UPRS Sodba I U 778/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prijavo znamke DESIGNERS LUXURY FASHION STORE, ki jo je tožnica vložila 9. 8. 2016 (1. točka izreka) in ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka prejela zahtevo tožnice za registracijo znamke za blago in storitve iz razredov 18, 25 in 26 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK). Registracijo je zavrnila iz razlogov po b) in c) točki prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Presodila je, da vsebina prijavljenega znaka predstavlja pomen besedne kombinacije, ta pa je sestavljena iz besedila z očitnim in zelo splošnim pomenom. Besede, ki sestavljajo prijavljeno besedno kombinacijo, so splošno razumljive, njihov pomen povprečen slovenski potrošnik zlahka razume, kljub temu da so v tujem jeziku. Angleščina je namreč najbolj razširjen in razumljen tuj jezik na področju Republike Slovenije. Prijavljena besedna kombinacija označuje le kraj prodaje prijavljenega blaga (luksuzna modna trgovina) in značilnosti blaga. Presodila je tudi, da dejstvo, da je prijavljen znak v krepko odebeljenih črkah, da je črka E v besedi DESIGNERS obrnjena in da je del besedila v roza barvi, ne zadošča, da bi znak dosegel razlikovalni učinek. Kombinacija elementov ni neobičajna niti ne vpadljiva. Meni, da je prijavljeni znak brez razlikovalnega učinka in da opisuje, da je blago iz razredov 18, 25 in 26 NK izdelano s strani oblikovalcev - dizajnerjev oziroma kreatorjev ter da je kraj prodaje trgovina z modnimi izdelki oblikovalcev.

2Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, posledično je bil tudi ZIL-1 nepravilno uporabljen, vse v posledici dejstva, da toženka ni izvedla dokaznih predlogov, s tem pa kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS).

3Poudarja, da je pri presoji razlikovalnega učinka odločilno, kako proizvode oziroma storitve, ki so navedeni v prijavi, zaznavajo povprečni potrošniki, ki so običajno osveščeni in razumno pozorni ter preudarni. Zadostuje že minimalna stopnja razlikovalnega učinka. Meni, da je prijavljenemu znaku vizualno mogoče pripisati razlikovalnost. Dalje navaja, da je toženka prezrla, da z malenkostno drugačnim znakom (DESIGNERS LUXURY FASHION) že nastopa na trgu ter da je treba izhajati iz specifičnega kroga potrošnikov - ljubiteljev kreatorskih luksuznih izdelkov, ki so običajno osveščeni in razumno pozorni ter preudarni. Ti relevantni potrošniki prijavljen znak povezujejo z izdelki prijavitelja, kar izhaja iz števila sledilcev na facebook strani DESIGNERS fashion store. Presojo je treba opraviti glede na slovenski trg in slovenskega potrošnika.

4Po njenem mnenju prijavljen znak izpolnjuje osnovno funkcijo znamke in ne gre za znak, ki lahko označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in navaja, da vztraja pri svoji odločitvi glede nezadostne razlikovalnosti. Dejstvo, da je druga črka E obrnjena, tega ne spremeni, ker je obrnjena črka E tudi brez večjega intelektualnega napora še vedno prepoznavna kot črka E. Da se prijavljen znak že uporablja, pa ne predstavlja dokaza o njegovi razlikovalnosti in neopisnosti. Tožnica prepoznavnosti znaka s strani relevantne javnosti ni dokazala. Dalje navaja, da zgolj spletni naslov in vsebina spletne strani ne zadostujeta za sklepanje o razlikovalnosti znaka, še manj pa za sklepanje o razlikovalnosti, pridobljeni z dolgotrajno uporabo. Dodaja, da ji ni treba proučiti dejstev, ki morebiti kažejo, da je znamka razlikovalni učinek pridobila z uporabo v smislu drugega odstavka 43. člena ZIL-1, ker se tožnica na to ni sklicevala. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožničine prijave znamke "DESIGNERS LUXURY FASHION STORE" za prijavljeno blago iz razredov 18, 25 in 26 NK iz absolutnih zavrnilnih razlogov po točkah b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1.

8Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov (prvi odstavek 42. člena ZIL-1). Po točki b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znaka, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka, po točki c) prvega odstavka istega člena pa se kot znamka ne sme registrirati znaka, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev.

9Sodišče se strinja s presojo toženke, da je sporni znak opisovalen in da ima njegova vsebina zelo splošen pomen. Tudi po oceni sodišča sporni znak predstavlja običajne besede, ki s stališča povprečnega potrošnika zadevnega blaga (ne)posredno dajejo (zgolj) informacije o lastnostih oziroma značilnostih prijavljenega blaga, zlasti v smislu kvalitete, s čimer je podan zavrnilni razlog po točki c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Sodišče se strinja, da četudi je prijavljeni znak v angleškem jeziku, gre v konkretnem primeru za znane, vsakdanje in splošno razumljive besede, katerih pomen razume vsak povprečen slovenski potrošnik. Angleški jezik je namreč tudi po oceni sodišča v Sloveniji prisoten do te mere, da povprečni slovenski potrošnik brez težav razume pomen spornega besednega znaka,¹ običajen pa je tudi njegov prevod v slovenski jezik. Toženka je opisnost znaka tudi pravilno ocenjevala glede na prijavljeno blago, prav tako pa je pravilno opravila presojo glede na relevantnega potrošnika, čemur tožnica neutemeljeno oporeka, saj namreč navaja, in v tem je logična ter prepričljiva, da je upoštevala povprečnega slovenskega potrošnika. Tožbeni ugovor, da prijavljeni znak ne označuje vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora ali časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali drugih značilnosti blaga, je zato neutemeljen.

10Sodišče prav tako soglaša z oceno toženke, da v obravnavni zadevi prijavljeni znak tudi nima razlikovalnega učinka in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sporni znak, kot prej obrazloženo, opisen glede značilnosti blaga, že iz tega razloga obenem ne more opravljati funkcije razlikovanja. Tožbeni ugovor, da ima znak posebno grafično obliko, barve in druge distiktivne elemente, je nekonkretiziran in pavšalen. Sodišče se strinja s toženko, da zgolj krepko odebeljene črke, obrnjena druga črka E v besedi DESIGNERS in del besedila v roza barvi, v konkretnem primeru ne zadošča za to, da bi prijavljeni znak imel razlikovalni učinek. Obrnjena črka E je brez kakršnegakoli posebnega intelektualnega napora že izkustveno še vedno zaznavna kot črka E, na kar opozarja tudi toženka v odgovoru na tožbo. Sporni znak je namreč sestavljen iz več besed, zapisanih z navadnimi tiskanimi črkami, brez posebne grafične oblike ali drugih distinktivnih elementov, zato mu tudi po oceni sodišča ni mogoče pripisati razlikovalnosti.

11Sporni znak torej ne z oblikovne plati (zapis besed v standardni pisavi) ne z vsebinske plati, ker navedene besede predstavljajo osnovne, običajne besede angleškega jezika, ki so splošno razumljive, nima razlikovalnih elementov. Potrošniki pod tem spornim znakom ne morejo domnevati, da slednji napotuje na določen izvor, kar pomeni, da nima razlikovalnega učinka. Sodišče dodaja, da so iz registracije izključene znamke, ki ne omogočajo razlikovanja blaga oziroma ki potrošniku ne pomagajo razlikovati med blagom enake ali podobne vrste in so sestavljene iz znakov, ki opisujejo značilnosti blaga, znak pa je v celoti opisen.² Opisni znaki morajo ostati v prosti rabi oziroma na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so takšen znak uspeli zavarovati z znamko.³

12Ker je razlikovalnost zakonski pogoj za registracijo, niti ni pomembno, ali se znak pojavlja (na spletu) in kolikšno je število sledilcev na facebook profilu tožnice. Zato je tudi dokazni predlog z vpogledom na spletno stran oziroma facebook profil, glede na obrazloženo, očitno neprimeren za dokazovanje dejstev, in sicer, kot je navajala tožnica v postopku, da z znakom že nastopa na trgu in da relevantni potrošniki prijavljeni znak povezujejo z njenimi izdelki. Število sledilcev na facebook strani DESIGNERS fashion store namreč samo po sebi še ne more dokazovati, da relevantni potrošniki prijavljen znak povezujejo z izdelki tožnice. Prav tako se z vpogledom na predlagano spletno stran in facebook profil ne more dokazovati, da je prijavljen znak pridobil na svoji razlikovalnosti oziroma neopisnosti, kar pa je bistveno za njegovo registracijo. Presoje o nerazlikovalnosti in opisnosti spornega znaka ne more spremeniti niti dejstvo, da naj bi tožnica, sicer z drugačnim znakom (DESIGNERS LUXURY FASHION), že nastopala na trgu. Tožnica v postopku tudi ni navajala, še manj pa dokazala, da je sporni znak (morebiti) pridobil razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo v smislu drugega odstavka 43. člena ZIL-1. Iz samega dejstva pojave znaka (na spletu), v konkretnem primeru celo drugačnega, kot je sporni znak, pa se tudi ne more samo po sebi sklepati na njegovo dolgotrajno uporabo in posledično na pridobitev razlikovalnega učinka. Vsakršna uporaba (celo drugačnega) znaka namreč ni zadostna za dokazovanje njegove pridobljene razlikovalnosti.

13Glede na povedano, neobrazloženost razlogov za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov z vpogledom na predlagano spletno stran in facebook profil po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj - kot obrazloženo - ni niti verjetnosti, da bi predlagani dokazi lahko vplivali na drugačno odločitev v zadevi. Tožnica zato s sklicevanjem na kršitev 22. člena Ustave RS ne more uspeti.

14Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker stranki nista navedli dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

15Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS- 1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1190/2004 z dne 1. 9. 2005.
² Primerjaj na primer sodbo Upravnega sodišča RS I U 1793/2012 z dne 7. 5. 2013.
³ Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1190/2004 z dne 1. 9. 2005.