VSM Sklep II Kp 26431/2014

Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi ter sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Murski Soboti kot sodišče prve stopnje obdolženega D.K. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obdolženčevi izdatki in potrebni izdatki ter nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali, da jo spremeni in obdolženega spozna za krivega storitve obeh zgornjih kaznivih dejanj ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu naj za prvo kaznivo dejanje določi kazen osem mesecev zapora, za drugo pa tri mesece zapora, nakar mu naj določi enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanima pritožbenima razlogoma ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Čeprav pritožbena navedba, po kateri se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 38634/2012 z dne 24. 6. 2014 in sodbe II K 32546/2012 z dne 1. 8. 2012, ni točna, pritožnik hkrati upravičeno opozarja na izpovedbi prič A.T. in T.F., ki v razlogih sodbe nista povzeti v vseh odločilnih okoliščinah, kot tudi, da glede teh v razlogih sodbe nista bili ocenjeni. Po zapisniku z glavne obravnave dne 9. 11. 2016 je priča A.T. najprej vztrajal pri zagovoru, ki ga je podal v pravnomočno končani kazenski zadevi I K 38634/2012, ko je povezavo s prepovedano drogo in s tem storitev kateregakoli kaznivega dejanja iz zahteve za preiskavo zanikal (l. št. 55 do 56 priloženega spisa I K 38634/2012), da bi nato po pritožnikovem vprašanju potrdil, z dejanskimi okoliščinami opisani izrek sodbe, s katero je bil dne 24. 6. 2014 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, ki jih je po zgornjem sprva zanikal. Na takšen način pričina izpovedba v razlogih sodbe ni bila povzeta, prav tako pa ni jasen odnos sodišča prve stopnje do ugotovljenih razlik v sami izpovedbi, ki po eni strani obdolženca neposredno ne razbremenjuje, medtem ko ga po drugi vsaj posredno obremenjuje.

6Podobno velja za izpovedbo priče T.F., za katero je bilo v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 izreka sodbe po navedenem zapisniku ugotovljeno, da je enaka pričini izpovedbi v, prav tako že pravnomočno končani kazenski zadevi, ko je priča kakršnokoli uživanje prepovedane droge v njenem stanovanju zanikala, nakar je na pritožnikovo vprašanje, to isto dejstvo vsaj posredno potrdila in na koncu na zagovornikovo vprašanje odgovorila, ne samo, da ni vedela, od koga je bila v njenem stanovanju uživana prepovedana droga, ampak še, da je ni niti videla, pa čeprav se je z obdolženim in pričo A.T. ves čas nahajala v istem prostoru. Zadnji del pričine izpovedbe je v razlogih sodbe sicer povzet in tudi pričina obsodba je omenjena, medtem ko dejanskih podlag za obsodbo, ki so tudi za obdolženca obremenjujoče, v razlogih sodbe ni zaslediti ter zlasti, kako jih, če sploh s povzetimi razbremenilnimi okoliščinami, povezati.

7Da bi bilo mogoče sodbo vsebinsko preizkusiti, mora med drugim imeti razloge o odločilnih dejstvih. Pogoj je, da so ta dejstva, čeprav samo v delu posameznega dokaza prepoznana, in da so s preostalimi dejstvi, posredovanih po tem ali drugih dokazih, vsaj konfrontirana. Ker se to v obravnavanem primeru po obrazloženem ni zgodilo, je podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je drugače kot z razveljavitvijo sodbe in novim sojenjem ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena ZKP). Pri tem bo sodišče prve stopnje posebej pozorno na vsebino in kontekst obdolženčevega zagovora ter zlasti izpovedb omenjenih prič z morebitnimi razlikami, ki bodo morale biti ob njihovem ponovnem zaslišanju podrobno pretresene.