197. člen ZSKZDČEU-1

Četudi je upoštevati, da z ugoditvijo pobudi in vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Slovenije v drugi državi članici EU sodišče potrjuje pravilnost izvedenega postopka v Republiki Sloveniji in jamči, da so storilcu v postopku o prekršku bile zagotovljene vse procesne pravice po pravu Republike Slovenije, predvsem pravica do uporabe lastnega jezika v postopku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, je ugotoviti, da mora glede zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva sodišče v obrazcu iz Priloge 10 potrditi le, da je v primeru, če je bila odločba izdana v pisnem postopku, oseba bila osebno ali prek zastopnika pooblaščenega po pravu države izdaje obveščena o pravici in rokih za vložitev pravnega sredstva. Zato zaključki sodišča prve stopnje o izvotlitvi pravice do pravnega sredstva (ter s tem kršitvi 25. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) stranki, ki je zoper prevedeno odločbo vložila redno pravno sredstvo po zagovorniku, v zvezi s katerim ni bilo dvoma, da razume slovenski jezik, le razlogi za njegovo zavrnitev ji niso bili sporočeni v prevodu, presegajo okoliščine,

Vsi oblastni organi v Republiki Sloveniji so dolžni poslovati in voditi postopke v uradnem jeziku tj. slovenščini (oz. italijanščini ali madžarščini na območjih občin, kjer živi posamezna narodna skupnost) in uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje v postopku, ne more niti voditi postopka, niti izdati odločbe v jeziku, ki ni uradni jezik v Republiki Sloveniji, tudi če ta jezik odlično obvlada. Zato mora biti odločba o prekršku vedno izdana v uradnem jeziku države izdaje, storilcu pa poleg izvirnika odločbe v slovenskem jeziku vročen tudi prevod odločbe oz. vsaj prevod pomembnejših delov, če obstaja razlog za domnevo, da storilec ne razume slovenskega jezika.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju konvencija), ki določa, da je treba pisanja ali vsaj njegove pomembne dele prevesti v enega od jezikov države članice, na ozemlju katere je naslovnik, kadar obstaja razlog za domnevo, da naslovnik ne razume jezika, v katerem so pisanja sestavljena. V kolikor gre za tujega državljana, ki tudi živi in dela na ozemlju druge države, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno domnevati, da ne razume jezika, v katerem poteka postopek oziroma v katerem so pisanja sestavljena. Če pa se izkaže, da je storilec z uradnimi osebami na kraju storitve prekrška ob uporabi slovenskega jezika, ki je uradni jezik postopka o prekršku v Republiki Sloveniji, sodeloval v postopku o prekršku, pa bi bilo mogoče domnevati, da storilec razume slovenski jezik oziroma ne bi bilo razloga za domnevo, da ne razume jezika, v katerem poteka postopek. Le v takšnem primeru bi lahko štelo, da se kljub vročitvi odločbe o prekršku brez prevoda v jezik, ki ga stori