VSC Sklep PRp 19/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pobudo prekrškovnega organa za podajo predloga za priznanje in izvršitev plačilnega naloga Policijske postaje G. z dne 11. 11. 2015 zoper storilca M. U., državljana Republike H.

2Zoper tako odločitev se pritožuje prekrškovni organ iz razloga po 3. točki prvega odstavka 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s osmim odstavkom 186. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1). Prekrškovni organ v pritožbi pojasnjuje kako je potekal postopek s storilcem in da je storilcu ves čas postopka policistka v hrvaškem jeziku razlagala postopek, kar je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, saj ga je storilec brez pripomb podpisal in se z njim tudi strinjal. V kolikor policistka storilcu postopka ne bi obrazložila v jeziku, ki ga razume, torej v hrvaškem, ga storilec zagotovo ne bi podpisal. Ko je policistka storilcu povedala, kakšna bo kazen, posledice in vso vsebino plačilnega naloga, tudi pravnega pouka, je storilec samo pristopil na drugo stran ceste, ki spada pod pristojnost Republike H., in se s kolesom odpeljal. Policistka je storila popolnoma vse v skladu s pozitivno zakonodajo, kar je bila dolžna storiti, le plačilnega naloga storilcu ni vročila, pri čemer pa je prekršek osebno zaznala. Osebna zaznava policista pomeni način ugotavljanja dejanskega stanja, o čemer govori tudi sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 35/2008. Storilcu je bil plačilni nalog naknadno poslan po pošti, ne zaradi ravnanja policistke, temveč zaradi odklonilnega ravnanja storilca. Prekrškovni organ zato v predmetni zadevi ne vidi nobenega dvoma v strokovnost in zakonitost postopka. Iz vsega opisanega izhaja, da je storilec bil v pisnem postopku, v katerem je odločba oziroma plačilni nalog izdan, v skladu s pravom države izdajateljice, osebno s strani policistke Policijske postaje G. obveščen o pravici, da izpodbija odločbo in o rokih za takšno pravno sredstvo.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu s 196. členom ZSKZDČEU-1 se lahko denarna sankcija iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona, ki jo je fizični ali pravni osebi izrekel pristojni organ v Republiki Sloveniji, izvrši v drugi državi članici, v kateri ima ta oseba prebivališče oziroma sedež ali premoženje oziroma kjer prejema dohodke. Če je denarno sankcijo na prvi stopnji izrekel prekrškovni organ, lahko pristojno okrajno sodišče vloži predlog na obrazloženo pobudo prekrškovnega organa. Sodišče pri odločitvi o vložitvi predloga upošteva možnost uspešne izterjave, smotrnost izterjave glede na višino izrečene sankcije in stopnje kršitve oziroma ogrožanja zavarovane dobrine. V skladu s 197. členom ZSKZDČEU-1 mora domače sodišče pristojnemu organu države izvršitve poslati 1. odločbo, ki jo je treba izvršiti, 2. izpolnjen in potrjen obrazec iz priloge 10 tega zakona ter 3. prevod potrdila v uradni jezik države izvršitve ali v drug jezik, ki ga ta sprejme. V obrazcu iz priloge 10 mora sodišče med drugim potrditi tudi, da je v primeru, če je bila odločba izdana v pisnem postopku, oseba bila osebno ali prek zastopnika pooblaščenega po pravu države izdaje obveščena o pravici in rokih za vložitev pravnega sredstva, saj je v nasprotnem primeru izpolnjen razlog iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvršitve. Z ugoditvijo pobudi in vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Slovenije v drugi državi članici EU sodišče potrjuje pravilnost izvedenega postopka v Republiki Sloveniji in jamči, da so storilcu v postopku o prekršku bile zagotovljene vse procesne pravice po pravu Republike Slovenije, predvsem pravica do uporabe lastnega jezika v postopku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Te pravice pa storilcu niso zagotovljene, če storilec ni bil obveščen o pravici in rokih za vložitev pravnega sredstva v jeziku, ki ga razume.

5Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju konvencija), ki določa, da je treba pisanja ali vsaj njegove pomembne dele prevesti v enega od jezikov države članice, na ozemlju katere je naslovnik, kadar obstaja razlog za domnevo, da naslovnik ne razume jezika, v katerem so pisanja sestavljena. V kolikor gre za tujega državljana, ki tudi živi in dela na ozemlju druge države, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno domnevati, da ne razume jezika, v katerem poteka postopek oziroma v katerem so pisanja sestavljena. Če pa se izkaže, da je storilec z uradnimi osebami na kraju storitve prekrška ob uporabi slovenskega jezika, ki je uradni jezik postopka o prekršku v Republiki Sloveniji, sodeloval v postopku o prekršku, pa bi bilo mogoče domnevati, da storilec razume slovenski jezik oziroma ne bi bilo razloga za domnevo, da ne razume jezika, v katerem poteka postopek. Le v takšnem primeru bi lahko štelo, da se kljub vročitvi odločbe o prekršku brez prevoda v jezik, ki ga storilec razume, zagotovljene pravice do poštenega postopka.

6V obravnavani zadevi pa tudi sam prekrškovni organ izkazuje, da je storilec v postopku o prekršku sicer sodeloval, vendar postopek očitno ni potekal v slovenskem jeziku, temveč mu je policistka postopek obrazložila v jeziku, ki ga storilec razume, torej v hrvaškem jeziku. Če je policistka storilcu postopek razlagala v hrvaškem jeziku, ni mogoče vzpostaviti domneve, da storilec razume slovenski jezik in bi zato moral prekrškovni organ storilcu po pošti vročiti plačilni nalog s prevodom vsaj pravnega pouka v hrvaški jezik. Ker v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi storilcu bil vročen plačilni nalog s prevodom v hrvaški jezik, pogoji za ugoditev predlogu za vložitev predloga za priznanje in izvršitve plačilnega naloga na H. niso izpolnjeni. Četudi je policistka po navedbah prekrškovnega organa storilcu v postopku o prekršku podala pravni pouk o možnosti, da izpodbija odločbo in rokih za takšno pravno sredstvo, brez izkaza, da je bil storilcu dan tak pravni pouk tudi v pisni obliki v jeziku, ki ga razume, pobudi za vložitev predloga za priznanje in izvršitev v tujini ni mogoče slediti. Pri tem so nerelevantne okoliščine, da je storilec z lastnim ravnanjem preprečil osebno vročitev plačilnega naloga, saj bi tudi v primeru osebne vročitve moralo biti izkazano, da storilec slovenski jezik razume, sicer bi mu bilo potrebno zagotoviti prevod vsaj pravnega pouka. Pri odločanju o vloženi pobudi pa je tudi povsem nerelevantno, na kakšen način je bil prekršek ugotovljen in kakšen je bil razlog za vročanje po pošti. Sodišče prve stopnje namreč ni zavrnilo pobude za vložitev predloga za priznanje in izvršitev plačilnega naloga zato, ker bi dvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede samega prekrška in odgovornosti zanj ali ker bi prekrškovni organ z vročanjem plačilnega naloga preko pošte kršil pravila postopka o prekršku, temveč zato, ker ni izkazano, da je storilec bil o pravici do izpodbijanja plačilnega naloga in o rokih za takšno pravno sredstvo obveščen v jeziku, ki ga razume.

7Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).