VSL Sodba I Cpg 1087/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 123584/2014 z dne 19. 9. 2014 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.091,46 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in toženi naloži plačilo stroškov pravdnega postopka ali da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne na prvo stopnjo v ponovno odločanje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožena stranka podala utemeljen ugovor glede njegove identifikacije (predvsem glede njegove višine) in opozorila na pomanjkljivost navedb tožeče stranke, ki jih ni odpravila niti po ugovoru tožene stranke, niti po pozivu sodišča.

6Pritožnica navaja, da je sodišče s tem kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uveljavljala je plačila na podlagi treh verodostojnih listin in pogodba je predstavljala le pravno podlago za izdan račun v višini, ki je odvisna glede na število oddajanja in bitno hitrost. To vse so nova dejstva, prvič navedena šele v pritožbi in zato v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP niso dovoljena, saj pritožnica ni izkazala, da brez svoje krivde teh dejstev ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavno.

7Pritožnica namreč po pozivu sodišča z dne 4. 12. 2014, da naj v petnajstih dneh dopolni tožbo tako, da navede dejstva, na katere opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, tega ni storila in teh dejstev v svoji edini pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2014 ni navedla, niti tega ni storila na prvem naroku, čeravno jo je sodišče z dopisom z dne 15. 4. 2016 pozvalo, da lahko poda še dodatne navedbe. Iz edine vloge tožnice izhaja le, da zahteva plačilo glavnice v višini 15.384,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje in glavnico v višini 13.895,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje in neplačanih zamudnih obresti v višini 49,61 EUR s procesnimi obrestmi od 17. 9. 2014 dalje do plačila ter stroške izvršbe. Po njenem so to obveznosti, ki izhajajo iz predloženih verodostojnih listin, to je računov in obračunov zamudnih obresti. Navedla je še, da je tožeča stranka imela razumevanje za finančno stanje tožene in je pripravila pogodbo o obročnem plačilu, vendar tožena te pogodbe ni podpisala. Vztrajala je pri plačilu celotne terjatve.

8Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 navedla, da so navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe pomanjkljive in premalo substancirane in se tožena do njih sploh ne more opredeliti, saj niso znane okoliščine, na katerih tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek za plačilo denarnega zneska. V tožbi mora biti navedeno toliko dejstev, da je možna jasna identifikacija zahtevka in njegova ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, na primer, za katero obdobje so bili izdani računi, katere storitve so z njimi obračunane. Toženka navaja, da je tožeča stranka sicer v okviru tožbenega zahtevka opredelila zneske, katerih plačilo zahteva, a v svojih tožbenih trditvah teh zneskov ni konkretizirala, ni navedla historičnega dogodka, na katerem temeljijo, zato v tožbi opredeljenega zahtevka ni mogoče jasno identificirati in ločiti od morebitnih drugih zahtevkov. Tožena stranka je namreč v ugovoru trdila, da je svoje obveznosti poravnala. Ker tožnica ni dopolnila tožbe, tožena stranka ne more uveljavljati konkretnih vsebinskih ugovorov zoper njen zahtevek.

9Tožeča stranka kljub izrecnemu pozivu sodišča v sklepu z dne 4. 12. 2014 in dopisu z dne 15. 4. 2016 ni podala dodatnih trditev. Sodišče prve stopnje je vlogo toženke, v kateri jo poziva k dopolnitvi tožbe, vročilo tožeči stranki. Kot rečeno, tožnica ni podala dodatnih navedb niti v dodatni vlogi, niti na naroku.

10Šele v pritožbi tožnica poda trditve o tem, da je izdajala račune v višini, ki je odvisna glede na število oddajanja in bitno hitrost ter da iz predložene pogodbe izhaja, da dogovorjena cena 21.016,58 EUR na mesec ni fiksna in da predstavlja ceno za dva megabits bitne hitrosti. To so, kot že rečeno, nova dejstva, za katera tožeča stranka ni navedla, zakaj jih ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa bi jih očitna lahko in bi jih glede na pozive sodišča prve stopnje ter tožene stranke celo morala, če je želela uspeti s tožbenim zahtevkom. Napačno je pritožničino stališče, da ni uveljavljala plačila na podlagi pogodbe, temveč na podlagi treh verodostojnih listin, ki so bile izdane na podlagi sklenjene pogodbe. Izdani račun je res verodostojna listina, ni pa tudi pravna podlaga za plačilo. V dvostranskih obveznostih se praviloma ena stranka zaveže nekaj storiti, druga pa ji zato plača. Račun je le izkaz višine zahtevanega plačila, ki se izstavi na podlagi pravne podlage, ne pa pravna podlaga, to je praviloma dvostranska pogodba, kar v drugem odstavku tretje strani pritožbe ugotovi tudi sama pritožnica.

11Pritožnica citira 4. člen pogodbe, da se bo storitev plačevala na podlagi izstavljenih računov. Tožeča je toženi stranki izdala račune glede na dejansko bitno hitrost. Vse to so dejstva, ki jih pritožnica uveljavlja šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Vsa dejstva o tem, kako je obračunavala posamezne storitve in potem izdala račune, bi morala navesti pred sodiščem prve stopnje.

12V luči navedenega se potrdijo trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni specificirala višine tožbenega zahtevka in tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno toženi zahtevek zavrniti zaradi tega, ker ni specificirana njegova višina. Sodišče prve stopnje ne more samo na podlagi pogodbe in predloženih računov izračunavati višine tožbenega zahtevka, pač pa mora trditveno podlago in način izračuna najprej ponuditi tožeča stranka v tožbeni naraciji, kot jo je pozivala tožena stranka (ter tudi sodišče prve stopnje) v svoji pripravljalni vlogi. Sodna praksa na tem področju je jasna in ustaljena. Sodišče lahko pogodbeno pravno podlago (na primer način obračuna storitve) upošteva le na podlagi zatrjevanja strank, saj bi sicer uporaba pogodbenega prava sodišča brez (ustreznih) trditev ene od strank v odločitvi sodišča pomenila presenečenje za nasprotno stranko, ki se zoper te trditve ni imela možnosti izjasniti. V danem primeru to pomeni, da bi v primeru, da bi sodišče na svojo roko, brez trditev tožnice, v sodbi obračunavalo storitve na podlagi pogodbe, odvzelo pravico do izjave toženi stranki (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da bi takšnemu obračunu lahko ugovarjala.

13Glede na vse navedeno se izkaže pritožba za neutemeljeno. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Izrek o stroških je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.