskih ugovorov v tem delu izhaja nestrinanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11Tožnik si je zlomil zapestje, ko je pri opravljanju dela pri toženi stranki 8. 5. 2009 na viličarja pomagal nalagati aluminijasto balo. Viličarist ga je prosil za pomoč, tako da bi s strani z rokami pritisnil na balo, da bi šle vilice lažje pod njo. Tako so pri toženi stranki običajno nalagali bale na viličarja. Kljub izrecnemu viličaristovemu opozorilu, da naj tega ne počne, je tožnik stopil na balo (visoko približno 80 cm), potem pa takoj z nje padel in si pri padcu poškodoval zapestje. Viličar je bil ob tem pri miru, kvečjemu so se v manjšem obsegu premikale vilice.

12Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se revizijsko sodišče strinja z materialnopravno presojo sodišč nižjih stopenj, da je tožnikovo samovoljno ravnanje povzročilo nastanek škode, saj je kljub običajnemu ravnanju pri nakladanju bal in izrecnemu predhodnemu opozorilu viličarista stopil na balo.¹ Takšno ravnanje je bilo nepričakovano in nerazumno, saj se na tak način pomoč viličaristu ni nikoli nudila. Pravno relevanten vzrok za nastanek škode tako leži v njegovem dejanju, zato je odškodninska odgovornost tožene stranke izključena. Revizija se zmotno zavzema za razlago, da bi v obravnavani zadevi šteli delovanje viličarja za nevarno v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in posledično za objektivno odgovornost obratovalca (150. člen OZ) - tožene stranke. Namreč tudi pri stvareh (dejavnosti), za katere v določenem dejanskem položaju lahko štejemo, da spadajo v okvir pravnega standarda nevarne stvari (dejavnosti), je treba preveriti, ali se zanje lahko postavi domneva vzročnosti glede na bistvene dejanske okoliščine primera.² V obravnavani zadevi se viličar ni premikal (prevažal),³ vilice pa so se pri nakladanju premikale kvečjemu malenkostno, kar ne zadostuje domnevi povečane nevarnosti, saj ni šlo za večje ali sunkovite premike, ki bi bili neobvladljivi, oziroma ni šlo za delovanje, iz katerega bi izvirala poškodba.

13Neutemeljen je revizijski očitek, da bi morala tožena stranka odškodninsko odgovarjati, ker naj običajni način nakladanja ne bi bil v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot je ugotavljal izvedenec za varstvo pri delu. Če bi tožnik pomagal nakladati balo po običajnem protokolu dela pri toženi stranki, do nesreče ne bi prišlo, saj ne bi stopil na balo, zato z nje niti pasti ne bi mogel. Izostanka pravno relevantne vzročne zveze ne more nadomestiti zatrjevanje, da je obstajal nek drug način nakladanja bal s prilagojenimi vilicami, ki sodelovanja delavcev sploh ne bi potreboval. Tožnikov padec z bale ni v vzročni povezavi s siceršnjo prakso ročnega potiskanja bale s strani na vilice. Zgolj možnost drugačnega organiziranja delovnega procesa od delodajalca še ne zahteva, da uporabi dražje oziroma bolj moderne načine oblike delovnih sredstev. Varno delovno okolje je mogoče zagotoviti tudi pri fizičnem sodelovanju delavcev, popolna mehanizacija pa bi pomenila samo odsotnost potrebe po delu delavcev.

14Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti vsebujejo stroške odvetniškega zastopanja po določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji): 1.472 EUR za odvetniško zastopanje v revizijskem postopku (tar. št. 3300), 20 EUR administrativnih stroškov (tar. št. 6002) in 22 % DDV na vrednost storitev. Skupno mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 1.820,24 EUR.

¹ Primerjaj zadevi VIII Ips 62/2012 z dne 8. 1. 2013 in VIII Ips 212/2010 z dne 2. 4. 2012.
² Primerjaj zadevo II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007.
³ Primerjaj zadevo II Ips 681/1993 z dne 16. 2. 1995.