VSRS Sodba II Ips 296/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 2.691,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožniki so zahtevali nadomestilo po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju) ZDen. Njihovemu pravnemu predniku so bile z delno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote Celje z dne 18. 8. 2008 v zvezi s sklepom o odpravi pisne pomote z dne 19. 9. 2008 vrnjene kmetijske nepremičnine v skupni površini več kot 200.000 m2.

2Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. S sodbo P 924/2010 z dne 26. 11. 2013 je tožencu naložilo nerazdelno plačilo tožnikom v višini 164.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje, v presežku (za zakonske zamudne obresti za čas od 1. 10. 2010 do 11. 2. 2012) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je s sklepom Cp 292/2014 z dne 20. 11. 2014 toženkini pritožbi ugodilo in sodbo v ugodilnem delu ter glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj to ni podalo celovitih razlogov, zakaj je sprejelo metodo, ki jo je uporabil postavljeni izvedenec.

3Sodišče prve stopnje je s sodbo P 848/2014 z dne 28. 1. 2015 tožencu še enkrat nerazdelno naložilo plačilo tožnikom v višini 164.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje, v presežku (za zakonske zamudne obresti za čas od 1. 10. 2010 do 11. 2. 2012) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

4Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in odločitev razveljavilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 10. 2010 do 11. 2. 2012, saj je bilo o tem že pravnomočno razsojeno. V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5Zoper odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe toženec vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Zavzema se za razlago, da je treba pravico do odškodnine tožnikov presojati po splošnih pravilih civilnega prava, ki zahtevajo njegovo protipravno ravnanje. Nasprotuje stališču, da je zavezanec za njeno plačilo, ki ga je izoblikovala sodna praksa. Ocenjuje, da bi to lahko določil le zakon. Ker opravlja naloge v imenu Republike Slovenije, meni, da nadomestila ni dolžan plačati.

Opozarja, da bi morali sodišči ugotoviti resnično korist, ki bi jo upravičenci v zadevi dosegli, če bi zemljišča sami uporabljali. O tem tožniki po njegovi oceni niso podali trditev (ali imajo kmetijsko mehanizacijo, ali so usposobljeni za kmetijsko obdelavo, kaj bi pridelovali, v kakšnih količinah in po kakšni ceni). Dodaja, da nihče od upravičencev ni kmet in se s kmetijstvom ne ukvarja, nimajo kmetijske mehanizacije, zato bi moral izvedenec upoštevati tudi strošek njenega nakupa. Izračun odškodnine, ki ga je podal izvedenec, po njegovi oceni ne odraža izgubljene koristi. Tožnikom se tako vrača hipotetična korist, ki je ne bi dosegli, upravičeni pa bi bili kvečjemu do odškodnine v višini zakupnine.

Sodiščema nižjih stopenj očita, da nista pojasnili, katere so tiste okoliščine posameznega primera, ki so vplivale na izbrano metodo, niti zakaj metoda, ki jo je predlagal, ni ustrezna. Opozarja tudi, da je bila izbira metode prepuščena izvedencu, ki se je pri izbiri oprl na cenitveno poročilo K. K., ki je mnenje podala izvensodno, brez njegove vednosti, kar celotnemu izvedenskemu mnenju daje le značaj strankine trditve. Brez dokazov je po njegovi oceni tudi zaključek, da je bila nepremičnina znana po svoji napredni tehnologiji in izredno razvitem kmetovanju. Dodaja še, da sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe ni opravilo naroka za glavno obravnavo in ni upoštevalo njegovega pritožbenega ugovora, da je izvedensko mnenje izvedenca G. lahko le navedba stranke in ne dokaz.

Opozarja, da bi morali sodišči nižjih stopenj pri izračunu izgubljene koristi tožnikov odbiti tudi 25 % iz naslova dohodnine in da bi zakonske zamudne obresti lahko tekle le od izdaje sodne odločbe dalje.

6Tožniki so na vročeno revizijo odgovorili. Predlagajo zavrnitev toženčeve revizije in zahtevajo povračilo stroškov odgovora.

Ocenjujejo, da se toženčevi revizijski razlogi v celoti nanašajo na razloge sodišča prve stopnje in ne na razloge sodišča druge stopnje, kar narekuje njeno zavrženje. Glede na datum vložene revizije dvomijo tudi v njeno pravočasnost.

Opozarjajo na tek zamude po obligacijskih pravilih. Po njihovi oceni zahtevek ne temelji na odškodninskih pravilih ali pravilih o neupravičeni obogatitvi. Nasprotujejo tudi ugovoru pasivne legitimacije in opozarjajo, da se sodišči nista oprli na cenitveno poročilo K. K.. Ocenjujejo, da je nasprotovanje izvedenskemu mnenju nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, uveljavljane razloge pa ocenjujejo kot neutemeljene. Menijo, da toženec konkretnih stroškov, ki naj bi jim nastali, ni zatrjeval, pri izračunu izgubljene koristi pa tudi ni treba upoštevati solastniških razmerij. V zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti opozarjajo na izpovedbo ene izmed tožnic in listine v spisu. Menijo, da sodišču druge stopnje ni bilo treba opraviti obravnave.

7Revizija ni utemeljena.

O njeni pravočasnosti

8Sodba sodišča druge stopnje je bila tožencu vročena 29. 6. 2015. Rok za vložitev revizije je zaradi vmesnih sodnih počitnic iztekel 30. 8. 2015. Revizija, 25. 8. 2015 priporočeno oddana na pošti, je pravočasna.

O očitku procesnih kršitev

9Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in le zoper razloge, navedene v njej, ter da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

10Drži namreč, da se revizijski razlogi v veliki meri, ne pa vsi, nanašajo na postopanje sodišča prve stopnje. Ker na kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (izdaja sodbe brez glavne obravnave) pritožbeno sodišče ne pazi o uradni dolžnosti,¹ mora stranka tovrstno kršitev uveljavljati v pritožbi. Če jo, ji mora pritožbeno sodišče odgovoriti. V izpodbijani odločbi Vrhovno sodišče tovrstnega odgovora ni našlo. Če pritožbeno sodišče na strankine očitke ni odgovorilo, stranka to lahko uveljavlja kot revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nezmožnost obravnave pred sodiščem). Pa ne v zvezi s tem, da ji je na ta način sodišče prve stopnje onemogočilo obravnavo ugovora o naravi dobljenega izvedenskega mnenja, kot pristopi revident, pač pa, da ji je sodišče druge stopnje onemogočilo obravnavo s tem, ko ni odgovorilo na njene pritožbene očitke. Revidentov poskus uveljavljanja tovrstne kršitve, usmerjen zoper ravnanje sodišča prve stopnje, pa lahko tako pomeni le preskakovanje pravnih sredstev, ki ni dovoljeno.

11Enako velja za očitke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se ni odločilo za izbiro metode izračunavanja nadomestila izgubljene koristi, kot jo je predlagal, da ni upoštevalo njegovih ugovorov v prvi vloženi pritožbi in da tožniki niso podali trditev v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti (da so zanjo usposobljeni, kaj bi pridelovali, v kašnih količinah in po kakšnih cenah,...). Slednje je lahko le očitek prekoračitve trditvene podlage, ki pa ni bila storjena pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP).

12Revizijskega bremena toženec ni zmogel niti ob očitku, da sta se sodišči obeh stopenj pri presoji oprli na pred pravdo pridobljeno cenilno mnenje mag. K. K., s pomočjo katerega naj bi se postavljeni izvedenec odločil za izbiro metode izračunavanja nadomestila za izgubo koristi. S tem le splošno, brez konkretnega pojasnila, na čem gradi svojo oceno, nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje, da se sodišče prve stopnje na njeno cenitev ni oprlo. Logično se ni tudi sodišče druge stopnje, ki je izračunu pritrdilo.

13Ne drži niti, da je zaključek, da je bila "nepremičnina znana po svoji napredni tehnologiji in izredno razvitem kmetovanju", brez podlage v dokaznem postopku. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo na izpovedbi prve tožnice, toženčevo nasprotovanje pa le nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana sodba ima po oceni revizijskega sodišča vse potrebne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Tudi glede uporabljene metode izračuna izgubljene koristi. Iz nejasnega zapisa revizije pa ni moglo razbrati, kakšne stroške bi morali sodišči nižjih stopenj upoštevati v zvezi z morebitnim najemom vrnjenih nepremičnin. Breme nerazumljivih revizijskih razlogov gre na revidentov račun.

O pasivni legitimaciji in načinu izračuna višine povračila

14Vprašanje izračuna izgubljene koristi (metode njenega izračuna) je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pravilno uporabo sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Vanj sodi tudi vprašanje, kdo je upravičencem dolžan izgubljeno korist povrniti (vprašanje pasivne legitimacije). Zato ni treba, da bi bilo za dopustnost tožnikovega ugovora v smeri njegove zavezanosti za plačilo obravnavanega nadomestila, to tudi "pritožbeno sporno".

15Nadomestilo, do katerega po ustaljeni sodni praksi vodi argument nasprotnega razlogovanja drugega odstavka 72. člena ZDen,² predstavlja nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec (ali njegovi dediči) lahko dosegel, če bi nepremičnino, glede katere je obstajala dolžnost vrnitve, dobil že ob uveljavitvi ZDen. Torej ni "obogatitev brez pravne podlage", kot meni revident. Tudi ni povračilo škode v smislu odškodninskega prava (čeprav zakon govori o odškodninskih zahtevkih), saj ne terja protipravnega ravnanja odgovorne osebe, niti ni klasični obogatitveni zahtevek v smislu pravil o neupravičeni pridobitvi. Zaradi tega toženčevi ugovori o potrebni protipravnosti njegovega dejanja ne pridejo v poštev. Prav tako je zmotno njegovo stališče o zavezi povrniti zgolj višino koristi, ki jo je sam dosegel, kar bo revizijsko sodišče še podrobneje obrazložilo.

16Določba 72. člena ZDen sicer izrecno ne pove, kdo je zavezanec za plačilo izgubljene koristi. Ustaljena sodna praksa je uveljavila stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi.³ Taka razlaga izhaja iz ekonomskega bistva lastninske pravice (ali njej ustrezajoče pravice uporabe v nekdanjem sistemu družbene lastnine), saj je zavezanec za vračilo od uveljavitve ZDen, pa tudi od vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje, vse do pravnomočnosti izdane odločbe od nacionaliziranih nepremičnin pridobival oziroma bi lahko pridobival ekonomsko korist. Vrhovno sodišče ni našlo razloga, da bi od nje odstopilo. Da v obravnavanem primeru ne bi imel položaja zavezanca, toženec niti ne trdi. Sklicuje pa se, da je lahko zavezanec za plačilo nadomestila le Republika Slovenija, ker sam le upravlja z njenimi nepremičninami. Če je (bil) toženec zavezanec za vračilo nepremičnin v naravi, je po oceni revizijskega sodišča zavezan plačati tudi nadomestilo za izgubljeno korist. To, da za Republiko Slovenijo in v njenem imenu opravlja naloge in upravlja z njenimi nepremičninami, namreč ne izključuje njegove obveznosti plačila, pač pa jo potrjuje,⁴ saj uživa (in je užival) tudi korist od njih (sredstva, ki jih pridobi z gospodarjenjem, so po drugem odstavku 10. člena ZSKZ njegovi prihodki). Njegova obveznost plačila torej izhaja iz zakonskih določb⁵ in iz pravnega sistema kot celote.

17Tožniki pa so upravičeni le do povračila tiste koristi, ki bi jo dosegli, če bi nepremičnine od pričetka denacionalizacije sami uporabljali oziroma z njimi upravljali. Zakonodajalec se namreč ni odločil za vrnitev nepremičnin na podlagi samega zakona, torej z njegovo uveljavitvijo. Denacionalizacijski upravičenci so jih dobili nazaj šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Denacionalizacijski postopki pa so trajali (in še trajajo) različno dolgo. Nekateri so nepremičnine prejeli kmalu po uveljavitvi ZDen, nekateri 25 let kasneje ali še ne. Primerno trajanju je lahko tudi stanje nepremičnin ob vrnitvi. Brez tovrstnega nadomestila bi trajanje postopkov upravičence postavilo v različen in neenakopraven položaj. Nadomestilo po 72. členu ZDen naj tako izravna tisto vrednostno nesorazmerje, ki je upravičencu nastalo od tedaj, ko se je zakonodajalec odločil popraviti prizadejano krivico (leto 1991) do njene resnične poprave (pravnomočnost denacionalizacijske odločbe), in s tem vrednostno izenači premoženje vseh denacionalizacijskih upravičencev (na leto 1991), ki so sicer nepremičnine prejeli v različnih časovnih trenutkih. Predstavlja torej povračilo tiste koristi, ki bi jo upravičenec imel, če bi država poskrbela za popravo krivice, prizadejane z nacionalizacijo, na bolj ažuren način tako, da bi upravičenci nepremičnine dobili že ob uveljavitvi ZDen, in preprečuje nove krivice.⁶

18Že iz bistva nadomestila je jasno, da to ne more temeljiti na objektivnem dejstvu. Izgubljena korist je vselej hipotetična ocena, saj je zgrajena na dejstvu, ki ni nastopilo (vračilu nepremičnine v letu 1991). To pa seveda ne omogoča ugibanja o njeni višini, temveč je treba ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah priti do zaključka, ali in na kakšen način bi upravičenci s premoženjem upravljali ali ga uporabljali, če bi ga dobili že ob uveljavitvi ZDen. Izbira metode je tako odvisna od okoliščin posameznega primera, saj sledi ugotovljenemu načinu uporabe oziroma upravljanja. Čimbolj pa naj se približa premoženjskemu položaju upravičencev, kakršen bi bil, če bi premoženje dobili takoj. V sodni praksi največkrat uporabljena je res metoda izračuna hipotetične najemnine, zmanjšane za stroške vzdrževanja in davščine, ni pa uporabljiva za vse primere. Če je na mestu zaključek, da bi tožniki nepremičnino sami uporabljali, je treba izgubljeno korist oceniti temu primerno. Lahko glede na čisti dohodek, ki bi ga s tem pridobili, ali glede na prihranke, ki bi jih zaradi tega imeli (ker jim npr. ne bi bilo treba plačevati najemnine za druge nepremičnine, ki so jih potrebovali, ali kupovati krme, pridelkov, mleka in ostalih kmetijskih proizvodov,...), ali pa na drug primeren način, saj si vnaprej ni mogoče zamisliti vseh dejanskih stanov, v katerih so se denacionalizacijski upravičenci znašli zaradi odvzema nepremičnin.⁷

19Sodišči nižjih stopenj sta zato k izračunu izgubljene koristi tožnikov pravilno pristopili, ko sta izhajali iz okoliščin, ki so obstajale v času uveljavitve ZDen. Torej iz ugotovljenega, da je bil ob njegovi uveljavitvi oče prve tožnice, ki se je tudi po nacionalizaciji nepremičnin ukvarjal s kmetijstvom, še vedno v dobri kondiciji in da je imel dovolj sredstev za zagon kmetijstva, ter da se je s kmetijsko dejavnostjo vseskozi ukvarjala tudi druga tožnica, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Ob tem, da je velik del vrnjenih nepremičnin travniška površina, za obdelavo katere zadošča osnovna kmetijska mehanizacija, s katero so tožniki oziroma njihovi pravni predniki razpolagali oziroma so jo imeli možnost dobiti, pa zdrži tudi ocena, da bi ob predpostavki, če bi bila nepremičnina tožnikom oziroma njihovemu pravnemu predniku izročena ob uveljavitvi ZDen, ti bili sposobni sami kmetijsko obdelovati vrnjene nepremičnine brez posebnih "zagonskih stroškov".

20Izbrana metoda izračuna hipotetičnega čistega dohodka, ki bi ga tožniki pridobili (z izračunom prihodka z odbitkom stroškov in davščin, ki bi jim nastali v primeru gospodarjenja z nepremičninami), je glede na ugotovljene okoliščine tudi po oceni revizijskega sodišča primerna. Nedvomno primernejša od ponujenega izračuna v višini zakupnine, ki bi jo lahko oziroma jo je dobil toženec, ki gospodari z nepremičninami v lasti Republike Slovenije. Revident namreč ponuja izračun zakupnine na osnovi njegovega cenika, opozarja pa tudi na to, da so bile nepremičnine v najemu. Višina zakupnine, ki gre tožencu kot državnemu skladu, ne more biti merilo izgubljene koristi tožnikov. Omejitve, ki jih ima toženec pri gospodarjenju z nepremičninami, služijo trajnostnemu gospodarjenju z njimi in ne veljajo za tožnike kot fizične osebe. Zgolj v tej višini priznana izgubljena korist pa bi tožnikom ponovno prizadejala krivico, saj bi jih pahnila v neenak položaj v primerjavi s tistimi denacionalizacijskimi upravičenci, katerim so nadomestilo dolžni plačati zasebni subjekti. Ti so z odvzetimi nepremičninami praviloma lahko gospodarili in ob izpolnjeni zahtevani skrbnosti (dobrega gospodarja) tudi pridobivali korist vsaj v enaki višini, kot bi jo lahko denacionalizacijski upravičenci. Pravni status denacionalizacijskega zavezanca po oceni Vrhovnega sodišča tako ni dopustna podlaga tovrstnemu razlikovanju.

21Izpostavljena okoliščina, da nihče od tožnikov konkretno ne opravlja ali ni opravljal kmetijske dejavnosti, nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kolikor se nanaša na današnje stanje oziroma na stanje ob vložitvi tožbe, torej po tistem, ko so bile nepremičnine vrnjene, pa ni niti pravno odločilna. V enakem obsegu tudi ne to, da dva od tožnikov živita v tujini. Tudi ne sama po sebi obstoječa solastnina na (nekaterih) nepremičninah. Vsak solastnik ima pravico stvar uporabljati in uživati v skladu s svojim solastniškim deležem. Prav enako verjetno je, da bi solastniki dosegli soglasje o njihovi uporabi kot ne. Drži pa, da mora biti nadomestilo za izgubljeno korist zmanjšano za stroške, ki bi jih upravičenec v tem času imel, če bi mu bile nepremičnine vrnjene ob uveljavitvi ZDen. Tudi ti stroški morajo temeljiti na konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi jih upravičenec res imel, če bi nepremično sam uporabljal. Te je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Tožnikom pa je bil priznan le čisti dohodek, razviden iz izvedenčevega obračuna, ki upošteva tudi vse materialne stroške, stroške amortizacije, stroške dela, dajatve in podobno (list. št. 36 spisa). Na toženčeve ugovore v smeri pomisleka o nabavi kmetijske opreme je revizijsko sodišče že odgovorilo, drugih materialnih stroškov pa konkretno ne izpostavlja.

O davčni obveznosti

22Revident pa izpostavlja še vprašanje odbitka dohodnine. Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji praksi nanj odgovarjalo nikalno.⁸ Tako sta odgovorili tudi sodišči nižjih stopenj.

23Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogov za odstop od dosedanje sodne prakse ni. Kljub določbam (novejše) davčne zakonodaje, po katerih mora izplačevalec dohodka (torej toženec) kot plačnik davka od izplačanega dohodka državi odvesti davčni odtegljaj, sicer ga bo davčni organ od njega izterjal, plačilo davka ni dejstvo, ki bi nastalo do konca glavne obravnave in s tem znotraj časovnih meja, na katere se veže pravnomočnost sodbe. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, namreč nastane šele v trenutku izplačila dohodka, torej s trenutkom plačila nadomestila upravičencu.⁹ Za vprašanje obdavčitve dohodka se bo tako uporabila davčna ureditev, ki bo veljala v času izplačila dohodka. V trenutku odločanja o tožnikovi pravici do nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen pa niti obstoj niti višina obdavčitve nista poznani. Ko bo toženec svojo obveznost izpolnil in plačal tudi davčni odtegljaj, pa bo imel možnost ugovora delno izpolnjene terjatve v izvršilnem postopku.¹⁰

O zakonskih zamudnih obrestih

24Vrhovno sodišče je v starejših odločbah res prisojalo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, kot opozarja toženec. Ker pa obravnavano nadomestilo predstavlja nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po cenah v času sojenja, pride v poštev načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002. Po njem zamudne obresti od denarne terjatve za povrnitev tovrstne premoženjske škode pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dalje (01. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ). Tožnikom bi tako šle zakonske zamudne obresti vsaj od vložitve tožbe.¹¹ Ker revizijsko sodišče odloča le o toženčevi reviziji in njegovem ugovoru, da so zamudne obresti prisojene od prezgodnjega dne (pridobitev izvedenskega mnenja), v odločitev ne more poseči, navedeno pa zadošča za zavrnitev njegovega ugovora.

O odločitvi revizijskega sodišča

25Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče toženčevo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

26Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Tožnikom pa mora povrniti njihove stroške postopka. Revizijsko sodišče jim je priznalo 2.691,32 EUR (2.186,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če toženec stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

¹ J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 303.
² Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.
³ Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 98/2015 in v njej citirane odločbe.
⁴ Primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1/2004 in II Ips 685/2003.
⁵ Poleg doslej navedenih primerjaj tudi določbo prvega odstavka 27. člena ZDen in obvezno razlago njenega prvega stavka (Ur. l. RS, št. 66/2010) ter določbo prvega odstavka 20. člena ZSKZ.
⁶ To potrjuje tudi razlikovanje med priznavanjem nadomestila pred pravnomočnostjo odločbe in po njej, primerjaj 14. točko odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 98/2015.
⁷ O načinu izračuna izgubljene koristi glej tudi J. Breznik in ostali v Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 487 in naslednja, pa tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 291/2014.
⁸ Tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 412/2001, II Ips 313/2009, II Ips 114/2010,...
⁹ Primerjaj določbe davčnega postopka, predvsem 58. in 59. člen Zakona o davčnem postopku 2.
¹⁰ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 313/2015.
¹¹ Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo, primerjaj npr. odločbo II Ips 114/2010.