196. člen ZSKZDČEU-1

Sodišče prve stopnje bo moralo, preden se odloči za izvršitev obsojencu izrečene denarne kazni na način, kot ga določa prvi odstavek 87. člena KZ-1, v obravnavani zadevi preveriti, ali ima obsojeni v tujini dohodke, na podlagi katerih bi lahko poravnal preostalih 583,00 EUR denarne kazni, in ali bi bila smiselna izvršitev denarne sankcije v R Avstriji na podlagi 196. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), vse upoštevaje tretji odstavek 196. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da mora sodišče pri odločitvi o vložitvi predloga upoštevati možnost uspešne izterjave, smotrnost izterjave glede na višino izrečene sankcije in stopnjo kršitve oziroma ogrožanja zavarovane dobrine

Predlog oz. pobudo za priznanje in izvrševanje sodbe o prekršku, ki jo je izdalo pristojno sodišče Republike Slovenije v zadevi o prekršku, se državi članici EU, v kateri naj bo sodba izvršena, posreduje preko Okrajnega sodišča v Celju, pri čemer je predlagatelj oz. pobudnik sodišče, ki je izdalo sodbo o prekršku, da je predlagatelj oz. pobudnik posredovanja v izvrševanje drugi državi članici EU sodišče in ne sodnik, ki je izdal sodbo o prekršku. Pritožbo lahko v imenu sodišča, ki je dalo pobudo za posredovanje v izvrševanje, vloži le njegov zakoniti zastopnik.

Vsi oblastni organi v Republiki Sloveniji so dolžni poslovati in voditi postopke v uradnem jeziku tj. slovenščini (oz. italijanščini ali madžarščini na območjih občin, kjer živi posamezna narodna skupnost) in uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje v postopku, ne more niti voditi postopka, niti izdati odločbe v jeziku, ki ni uradni jezik v Republiki Sloveniji, tudi če ta jezik odlično obvlada. Zato mora biti odločba o prekršku vedno izdana v uradnem jeziku države izdaje, storilcu pa poleg izvirnika odločbe v slovenskem jeziku vročen tudi prevod odločbe oz. vsaj prevod pomembnejših delov, če obstaja razlog za domnevo, da storilec ne razume slovenskega jezika.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju konvencija), ki določa, da je treba pisanja ali vsaj njegove pomembne dele prevesti v enega od jezikov države članice, na ozemlju katere je naslovnik, kadar obstaja razlog za domnevo, da naslovnik ne razume jezika, v katerem so pisanja sestavljena. V kolikor gre za tujega državljana, ki tudi živi in dela na ozemlju druge države, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno domnevati, da ne razume jezika, v katerem poteka postopek oziroma v katerem so pisanja sestavljena. Če pa se izkaže, da je storilec z uradnimi osebami na kraju storitve prekrška ob uporabi slovenskega jezika, ki je uradni jezik postopka o prekršku v Republiki Sloveniji, sodeloval v postopku o prekršku, pa bi bilo mogoče domnevati, da storilec razume slovenski jezik oziroma ne bi bilo razloga za domnevo, da ne razume jezika, v katerem poteka postopek. Le v takšnem primeru bi lahko štelo, da se kljub vročitvi odločbe o prekršku brez prevoda v jezik, ki ga stori