UPRS Sodba III U 73/2016-9

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Koper, št. 216-57/2015/23 z dne 29. 10. 2015 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Upravna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku na podlagi Zakona o orožju (v nadaljevanju: ZOro-1) z izpodbijano odločbo odvzela dovoljenje za posest orožja, dve repetirni puški z risano cevjo različnih znamk, eno puško z gladko cevjo in šest nabojev dveh različnih znamk (1. točka izreka odločbe). Določila je, da ji mora tožnik to orožje izročiti v roku desetih dni po prejemu odločbe ter da mora v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe najti kupca za odvzeto orožje in strelivo, sicer ga bo upravni organ izročil trgovcu, pooblaščenemu za promet z orožjem, da ga proda.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da mu je Policijska postaja Koper dne 28. 1. 2015 predala v hrambo in nadaljnji postopek orožje in strelivo, ki ga je tožniku zasegla dne 5. 12. 2014, in sicer dovoljenje za posest orožja, puško z gladko cevjo, šest nabojev ter svetilko, ki je bila z lepilnim trakom pritrjena na puškino cev. Policijska postaja Koper je v spremnem dopisu pojasnila, da so policisti tožniku orožje zasegli po tem, ko jih je o sumu nezakonitega lova obvestil predstavnik Lovske družine A. Sprva so sumili, da je tožnik storil kaznivo dejanje nezakonitega lova po 342. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), vendar pa so v postopku ugotovili, da tožnik ni imel pri sebi ubite ali ranjene živali ter zato ocenili, da ni znakov, da bi storil tako kaznivo dejanje, saj poskus ni kazniv. Tožnik je imel pri sebi lovsko orožje, ki je bilo pripravljeno za uporabo. Na njem je bila nameščena svetilka, pritrjena z lepilnim trakom, v cevi pa sta bila vstavljena dva lovska naboja. Tožnik je imel pri sebi še štiri naboje, poleg tega pa še dovoljenje za posest orožja ter veljavno izkaznico Lovske zveze Slovenije. Na podlagi tako zbranih dokazov so zaključili, da se je tožnik v lovišču nahajal brez dovoljenja Lovske družine A., četudi ni bil njen član in z namenom, da bi orožje zlorabljal za neupravičen lov, kar je bilo tudi razlog za zaseg orožja. Policija je prvostopenjskemu organu predlagala, naj ugotovi ali tožnik še vedno izpolnjuje pogoje za posest orožja, saj je ocenila, da ni več zanesljiv v smislu 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Obenem je Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovsko in ribištvo predlagala, naj zoper tožnika uvede postopek zaradi prekrška. Ta je z odločbo št. 0614-31/2015-7 z dne 4. 9. 2015 tožnika spoznal za odgovornega za prekršek zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) ter prekršek zaradi kršitve drugega odstavka 62. člena istega zakona. Očital mu je, da se je v lovišču nahajal z namenom, da bi izvajal lov na nedovoljen način, to je brez dovoljenja lovske družine in z nedovoljenimi sredstvi, to je v nočnem času s pomočjo luči, odločitev pa je potrdilo Okrajno sodišče v Kopru s sodbo, opr. št. ZSV 74/2015 z dne 31. 8. 2015.

3Prvostopenjski organ je v postopku prejel tudi dopis Lovske družine A. z dne 21. 2. 2015, s katerim je ta predlagala, naj se tožniku odvzame dovoljenje za posest orožja, saj je bil že pred leti v tej lovski družini obravnavan zaradi nedovoljenega lova in nedovoljene uplenitve divjadi, prav tako pa ga je obravnavala policija zaradi nepravilne hrambe orožja. Prvostopenjski organ je preveril podatke tako v kazenski evidenci kot tudi v evidenci postopkov o prekrških, pri tem pa ugotovil, da tožnik ni bil kaznovan. V postopku je kot pričo zaslišal B.B., sicer predsednika Lovske družine A. ter njegovo pričevanje povzel v obrazložitev odločbe. Prvostopenjski organ je še pojasnil, da je z vsemi ugotovljenimi dejstvi seznanil tožnika, ta pa se je na to tudi pisno odzval. Zanikal je, da se je v lovišču zadrževal z namenom lova ter navajal da je imel puško le zaradi lastne varnosti, ko je obhodil teren okrog svoje hiše, saj je ta precej neobljuden. Menil je tudi, da ni mogoče trditi, da bi kršitve ponavljal ter da, tudi ob upoštevanju sodne prakse, niso izpolnjeni pogoji za odvzem orožja in orožne listine.

4Prvostopenjski organ je v nadaljevanju odločbe pojasnil, da je pri odločanju izhajal iz določb 14. in 16. člena ZOro-1. Odločitev je, skladno s tem zakonom, sprejel po prostem preudarku. Ocenil je, da tožnik ne izpolnjuje več pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, to je, da ne izkazuje več zadostne stopnje zanesljivosti za nadaljnjo posest orožja. Menil je, da so zbrani podatki pokazali, da je tožnik izvajal lov v nasprotju s pravili Lovske družine A. in bil zato tudi spoznan za odgovornega za prekršek. Pojasnil je tudi, da tožnik ni le nosil orožja, tako kot zatrjuje, saj bi ga imel v takem primeru zaprtega v toku in od njega ločeno strelivo. Tako pa je imel puško z dvema vstavljenim nabojema pripravljeno za uporabo. Tožnik ni imel dovoljenja, da bi samostojno izvajal lov v lovišču Lovske družine A., kar je bilo tudi razlog, da je bil kaznovan zaradi prekrška. Na tej podlagi je prvostopenjski organ presodil, da tožnik ne izkazuje več zanesljivosti za nadaljnjo posest orožja in je odločil, da mu ga odvzame, in to tako tisto puško in naboje, ki so mu jih zasegli policisti, kot tudi preostali dve puški, za katere ima dovoljenje za posest orožja, prav tako pa da mu odvzame tudi to dovoljenje.

5Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika potrdilo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Drugostopenjski organ je uvodoma povzel podatke, ki jih je v postopku zbral prvostopenjski organ, nato pa še tožnikovo pritožbo. Ponovil je oceno in razloge prvostopenjskega organa, da tožnik ni več zanesljiv za nadaljnjo posest orožja in pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil.

6Tožnik v tožbi predlaga, naj sodišče odločitev tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Navaja, da je bilo v upravnem postopku kot nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik enkrat spoznan za odgovornega za prekršek po ZOro-1. Prekršek je bil storjen dne 5. 12. 2014, gre pa za edino tožnikovo kršitev po ZDLov-1. Nesporno je tudi, da tožnik ni storilec kaznivih dejanj ali drugih prekrškov niti zoper njega ne teče kazenski postopek. Tudi lovska organizacija mu ni izrekla nobenega disciplinskega ukrepa. Meni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj mu ni dala možnosti, da bi v postopku sodeloval. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v postopku kot priča zaslišan B.B., vendar pa tožnik o tem zaslišanju ni bil obveščen in mu tako ni bila dana možnost, da bi pri tem sodeloval. S tem je kršeno načelo zakonitosti in zaslišanja, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka in je odločitev treba odpraviti že iz tega razloga.

7Tožnik nadalje navaja, da v izpodbijani odločbi niso navedeni razlogi, ki so toženo stranko ob uporabi prostega preudarka pripeljali do sprejete odločitve. Tožena stranka sicer povzema potek postopka, ne navede pa razlogov, zakaj je odločila, da tožniku odvzame orožje. V obrazložitvi zgolj pavšalno povzema navedbe policije in predstavnika lovske organizacije. Tožena stranka obširno opisuje, da naj bi bil tožnik obravnavan oziroma osumljen storitve prekrškov ali celo kaznivih dejanj, obenem pa ugotavlja, da iz vseh evidenc izhajajo podatki o njegovi nekaznovanosti. Vse prijave, ki so bile vložene zoper tožnika, so bile namreč tako ali drugače ovržene, vendar pa se tožena stranka opira na mnenje policije, ki se na te prijave sklicuje. Tožniku je moč očitati le storitev prekrška dne 5. 12. 2014, kar je edina njegova kršitev. Zato ne morejo držati očitki, da gre pri tožniku za ponavljajoče kršitve, ki bi narekovale odvzem orožja. V skladu s sodbo prakso je namreč treba šteti, da so pogoji za odvzem orožja izpolnjeni le v primeru večkratnih kršitev v zvezi z elementi nasilja, za katere je kršitelj s pravnomočnimi odločbami spoznan za odgovornega. Tožena stranka je prosti preudarek pri odločanju uporabila napačno, njena odločitev o tem pa ni obrazložena. Četudi je tožena stranka ocenila, da tožnik ne izpolnjuje več pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, saj naj ne bi več izkazoval zadostne stopnje zanesljivosti za nadaljnjo posest orožja, ni pojasnila, kateri konkretni razlogi utemeljujejo tak zaključek, pač pa zgolj vztraja pri posplošeni trditvi, da iz ugotovljenih dejstev izhaja, da tožnik ni zanesljiv.

8Tožnik še navaja, da je bilo v zadevi tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. ZOro-1 določa kdaj se lahko odvzamejo orožne listine in orožje. Sodna praksa je oblikovala stališče, da do tega pride, ko se ugotovi, da je bil prekršek storjen s takšno stopnjo nasilja, ki kaže, da je storilec neprimeren za posest orožja ali v primeru pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali v primeru neprimerne hrambe orožja, ki ga nato uporabi tretja oseba, in podobno. Skladno s tem se torej orožje posameznikom odvzame takrat, ko nastane neka konkretna posledica, torej ko je prisotno nasilje ali ko gre za ponavljajoče se kršitve. V tožnikovem primeru pa gre le za eno samo kršitev, brez posledic ali nasilja.

9Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

10ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. Ti pogoji so: da ni zadržkov javnega reda, da ima posameznik orožje; da je zanesljiv; da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine; da ima opravljen zdravniški pregled; in da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem. Upravni organ je svojo odločitev oprl na 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1, po kateri mora biti posameznik, ki ima dovoljenje za nabavo orožja, orožni list in dovoljenje za posest orožja, zanesljiv. Posameznik je zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja (prvi odstavek 16. člena ZOro-1). Posameznik pa v nobenem primeru ni zanesljiv, če je izpolnjen kateri od pogojev iz drugega odstavka tega člena, to je, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil ali mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (drugi odstavek 16. člena ZOro-1). Kako mora posameznik ravnati z orožjem določa IV. poglavje ZOro-1. V 22. členu je opredeljeno splošno pravilo, ki od vsakega zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ta pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Kadar pogoji za posedovanje orožja in orožne listine iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 niso več izpolnjeni, pristojni organ posamezniku orožje odvzame (prvi odstavek 58. člena Zoro-1).

11Tožena stranka je odločitev, da tožniku odvzame orožje in orožno listino sprejela na podlagi prvega odstavka 16. člena ZOro-1, in sicer presodila, da tožnik ni več zanesljiv zato, ker je dne 5. 12. 2014 zlorabljal orožje s tem, da se je neupravičeno zadrževal v lovišču Lovske družine A. z namenom lova in to v nočnem času. Pri tožniku ni ugotovila drugih razlogov, zaradi katerih bi ga ocenila kot nezanesljivega, torej razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 16. člena ZOro-1 in ki že sami po sebi pomenijo, da posameznik ni zanesljiv. V ugotovitvenem postopku je preverila podatke o tožnikovi morebitni predkaznovanosti ter ugotovila, da tako po podatkih kazenske evidence kot tudi evidence o pravnomočnih odločbah o prekršku tožnik ni kaznovan, prav tako tudi ni ugotovila okoliščin, ki bi kazale, da je odvisen od alkohola ali mamil, kot tudi ne, da je način njegovega življenja tak, da ni primeren za posedovanje orožja. V izpodbijani odločbi je, kljub temu obširno opisovala obstoj suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje nezakonitega lova v letu 2009, opisovala okoliščine takratnega tožnikovega rokovanja z orožjem, obenem pa ugotovila, da je pristojno Okrožno državno tožilstvo v Kopru tako kazensko ovadbo zavrglo. Navajala je tudi, da so policisti tožnika že obravnavali zaradi vožnje pod vplivom alkohola in opisovala te okoliščine, vendar pa ni navedla, da bi bil tožnik za tako kršitev kaznovan, oziroma iz evidence o prekrških celo izhajajo podatki o njegovi nekaznovanosti. Enako to velja za zatrjevanja Lovske družine A., da je bil tožnik že disciplinsko obravnavan in kaznovan pri za to pristojnih organih lovske organizacije, saj ta okoliščina ni z ničemer izkazana. Prvostopenjski organ je glede teh okoliščin zaslišal predsednika Lovske družine A., ki pa je povedal zgolj to, da tožnik ni več član njihove lovske družine, kar tudi ni sporno, nadalje pa predstavil še svoje mnenje glede tožnikovega ravnanja dne 5. 12. 2014. Govoril je tudi o tem, da naj bi tožnika, ker je orožje pustil nezavarovano na lovski preži, v letu 2009 ali 2010 obravnavala policija, pojasnil pa, da se po njegovem mnenju tožnik ne podreja pravilom lovstva in da ni zanesljiv, da bi imel orožje. Tožnik je v tožbi menil, da mu je bila pri izvedbi dokaza z zaslišanjem te priče kršena pravica do udeležbe v postopku, saj ni bil povabljen k zaslišanju, s tem pa kršena pravila postopka, vendar pa sodišče s tem ne soglaša. Tretji odstavek 9. člena ZUP zahteva, da se strankam da možnost, da se izjavijo o dejstvih, na katere organ opre svojo odločitev. Če v zakonu ni določeno v kakšni obliki se opravijo posamezna dejanja v postopku, jih lahko stranke opravijo tudi izven obravnave pisno ali ustno na zapisnik. Zakon od upravnega organa ne zahteva, da o zaslišanju prič obvesti stranko v postopku, kolikor se priče zaslišujejo izven obravnave. Pomembno pa je, da se, preden se sprejme odločitev, o tem zaslišanju stranko seznani, način seznanitve pa je prepuščen procesnemu vodstvu upravnega organa. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ pričo zaslišal izven obravnave, z njeno izpovedbo, poleg ostalih zbranih dokazov, pa tožnika seznanil z dopisom z dne 24. 9. 2015, v katerem je povzel celotno vsebino izpovedi priče, tožniku pa dal možnost, da se o vseh dokazih, torej tudi o pričevanju, izreče. To možnost je tožnik po svojem odvetniku izkoristil v vlogi z dne 8. 10. 2015. Sodišče zato ugotavlja, da do procesnih kršitev, ki jih zatrjuje tožnik v zvezi z zaslišanjem priče, ni prišlo.

12Sodišče meni, da je tožena stranka s tem, ko je na podlagi opisanih dokazov, ocenila, da tožnik ni več zanesljiv v smislu 16. člena ZOro-1, zmotno uporabila materialno pravo. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik storil prekršek s tem, da se je dne 5. 12. 2014 neupravičeno nahajal v lovišču Lovske družine A. z namenom lova in to na način, da bi s pomočjo luči izvajal lov v nočnem času. Kršitvi sta bili ugotovljeni s pravnomočno odločbo o prekršku in temu tožnik ne oporeka. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik v času storitve prekrška član Lovske zveze Slovenije, z veljavno izkaznico za leto 2016. Drugih kršitev ali dokazanih okoliščin, da bi tožnik že pred tem dogodkom zlorabljal orožje, ga neprevidno ali nestrokovno ali malomarno uporabljal ali shranjeval, oziroma ga prepuščal osebi, ki za to ni upravičena, tožena stranka ni ugotovila. Ostale domnevne kršitve, na katere sicer tožena stranka svoje odločitve izrecno ne opira, jih pa kljub temu povzema po navedbah policije, na odločitev ne morejo vplivati, saj ni podatkov o tožnikovi predkaznovanosti in to ne za kazniva dejanja in ne za prekrške ter so torej očitki teh kršitev ostali le na stopnji suma. Tožena stranka je torej lahko le na podlagi dogodka z dne 5. 12. 2014 ocenila, da tožnik ni več zanesljiv, in sicer ocenila, da je s svojim ravnanjem orožje zlorabljal.

13Sodišče s tako oceno tožene stranke ne soglaša. Posamezniku lahko očitamo, da ni zanesljiv, ko z orožjem ne ravna s posebno skrbnostjo, torej na način, kot ga določa 22. člen ZOro-1 in se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Prvi odstavek 16. člena ZOro-1 posebej precizira, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, v drugem odstavku tega člena pa določa primere, ki že sami po sebi pomenijo, da posameznik ni zanesljiv, da bi imel lahko orožje v svoji posesti. Sodišče vidi smisel take zakonske zahteve v tem, da se posest orožja in njegova uporaba dovoli le osebam, za katere je upravičeno sklepati, da bo njihovo rokovanje z orožjem, kot nevarnim sredstvom, varno.

14Odvzem orožja je torej vedno utemeljen takrat, ko je izkazano, da je posameznik nezanesljiv. Sodišče meni, da je v primerih, ki so določeni v drugem odstavku 16. člena ZOro-1, že z nastopom takih situacij nezanesljivost izkazana, medtem ko se v primeru iz prvega odstavka tega člena, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, presoja ali je nezanesljivost posameznika izkazana bodisi z dejanjem samim ali pa glede na obnašanje in način življenja tistega, ki tako orožje ima. Odvzem orožja namreč pomeni poseg v lastninsko pravico, torej v ustavno zavarovano pravico, ki pa jo je dopustno omejiti ali jo odvzeti le takrat, ko je izkazano, da je nezanesljivost tistega, ki orožje ima, taka, da je poseg v lastninsko pravico zaradi varnosti upravičen. Cilj odvzema orožja je torej v zagotavljanju varnosti in prav to je, po oceni sodišča, tudi temelj presojanja zanesljivosti posameznika za posest orožja. Tožena stranka je svoj zaključek, da tožnik ni zanesljiv za posest orožja sprejela izključno na podlagi ugotovitve, da je tožnik orožje zlorabljal in to na način, da ga je neupravičeno imel pri sebi z namenom lova, četudi te pravice v lovišču A. ni imel in z namenom, da bi ta lov izvajal na nedovoljen način, to je v nočnem času s pomočjo nedovoljenih sredstev (luč na puški). Sodišče meni, da, četudi ni dvoma, da je tožnik storil prekrška po ZDLov-1, to samo po sebi še ne kaže na njegovo nevarnost, s tem pa tudi ne na njegovo nezanesljivost za nadaljnjo posest orožja. Ostala domnevna dejanja, ki jih tožena stranka sicer v odločbi povzema, med drugim tudi kaznivo dejanje nedovoljenega lova, so namreč ostala le pri sumu storitve teh dejanj, saj so očitke za to pristojni organi ovrgli ter zato nanje ni dopustno opirati odločitve. Drugih okoliščin, ki bi kazale, da tožnik z orožjem ne ravna skrbno, oziroma da je način njegovega življenja (dokazano) tak, da bi ga bilo mogoče oceniti kot nezanesljivega, tožena stranka ni ugotovila. Kot že rečeno, tudi eno samo dejanje sicer lahko zadošča za oceno, da je posameznik nezanesljiv v smislu posesti orožja, vendar pa mora biti njegova intenziteta in nevarnost, oziroma njegove posledice take, da vodi do ugotovitve te nezanesljivosti. Dejanje, ki je sicer prekršek, vendar pa (glede na dokazani obseg) zgolj kršitev pravil lova člana Lovske zveze Slovenije z veljavno izkaznico, za odvzem orožja, torej za poseg v lastninsko pravico, ne zadošča.

15Sodišče povzema, da je tožena stranka pri odločanju zmotno uporabila materialno pravo. Zato je izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo.

K točki II izreka:

16Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.