VSL Sodba I Cpg 402/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.157,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Prodajna pogodba, sklenjena med družbo V. d. o. o. kot kupcem in družbo O. d. o. o. kot prodajalcem, za nakup 2 hladilnih komor tipa Hyper Box brez tal, model ... in Monoblock skozistenskih hladilnih enot, model ..., na podlagi ponudbe št. NFRI 027/08 z dne 11. 3. 2008 oziroma avansnega računa št. AR 027/08 z dne 27. 3. 2008, se razveljavi. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 156.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.940,05 EUR v 15 dneh, po izteku paricijskega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot kupec od tožene stranke kot prodajalca dne 27. 3. 2008 kupila dve hladilni komori tipa Hyper Box brez tal, model ... s pripadajočima Monoblock skozistenskima hladilnima enotama, model ..., za ceno 156.330,00 EUR. Tožeča stranka je hladilni komori kupila za leasingojemalca (družbo C. d. o. o.), s katerim je dne 20. 3. 2008 sklenila leasing pogodbo, vendar leasingojemalec leasing obrokov ni plačeval, zaradi česar je tožeča stranka 19. 9. 2008 od leasing pogodbe odstopila. Pred prodajo predmeta leasinga je angažirala cenilca, od katerega je 16. 7. 2009 izvedela, da je ena hladilna komora s pripadajočo hladilno enoto vredna zgolj 8.000,00 EUR. Zato z obravnavanim tožbenim zahtevkom od prodajalca zahteva razveljavitev prodajne pogodbe in vračilo kupnine. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek presojalo po treh pravnih podlagah: neveljavnost pogodbe zaradi zmote (46. člen Obligacijskega zakonika - OZ), zaradi prevare (49. člen OZ) in čezmernega prikrajšanja (118. člen OZ).

6Zadeva je že drugič pred pritožbenim sodiščem. S sklepom I Cpg 287/2013 je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da pri prevari velja enaka stopnja skrbnosti kot pri zmoti in posledično ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožena stranka pri tožeči stranki namenoma izzvala zmoto in jo napeljala k sklenitvi pogodbe oziroma ali je vedela, da je druga pogodbena stranka v zmoti, in jo je v zmoti "držala". Ravno tako ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožeča stranka ravnala dovolj skrbno oziroma ali je mogoče odsotnost zahtevane skrbnosti pripisati ravnanju tožene stranke (položaju prevare).

7V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni ravnala s skrbnostjo, ki se od nje kot profesionalne osebe zahteva v pravnem prometu, zato zmota o predmetu (njegovi vrednosti) ne more biti opravičljiva. Nadalje je ugotovilo, da nihče od pristojnih pri tožeči stranki ni oporekal prodajni ceni, niti ni zahteval pogajanj glede same cene, ampak je bila ponujena cena brez zadržkov sprejeta, zaradi česar elementi prevare niso podani. Ker med pravdnima strankama ni bilo nobenega stika, po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče govoriti o položaju, v katerem bi tožena stranka vsaj teoretično lahko ravnala z elementi prevare. Prav tako je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi čezmernega prikrajšanja prepozen, saj je bila tožba vložena več kot eno leto od sklenitve pogodbe.

8V pritožbi je tožeča stranka sodišču prve stopnje očitala, da je zaključek o njenem neskrbnem ravnanju zmoten. Navajala je, da v konkretnem primeru ni šlo za običajen način sklepanja prodajne pogodbe, ampak si je leasingojemalec izbral dobavitelja predmeta leasinga, za njegovo financiranje pa zaprosil pri tožeči stranki in nato z njo sklenil leasing pogodbo. Ker med pravdnima stranka ni prišlo do komunikacije, ji neskrbnega ravnanja ni mogoče očitati. Tak način poslovanja je namreč za leasing hiše običajen.

9Pritožbeno sodišče navedenemu ne more pritrditi. Z nakupom je namreč tožeča stranka postala lastnica hladilnih komor. Dejstvo, da je komori kupila zgolj zato, da je nato s C. d. o. o. sklenila leasing pogodbo, je ne odvezuje dolžnosti ravnati z dolžno skrbnostjo. Tudi v primeru finančnega leasinga leasingodajalec kupuje predmet leasinga od proizvajalca oziroma dobavitelja v svojem imenu in za svoj račun, čeprav običajno za že vnaprej znanega leasingojemalca, na podlagi njegove neposredne zahteve in izbire dobavitelja ter predmeta leasinga. Četudi bi držalo, kot to trdi pritožnik, da do neposredne komunikacije med pravdnima strankama v smislu dogovarjanja glede cene in predmeta prodaje ni prišlo, ker naj bi bila prodajna pogodba sklenjena v procesu financiranja opreme na leasing, kjer si je predmet nakupa izbral in ceno zanj dogovoril leasingojemalec, to še ne pomeni, da leasingodajalcu primernosti cene ni potrebno preverjati, saj kot kupec nastopa on.

10Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v sklepu I Cpg 287/2013, bi tožeča stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe morala preveriti, kolikšna je vsaj približna vrednost predmeta pogodbe. Ne gre namreč za minorno razliko med višino kupnine in (zatrjevano) realno vrednostjo predmeta pogodbe. Po trditvah tožeče stranke naj bi bil predmet pogodbe dejansko vreden 16.000,00 EUR, medtem ko je kupnina znašala 156.330,00 EUR (ponudba tožene stranke NFRI 027/08 z dne 11. 3. 2008 - priloga A7 spisa). Četudi je tožeča stranka zgolj pravni lastnik hladilnih komor in ni strokovnjak na področju hladilnih komor, bi se morala pozanimati vsaj o približni vrednosti predmeta pogodbe. Ker se ni, ni ravnala s skrbnostjo, kot se od nje v pravnem prometu zahteva. S sklepom I Cpg 287/2013 potrjena ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka, katere osnovna dejavnost je financiranje, kot leasingodajalec (in kot kupec, saj je hladilni komori kupila z namenom, da bo v zvezi z njima sklenila leasing pogodbo) položaj profesionalne osebe, zaradi česar se njeno ravnanje presoja z uporabo standarda profesionalne skrbnosti - to je standard ravnanja, ki se v enakih okoliščinah, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe, pričakuje od večine strokovnjakov s področja, na katerem ima stranka položaj profesionalne osebe. Tožeča stranka te skrbnosti ni izkazala. Sicer se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da na njeno neskrbnost kaže dejstvo, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, oziroma da je del kupnine v višini 131.330,00 EUR toženi stranki nakazala zgolj na podlagi predračuna, vendar je pravilna ugotovitev sodišča, da na njeno neskrbnost kaže dejstvo, da ni preverila (vsaj približne) dejanske vrednosti predmeta pogodbe. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, bi večina strokovnjakov z njenega področja to vrednost preverila.

11Navedenemu je tožeča stranka nasprotovala in navajala, da v okvir njene skrbnosti ne sodi dolžnost angažiranja cenilcev že v fazi sklepanja prodajnih pogodb, zaradi česar ji v tej fazi ni mogoče očitati malomarnosti, saj je ravnala gospodarno in strokovno. Prav tako je navajala, da v konkretnem primeru ne gre za predmet, katerega ceno bi bilo mogoče preprosto preveriti na spletu ali s klicem konkurenčnemu ponudniku, saj sta bili hladilni komori izdelani posebej po željah naročnika.

12Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cpg 287/2013 navedlo, da ima tožeča stranka sama dovolj znanja in možnosti, da vsaj približno oceni vrednost predmeta pogodbe. Razlika med (zatrjevano) dejansko vrednostjo predmeta pogodbe in plačano kupnino je ogromna (16.000,00 EUR proti 156.330,00 EUR). Ob tej ugotovitvi se njene pritožbene navedbe, da ni njena dolžnost, da najame cenilca, izkažejo za neutemeljene, saj bi lahko približno oceno vrednosti ugotovila sama tudi drugače. Če ne drugače, bi po oceni pritožbenega sodišča lahko vzpostavila kontakt s toženo stranko in izrazila dvom v višino ponujene cene oziroma zahtevala pojasnila v zvezi s ceno. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bi lahko vsaj ceno glavnih sestavnih delov hladilnih komor preverila tudi s pomočjo spletnega brskalnika. Po oceni pritožbenega sodišča bi druge profesionalne osebe, ki se ukvarjajo s financiranjem, to storile. Da bi slednje lahko storila navsezadnje izhaja iz cenitve I. Š., iz katere izhaja, da je tudi cenilec leto in pol po sklenitvi prodajne pogodbe za največja sestavna dela, to je za komoro z vrati in hladilni agregat, ugotovil konkurenčno ceno na trgu. Torej trditve, da cene nikakor ni mogla preveriti, niso utemeljene. Tožeča stranka je sicer navajala, da je bilo v konkretnem primeru nemogoče preveriti ceno, ker je bil predmet pogodbe izdelan po željah naročnika, vendar slednjega ni izkazala. Ni namreč trdila in dokazala, da je dejansko poskusila pri drugih proizvajalcih ali kako drugače pridobiti cene primerljivega blaga, pa je bila pri tem neuspešna. Tako (skrbno) ravnanje bi pri njej bodisi potrdilo voljo za sklenitev pogodbe, ali pa bi jo spravilo v dvom o primernosti cene, zaradi česar prodajne pogodbe ne bi sklenila. Nenazadnje je predmet prodajne pogodbe tudi predmet leasinga, iz katerega se tožeča stranka kot leasingodajalec (lahko) poplača, če leasingojemalec ne plača leasing obrokov. Ker je ponujeno ceno brez pripomb sprejela, je prevzela riziko (pre)visoke cene in posledično, da predmet leasinga ne bo nudil zadostnega zavarovanja danega posojila leasingodajalca. Tega rizika sedaj naknadno, ob izkazanem neskrbnem ravnanju, ne more prevaliti na prodajalca s trditvami o prevari. Glede na to pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, niso utemeljene.

13Posledično tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo, kako bi morala tožeča stranka preveriti vrednost spornih hladilnih komor in zato, ker naj bi najprej navedlo, da tožeča stranka ni bila dolžna iskati primerljivih ponudb, nato pa, da bi morala preveriti vrednost predmeta.

14Glede obstoja elementov prevare je tožeča stranka navajala, da ne glede na to, da zaradi narave posla do komunikacije med pravdnima strankama ni prišlo, to ne pomeni, da do prevare s strani tožene stranke ni moglo priti. Po mnenju tožeče stranke namen zaračunati oderuško ceno in špekulirati, da nasprotna stranka morda ne bo poznala prave in poštene tržne vrednosti, izraža prevaro.

15Pritožbeno sodišče je v sklepu I Cpg 287/2013 navedlo, da je zmotno materialnopravno stališče, da je prevara po 49. členu OZ podana zgolj v primeru, če ena stranka drugi stranki povzroči opravičljivo bistveno zmoto, oziroma če na strani tožeče stranke ni opravičljive bistvene zmote, potem tudi ni prevare kot kvalificirane oblike zmote. Prevara je z določbo prvega odstavka 49. člena OZ definirana kot povzročitev (tudi nebistvene) zmote pri drugi stranki ali njeno držanje v zmoti z namenom, da se napelje k sklenitvi pogodbe. Razlog, da je prevarana stranka opustila dolžno skrbnost, mora biti na strani nepoštene pogodbene stranke (npr. zaradi zagotovil prodajalca). Torej, da je opustitev skrbnosti v vzročni zvezi s položajem prevare. Tožeča stranka bi zato morala dokazati, da ji je tožena stranka naklepno povzročila zmoto, ali da je vedela za njeno zmoto in jo je v zmoti držala. Njeno ravnanje mora biti naklepno, usmerjeno k temu, da bo druga pogodbena stranka zaradi tega sklenila pogodbo. Tega pa tožeča stranka ni uspela dokazati. V utemeljitev obstoja prevare je namreč trdila zgolj, da sama višina sporne cene dokazuje prevaro. Slednje je ponovila tudi v pritožbi in navajala, da je mogoče prevaro storiti tudi z zamolčanjem dejstev (o dejanski oziroma pošteni ceni), ki jih tožena stranka kot prodajalec na podlagi dobre vere ter načela vestnosti in poštenja ne bi smela zamolčati.

16Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da se lahko stranko prevara tudi z zamolčanjem določenih dejstev, vendar v konkretnem primeru o prevari ni mogoče govoriti. Tudi, če drži, da je sporna cena nerealna oziroma previsoka, slednje ne spreminja dejstva, da je tožeča stranka tista, ki bi kot profesionalna oseba, katere osnovna dejavnost je financiranje, morala preveriti predmet, ki ga kupuje in ceno zanj. Ker je dano ponudbo oziroma prodajno pogodbo brez pripomb sprejela, se je s ceno očitno strinjala. Samo dejstvo visoke cene namreč še ne pomeni prevare. Prodajalci na trgu lahko za določeno blago določijo kakršnokoli ceno, ali bo ponudba sprejeta, pa je odvisno od volje kupcev. Tožeča stranka je kot kupec ponudbo sprejela, zato sedaj naknadno, ko je ugotovila, da se iz vrednosti predmeta leasinga ne bo uspela poplačati, ne more biti uspešna s trditvami, da sama višina cene, brez konkretnih trditev o tem, s čim naj bi jo tožena stranka "držala" v zmoti, pomeni prevaro. S ceno je bila seznanjena in je imela možnost v le-to podvomiti ter opraviti poizvedbe, če ne drugače pri toženi stranki, česar ni storila.¹ Ravno cena je tisto, kar bi jo lahko odvrnilo od sklenitve pogodbe, če bi se ji zdela (pre)visoka. Ni pa mogoče reči (vsaj ne v konkretnem primeru), da jo je tožena stranka s (pre)visoko ceno spravila v zmoto, da je sklenila pogodbo.² Zato opustitev skrbnosti tožeče stranke, ko je ponujeno ceno brez vprašanj sprejela, v konkretnem primeru ni v vzročni zvezi z ravnanjem (določitvijo prodajne cene) tožene stranke in s tem položaj prevare ni podan.

17Ker tožeča stranka ni dokazala prevare, vprašanje, ali je bila prodajna cena poštena oziroma tržna, za odločitev v zadevi niti ni bistveno. Zato očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev ustreznega izvedenca, ki naj bi ugotavljal tržno vrednost spornih hladilnih komor, ni utemeljen.

18Iz enakih razlogov niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje za ugotavljanje prave tržne vrednosti hladilnih komor moralo zaslišati (cenilca) I. Š. Cenitev, pridobljeno izven pravde, je namreč potrebno upoštevati le kot strokovno argumentiran del strankinih navedb,³ torej kot del trditvene podlage tožeče stranke. V kolikor je sporna, ne obstaja dolžnost sodišča, da tistega, ki je zunajpravdno cenitev pripravil, zasliši, kot to velja za primere, ko izvedenca postavi sodišče in se stranki z izvedenskim mnenjem ne strinjata oziroma je le-to nejasno.

Nadalje tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje sporno izvenpravdno izvedensko mnenje ocenjevalo preko izpovedbe priče A. D. Navedlo je le, da je D. potrdil, da je bilo izvedensko mnenje izdelano, ko hladilna komora ni bila več v funkciji. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je cenilec izračunal le likvidacijsko vrednost. Iz razlogov sodbe izhaja zgolj, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da cenitev ne pomeni prave tržne vrednosti hladilne komore, temveč je tržna vrednost tista, kot so jo oblikovali pri toženi stranki in za katero je bila prodajna pogodba sklenjena. Tožeča stranka je sicer trdila, da je prava tržna vrednost vsake komore 8.000,00 EUR in se v dokaz navedenega sklicevala na priloženo cenitev. Vendar pritožbeno sodišče soglaša, da znesek 8.000,00 EUR v cenitvi predstavlja likvidacijsko in ne tržno ceno, kot je to jasno navedeno v cenitvi. Zato v cenitvi ugotovljena vrednost komore 8.000,00 EUR, ne more biti dokaz o tržni vrednosti komore in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

19V drugem odstavku 118. člena OZ je določeno, da pravica zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja preneha v enem letu od sklenitve pogodbe.⁴ Neizpodbijana je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prodajna pogodba sklenjena s plačilom avansnega računa dne 27. 3. 2008. Tožeča stranka je tožbo za razveljavitev prodajne pogodbe vložila 22. 9. 2009, kar je po poteku predhodno navedenega enoletnega roka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Torej, četudi bi bilo podano očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev, je pravica tožeče stranka zahtevati razveljavitev pogodbe do vložitve tožbe že prenehala. Ker je za presojo pravočasnosti tožbe na podlagi čezmernega prikrajšanja ključen le trenutek sklenitve prodajne pogodbe in vložitve tožbe, se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali bi moralo biti tožeči stranki že spomladi in poleti leta 2008 (ko so bili v kazenskem postopku, ki je tekel zoper leasingojemalca, zaslišani predstavniki tožeče stranke) znano, da je z leasingojemalcem nekaj "hudo narobe", na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu I Cpg 287/2013.

20Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala še, da bi moralo (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka presojati tudi na podlagi določil OZ o oderuški pogodbi. Slednje ne drži. Tožeča stranka namreč trditev, da sporna prodajna pogodba ustreza pojmu oderuške pogodbe ni podala. Trdila je sicer, da je bila prodajna cena oderuška, kar pa ne zadostuje za presojo in ugotovitev, da je pogodba oderuška in posledično nična. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je tožena stranka izkoristila njeno stisko, težko premoženjsko stanje, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost zato, da bi zase ali koga tretjega izgovorila korist, ki bi bila v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala (prvi odstavek 119. člena OZ). Tudi sicer pa zaradi narave dejavnosti tožeče stranke, ki je leasing hiša in kot taka finančni strokovnjak, že pojmovno ni mogoče, da bi bil izpolnjen zakonski dejanski stan iz 119. člena OZ, saj je tožeča stranka tista, ki je bila oziroma bi kot leasing hiša morala biti močnejša stranka pogodbe. Glede na navedeno v trditvah tožeče stranke sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo oderuškosti sporne pogodbe in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

21Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

22Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče toženi stranki za odgovor na pritožbo priznalo 1.748,80 EUR (tarifna št. 3210), za materialne stroške pavšalni znesek v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002), vse skupaj torej 1.768,80 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 2.157,94 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

¹ O prevari bi bilo eventualno mogoče govoriti, če bi tožeča stranka vzpostavila kontakt s toženo stranko v zvezi s ceno, le-ta pa bi ji lažno (npr. z lažnimi listinami) utemeljila oziroma jo zavedla, da je cena primerna. Zgolj dejstvo določitve in sprejetja cene in to s strani profesionalne osebe, pa po oceni pritožbenega sodišča ne more pomeniti prevare.
² Nobena stranka namreč ni trdila, da v primeru nižje cene tožena stranka pogodbe ne bi sklenila, oziroma da je bila taka (visoka) cena pogoj, da je tožena stranka sklenila sporni posel.
³ Tako odločba VS RS II Ips 195/2015.
⁴ Rok se šteje za prekluzivnega (prim. Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, dr. Stojana Cigoja, I. knjiga, ČZ Uradni list SRS, 1984, str. 467; dikcija 118. člena OZ je v bistvenem enaka, kot je bila dikcija 139. člena ZOR; tako tudi komentar Zakona o obveznima odnosima, dr. I. Bukljaš, dr. Boris Vizner, 1. knjiga, str. 559).