VSM Sklep I Cpg 286/2017

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in zamudno sodbo odločilo, da se zavrže tožba tožeče stranke v delu, da se "ugotovi, da je tožena stranka, družbenik družbe L.B., G.S. 28, G., A., mat. št. b, v stečaju - tožeče stranke in da obstoji terjatev tožeče stranke - L.B.G. v stečaju do tožene stranke glede plačila zneska osnovnega kapitala v višini 5.000,00 EUR" (I. točka izreka). Zavrglo je tudi tožbo tožeče stranke v delu, v katerem ta zahteva plačilo zneska 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 (II. točka izreka sklepa) in z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati v stečajno maso tožeče stranke - Podjetja L.B.G. v stečaju, G.S. 28, 8431 G., A., katere stečajni postopek se vodi pred L. Z., M. K.,G., A., pod opr. št. GZ 25 S41/15h, na račun stečajnega upravitelja dr. G.P., K.G., L., A., št. IBAN: H.G., odprt pri V. L., znesek osnovnega kapitala v višini 2.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.648,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2Navedeno odločitev sodišča prve stopnje tožeča stranka izpodbija samo v zavrnilnem delu (odločitev, sprejeto s sklepom) in uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo materialno pravo, ko je trdilo, da oba družbenika ne jamčita solidarno za plačilo osnovnega kapitala v avstrijski d.o.o. in da ne obstoji obveznost obeh družbenikov v skladu s 6. členom G.G., da mora osnovni kapital družbe z omejeno odgovornostjo znašati vsaj 35.000,00 EUR in da morata oba družbenika poskrbeti za plačilo kapitala v tej višini. Drug družbenik tožeče stranke - L., ni poskrbel za vplačilo osnovnega kapitala za tožnika, prav tako ne toženec, tako solidarno jamčita za to obveznost do višine, določene v 6. členu G.G. Ta določa, ker ne L. ne toženec nista plačala celotnega osnovnega kapitala (35.000,00 EUR), jamči toženec tako v celoti za vplačilo svojega deleža kapitala, kot tudi za nevplačan delež osnovnega kapitala, ki bi ga moral vplačati L. L. kljub temu, da je bil obsojen solidarno na plačilo zneska osnovnega kapitala, tega ne plača, izvršba zoper njega je neuspešna že več kot leto in pol. Tožeča stranka izpostavlja, da sta se toženec in L. kot družbenika na podlagi družbene pogodbe, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa z dne 19. 12. 2013, zavezala, da bosta skupaj plačala na začetku 10.000,00 EUR osnovnega kapitala v družbo L.B. G.G. - tožnika, kasneje pa še preostanek do 35.000,00 EUR. Sodišče je v izpodbijani sodbi enostransko in zmotno tolmačilo, da ta obveza ne velja za toženca. Oba družbenika sta vplačala samo 5.000,00 EUR osnovnega kapitala ob ustanovitvi, torej vsak samo 2.500,00 EUR. Kasneje nista ne v denarju ne v stvarnih vložkih vplačala preostanka osnovnega kapitala, zato sta tako toženec kot tudi L.Z. ostala dolžna tožniku vplačilo nadaljnjega osnovnega kapitala do zneska, določenega v 6. členu G.G. V skladu s tem mora namreč osnovni kapital družbe z omejeno odgovornostjo znašati vsaj 35.000,00 EUR. Z začetkom stečaja nad tožnikom ni ugasnila obveznost družbenikov, da plačata znesek osnovnega kapitala. Tožnik bi lahko na podlagi 6. člena G.G. od toženca zahteval plačilo vseh 30.000,00 EUR osnovnega kapitala, ki ga je v družbo - tožečo stranko, vplačal premalo. Vendar pa v tem postopku zahteva samo vplačilo dela osnovnega kapitala. Toženec tako mora vplačati še manjkajoči osnovni kapital.

Sodišče je prav tako zmotno zavrglo ugotovitveni zahtevek, saj ni presodilo, da gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, ampak je zmotno štelo, da gre samo za ugotovitveni zahtevek. Vmesni ugotovitveni zahtevek predstavlja predpogoj ugotavljanja utemeljenosti dajatvenega zahtevka, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da obstoji obveznost družbenikov do družbe L.B. G.H. in da na tej podlagi izhaja utemeljenost dajatvenega dela zahtevka. Obstaja tudi neenotna sodna praksa, saj je isto sodišče (Okrožno sodišče v Mariboru) v vsebinsko isti zadevi za drugega družbenika L. reklo, da je njegova obveznost za plačilo osnovnega kapitala solidarna skupaj s toženčevo in je v celoti ugodilo identičnemu vmesnemu ugotovitvenemu zahtevku, kot je postavljen v tej pravdi, tako da je tožniku kršeno načelo enakosti pred zakonom in se izoblikuje neenaka sodna praksa. Predlaga, da sodišče sklep in sodbo spremeni v zavrnilnem delu tako, da v celoti ugodi tožnikovi pritožbi in vmesnemu ugotovitvenemu zahtevku ter toženca obsodi na plačilo nadaljnjih 2.500,00 EUR, ki jih mora plačati v stečajno maso tožeče stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločitve (odločitve, sprejete s sklepom) v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6Tožeča stranka v pritožbi ponavlja svoja stališča, ki jih je navajala že pred sodiščem prve stopnje, in do katerih se je prvostopno sodišče argumentirano opredelilo v tej sodbi in sklepu. Pravilno je obrazložilo, da tudi v avstrijskem pravu ni nobene podlage za zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko v delu, v katerem ta zahteva od tožene stranke plačilo osnovnega vložka v večjem deležu, kot se ga je ta zavezala plačati v družbeni pogodbi. Oporo za tak zaključek je sodišče prve stopnje našlo v Družbeni pogodbi, s katero se je tožena stranka zavezala plačati osnovni vložek v višini 5.000,00 EUR. Ker je ob ustanovitvi družbe plačala znesek 2.500,00 EUR, pomeni, da iz naslova vplačila osnovnega vložka v osnovni kapital tožeče stranke dolguje le še 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je v točki 11 obrazložitve jasno opredelilo do za presojo v obravnavani zadevi relevantne določbe avstrijskega G.HG, ki tudi po stališču sodišča druge stopnje ne daje podlage za ugotovitev solidarne odgovornosti družbenikov za primer, kakršen je obravnavani. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim razlogom, obrazloženim v točkah 12 in 13 sklepa in sodbe, ki jim v bistvu ni kaj dodati. Nasprotna pritožbena zavzemanja so zato neutemeljena.

7Tudi ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrglo ugotovitveni zahtevek, ker ni presodilo, da gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, ki predstavlja predpogoj ugotavljanja utemeljenosti dajatvenega zahtevka.

8Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka, poleg obstoječega zahtevka, uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno, in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka (tretji odstavek 181. člena ZPP).

9V obravnavanem primeru odločitev o sporu ni odvisna od vprašanja, ali obstoja ali ne kakšna pravica ali pravno razmerje. Predmet presoje dajatvenega zahtevka so zgolj relevantne zakonske določbe in vsebina Družbene pogodbe in za presojo utemeljenosti zahtevka ni spornih okoliščin, o katerih bi bilo potrebno odločati kot o predhodnem vprašanju v obliki vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Odločitev o zavrženju tega dela zahtevka kot nedopustnem se tako izkaže za pravilno.

10Tožeča stranka tudi ne more biti uspešna s pritožbenim sklicevanjem na odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je s sodbo I Pg 1067/2015 z dne 24. 2. 2016, identičnemu ugotovitvenemu zahtevku ugodilo, zaradi česar naj bi bilo tožeči stranki kršeno načelo enakosti pred zakonom. Odločitev, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni bila obravnavana na pritožbeni stopnji, zato pravilnost te odločitve tudi ni bila predmet pritožbenega preizkusa, zaradi česar ta odločba ne more predstavljati relevantne sodne prakse.

11Nazadnje sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo, ki je tožeča stranka sicer ne izpodbija, nepravilno odločilo, ko je dajatvenemu zahtevku v znesku 2.500,00 EUR še enkrat ugodilo, saj je s sodbo I Pg 246/2016 z dne 8. 7. 2016 toženi stranki že bilo naloženo plačilo zneska osnovnega kapitala v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 do plačila, odločitev pa je v tem delu postala pravnomočna. Pravilna odločitev, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje sprejeti s sodbo, bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka za znesek 2.500,00 EUR. Ker pa odločitev, sprejeta s sodbo, ni izpodbijana, sodišče druge stopnje vanjo ni moglo posegati.

12Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsegu (I. in II. točka izreka sklepa) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).