VSM Sklep I Cpg 100/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci R. P., M. L. in V. V. tožeči stranki P. d.d., sedaj D. d.d., solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 122.329,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati prvi toženi stranki 2.565,80 EUR, drugi toženi stranki 3.370,70 EUR in tretje toženi stranki 3.540,50 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnopravnih pravil Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V pritožbi navaja, da je tožnica v predmetni pravdi zoper prvo toženo stranko R. P., drugo toženo stranko M. L. in tretje toženo stranko V. V. (v nadaljevanju toženci) uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi škode, nastale tožnici z odobritvijo in izplačilom kredita št. 0034/10, odobrenega dne 3. 2. 2010 s strani uprave, ki so jo sestavljali toženci. Naveden kredit je bil družbi Z. M. II d.d. odobren v višini 150.000,00 EUR, namenjen za obratna sredstva in je bil v takšnem znesku dne 3. 2. 2010 navedenemu kreditojemalcu tudi v celoti izplačan. Kreditojemalec obveznosti iz citirane pogodbe ni in tudi nikoli ne bo izpolnil oziroma mogel izpolniti. Tožnici je zato nastala premoženjska izguba oziroma škoda, ki jo uveljavlja v tej zadevi od tožencev. Tožnica tako v prvostopnem postopku kot tudi v predmetni pritožbi trdi in utemeljuje ter dokazuje, da so toženci z odobritvijo navedenega kredita kršili njihove dolžnosti po določbah ZBan-1 in ZGD-1, zlasti zato, ker bi glede na njihovo poznavanje stanja pri kreditojemalcu ter ob njemu že predhodno danih nepoplačanih in realno nezavarovanih oziroma zelo šibko zavarovanih kreditih tožnice v ogromnih zneskih toženci ob njihovi dolžni skrbnosti morali nadaljnji (prav tako realno nezavarovani oziroma zelo šibko zavarovani) kredit temu kreditojemalcu odkloniti in ker so toženci navedeni kredit odobrili oziroma o njem odločali ob pri vseh in vsakemu od njih podanem zelo izrazitem konfliktu interesov. Slednje, torej konflikt interesov pri vseh in vsakemu od tožencev ob odločanju o kreditu, tožeča stranka utemeljuje in dokazuje z dejstvom, da so toženci sporni kredit s sklepom uprave, ki so jo sestavljali oni, odobrili kreditojemalcu, katerega (posredni) lastniki so bili sami toženci. Navedeno je v tej pravdi nesporno, ter to vse sledi tudi iz predloženih listin, iz katerih je razvidno, da je bil v času odobravanja zadevnega kredita kreditojemalec Z. M. II d.d. družba, katere izrazito večinski delničar (do 79,76 % delnic) je bila družba M. d.d.. Imetnik 100 % delnic v družbi M. d.d. pa je bila družba P. d.o.o.. Kot sledi iz v tej pravdi predložene družbene pogodbe družbe P. d.o.o. pa so bili družbeniki družbe P. d.o.o., torej družbe, ki je bila posredni lastnik kreditojemalca Z. M. II d.d., tudi vsi trije toženci. V času odločanja o navedenem kreditu so bili njihovi poslovni deleži v družbi P. d.o.o. in s tem posredno v kreditojemalcu Z. M. II d.d., pri prvi toženki R. P. v višini oziroma deležu do 34 % kapitala, pri drugi toženki M. L. do 17 % in pri tretjem tožencu V. V. do 3 % kapitala družbe P. d.o.o.. Iz navedenega kot nesporno ter tudi z listinami izkazano sledi, da so bili vsi trije toženci skupaj večinski družbeniki družbe P. d.o.o. do skupaj 54 % njenega kapitala ter s tem tudi večinski imetniki iz njihovega kapitala izhajajočih upravljalskih in premoženjskih pravic. Tretji toženec V. V. je bil poleg tega istočasno tudi predsednik nadzornega sveta kreditojemalca Z. M. II d.d.. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter tudi sedaj v pritožbi trdila, da bi za zaključek o za zadevo povsem zadostnem konfliktu interesov morala zadoščati že zgolj navedena kapitalska udeležba tožencev v kreditojemalcu Z. M. II d.d. Ob bistvenem izpostavljanju konflikta interesov, ki so mu bili podvrženi toženci in ob obširnem povzemanju stališč številnih primerov iz sodne prakse tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja relevantne argumentacije in izostanka opredelitve do številnih navedb tožnice. S pritožbenim predlogom se zavzema za sprejem odločitve sodišča druge stopnje, ki naj z vmesno sodbo odloči o utemeljenosti obravnavanega odškodninskega zahtevka po temelju, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Prva in druga toženka v odgovoru na pritožbo pritrjujeta sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglašata stroške pritožbenega postopka .

4Tretji toženec na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

7V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica zoper tožence kot bivše člane uprave uveljavlja povračilo premoženjske škode, ki so jo tožnici povzročili toženci z neskrbnim in napram tožnici nelojalnim opravljanjem njihovih dolžnosti kot članov uprave tožnice oziroma njene pravne prednice. Očitki protipravnih ravnanj tožencev se nanašajo na okoliščine odobritve kredita družbi Z. M. II d.d., ki je bil slednji odobren s sklepom uprave. Sporni sklep sta izglasovala sicer le prva toženka in tretji toženec, vendar pa so glede na dejstvo, da člani uprave d.d. za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, odgovarjajo solidarno, odškodninsko odgovorni vsi trije toženci. Bistven očitek tožencem ob zatrjevanem grobem kršenju dolžne skrbnosti pri odobravanju kredita zaradi nezadostnega zavarovanja in obstoječe kreditne izpostavljenosti, je očitek kršitve dolžnostnih ravnanj "v dobro družbe" oziroma kršitev dolžnosti lojalnosti do družbe. Po tožbenih trditvah je namreč pri vseh treh tožencih obstajala zelo izrazita kolizija med njihovimi zasebnimi interesi in interesi tožnice, saj so toženci, na eni strani člani uprave tožnice, hkrati večinsko (vsaj do 54 %) kapitalsko obvladovali kreditojemalca Z. M. II d.d. ter so imeli v njem zasebne premoženjske interese.

8Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je v smeri presoje, ali so zatrjevana ravnanja tožencev bila v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika in ali so toženci delovali v interesu družbe, ugotovilo, da tožencem v konkretni zadevi ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, saj so v času odločanja o spornem kreditu o slednjem odločali v skladu s pravili poslovne presoje, to je skrbno kot pošten in dober gospodarstvenik. Ob ugotovljenem bonitetnem razredu B kreditojemalca Z. M. II d.d. in običajni praksi zavarovanj v spornem času, po kateri je zadostovalo zavarovanje pri komitentih razreda B med drugim tudi z menico, poleg tega pa je bilo posojilo zavarovano še z direktno bremenitvijo TRR, so toženci pravilno postopali oziroma upravičeno sprejeli poslovno odločitev za odobritev kredita po zadevni kreditni pogodbi, sploh ob dejstvu, da so bile v celoti spoštovane vse predhodne procedure. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi v takšnih razmerah enako tvegano poslovno odločitev sprejel tudi vsak povprečno skrben gospodarstvenik. Presodilo je, da v razmerju tožencev kot članov uprave tožnice in tožencev kot družbenikov družbe, kapitalsko povezanih z družbo kreditojemalko, ni zaznalo konflikta interesov.

9Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem odgovornosti tožencev kot članov uprave, ali je ta solidarna, sklicujoč se na 263. člen ZGD-1 in 66. člen ZBan-1, obrazložilo, da je njihovo odgovornost presojati kot solidarno odgovornost za škodo, ki je nastala kot posledica zatrjevane kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke.

10Načeloma je takšno stališče v izhodišču sicer pravilno, vendar velja le v primeru, ko je ugotovljena odškodninska odgovornost vsakega posameznega člana uprave. Druga toženka v odgovoru na pritožbo namreč pravilno izpostavlja, da posamezni član uprave ne more odgovarjati za škodo, ki jo povzroči drugi član uprave. Kot izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča RS, zavzetega v odločbi III Ips 97/2015, in na katerega opozarja v odgovoru na pritožbo tudi druga toženka, namreč vsak član uprave odgovarja za svoje ravnanje oziroma kršitev svojih dolžnosti. Enako velja, če si člani uprave razdelijo pristojnosti po posameznih področjih (horizontalna delegacija). V obravnavani zadevi med pravdnimi strankami ni sporno, da druga toženka pri glasovanju v zvezi z zadevno kreditno pogodbo ni sodelovala in je pred sodiščem prve stopnje izpostavljala dejstvo, da delo Komisije za naložbe komercialnega bančništva ni sodilo pod delovno področje druge toženke, upoštevaje poslovnik o delu uprave. Druga toženka za delo Komisije za naložbe komercialnega bančništva ni imela pristojnosti, saj je kot zadolžena za investicijsko bančništvo predsedovala Komisij za investicijsko bančništvo. Navajala je še, da so vloge članov uprave bile na notranji ravni razdeljene. V odgovoru na pritožbo izraženo stališče, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni izkazala pasivne legitimacije za prvo toženko, bi se glede na obrazloženo in ob ustrezni presoji lahko izkazalo za utemeljeno. Če namreč druga toženka ni sodelovala v procesu obravnavanja in sklepanja o zadevni kreditni pogodbi, dejstvo njene lastniške udeležbe v družbi, kapitalsko povezani z družbo kreditojemalko, ne more predstavljati tudi drugi toženki očitanega konflikta interesov. Ne glede na navedeno pa ne bo mogoče zanemariti trditev tožnice, da je bila prva toženka o nameravani odobritvi zadevnega kredita seznanjena in da bi morala sprejem sklepa o odobritvi le tega preprečiti, saj bi v primeru, da se ugotovi, da je druga toženka morala in mogla vedeti, da bo uprava odločala o odobritvi zadevnega kredita, glede na poznavanje kreditojemalca in njegovo kapitalsko sestavo, v okviru svojih dolžnostnih ravnanj morala ravnati v smeri preprečevanja konfliktov interesov. O kakršnemkoli nasprotju interesov, ki nastopi ali bi lahko nastopilo pri izvrševanju ali v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije, mora član uprave nemudoma obvestiti druge člane uprave in nadzorni svet in je za primer opustitve takšnega ravnanja predviden celo odpoklic člana uprave.

11Bistveno težo pritožbenih navedb tožnice predstavljajo njena prizadevanja za ugotovitev, da je na strani tožencev v zvezi z zadevno kreditno pogodbo obstajal konflikt interesov.

12V 263. členu ZDG-1 opredeljena dolžna ravnanja lahko v pravno - teoretičnem smislu razdelimo na dolžnost skrbnega ravnanja in na dolžnost zvestobe ali lojalnosti. Ko presojamo, ali je določeno ravnanje v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika, presojamo izključno na podlagi objektivnih meril. Vprašamo se, kako bi v konkretni situaciji ravnal nekdo, ki vodi podjetje primerljive velikosti, dejavnosti in tudi gospodarskega položaja, in ki ima za vodenje podjetja vsa potrebna strokovna znanja in izkušnje, pri čemer se od članov uprave zahteva postrožena - profesionalna skrbnost. Dolžnost zvestobe oziroma lojalnost pa na splošno pomeni, da morajo biti člani poslovodstva družbi lojalni in zmeraj delovati tako, kot zahtevajo njeni interesi. V prvem odstavku 263. člena ZGD-1 je izrecno določeno, da morajo člani organov vodenja ravnati v dobro družbe, zato ima dolžnost zvestobe v našem pravu neposredno zakonsko podlago. Dolžnost zvestobe se kaže v prepovedi pridobivanja posebnih koristi. Hkrati se dolžnost zvestobe nanaša na preprečevanje in obvladovanje konflikta interesov, v katerem se lahko znajde član poslovodstva ali organa nadzora. V zvezi s tem kot izhodišče velja, da imajo v primeru takšnega konflikta interesi družbe v vseh ozirih prednost pred lastnimi interesi.

13Bančna zakonodaja v 66. členu ZBan-1 ohranja načelo krivdne in notranje odgovornosti, na katerem temelji splošna ureditev iz 263. člena ZGD-1. Je pa v primerjavi s splošnimi korporacijskimi pravili posebnost bančne regulacije večja stopnja konkretizacije obveznih ravnanj organov v zvezi z upravljanjem, tako glede vodenja kot glede nadzora. V splošnih pravilih (prvi odstavek 363. člena ZGD-1) so dolžnosti definirane v obliki generalne klavzule, specificiranih dolžnosti je razmeroma malo, kar velja še posebej za poslovodni organ. Kolikor so specificirane, pa se dolžnosti uprave nanašajo predvsem na razmerje do drugih organov družbe, do nadzornega sveta in skupščine, medtem ko v naloge, povezane z vodenjem podjetja v ekonomskem smislu (planiranje, organiziranje, nadziranje,), zakon ne posega s podrobnejšimi zahtevami. To je prepuščeno sodni praksi in teoriji, ki se pri tem opirata predvsem na uveljavljana spoznanja stroke upravljanja podjetij. V bančni zakonodaji pa so obvezna ravnanja članov organov ne le konkretneje opredeljena, ampak pa so tudi po obsegu širša. Določene so številne specifične dolžnosti, ki segajo daleč čez okvir tistih ravnanj, ki se pričakujejo od nosilcev upravljanja v "navadnih" podjetij (tako imenovane bančno specifične dolžnosti). Kar zadeva upravo se te nanašajo predvsem na organizacijo poslovanja banke, pa tudi na oblikovanje ciljev, tako splošnih ciljev kot ciljev glede profila tveganosti, nadalje različnih strategij, kakor tudi na razmerja uprave do drugih organov družbe in zunanjih institucij (dr. Peter Podgorelec, Podjetje in delo, 2015, št. 3-4, stran 445).

14Banka Slovenije je na podlagi pooblastila iz 61. člena ZBan-1 sprejela poseben Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic, ki ne vključuje zgolj dolžnosti, ki se običajno obravnavajo v okviru dolžnosti skrbnega ravnanja, ampak tudi dolžnosti, ki se v teoriji uvrščajo v drugo temeljno skupino dolžnosti, med dolžnosti lojalnosti oziroma zvestobe. Pri tem je posebej opozoriti na pravila o preprečevanju in odpravljanju nasprotja interesov, saj je neobstoj nasprotij interesov eden od pogojev za vstop v območje svobodne presoje. Tako sklep v prvem odstavku 7. člena določa, da mora član uprave pri svojem delovanju in odločanju upoštevati predvsem interes banke, jim podrediti morebitne drugačne in osebne interese in ne sme izkoriščati poslovnih priložnosti banke za svoj račun. O kakršnemkoli nasprotju interesov, ki nastopi ali bi lahko nastopilo pri izvrševanju ali v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije, mora član uprave nemudoma obvestiti druge člane uprave in nadzorni svet. V primerjavi s splošnimi pravili so tako bančna pravila podrobnejša in v določenih pogledih tudi strožja. Tako je na primer v petem odstavku 10. člena sklepa določeno, da mora nadzorni svet odpoklicati člana uprave, če ga član uprave ne obvesti o sumu nasprotja interesov.

15ZBan-1 v 66. členu določa dolžnosti in odgovornosti članov uprave, v 173. členu pa odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji. Tako morajo v skladu s 66. členom ZBan-1 člani uprave banke zagotoviti, da banka posluje v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov (4. točka 66. člena ZBan-1), po 173. členu ZBan-1 pa zagotoviti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, pri čemer mora v zvezi s tem zlasti preprečevati nastanek nasprotja interesov (druga alineja 1. točke prvega odstavka 173. člena ZBan-1). Preprečevanje nasprotja interesov uprave je torej pri bančnem poslovanju eden izmed splošnih standardov upravljanja s tveganji in ravnanje uprave v nasprotju s tem predstavlja kršitev po določilih ZBan-1.

16Konflikt interesov pomeni izpostavljenost do nekaterih podjetij, do katerih je neka oseba v različnih položajih in zato z drugačnimi interesi. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki velja sicer za javne uslužbence ne za člane uprave bank, nasprotje interesov definira kot "okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog". Za ugotovitev nasprotja interesov torej zadostuje že videz, da hkratno opravljanje določenih funkcij ali nalog vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog tega posameznika. Ustvarjanje videza, da določena okoliščina vpliva na korektno opravljanje javnih nalog, mora temeljiti na realnih oziroma opredmetenih (pred) postavkah, povezanih z dejanskimi pristojnostmi uradne osebe v konkretnem primeru". Navedena definicija konflikta interesov, kot je bilo že navedeno, ne zadeva uprave gospodarskih družb in bank, lahko pa je po mnenju sodišča druge stopnje v pomoč pri presoji, ali takšno nasprotje interesov obstoji tudi v obravnavanem primeru.

17Iz dejanskih podatkov v spisu in obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:

- da je bila prva toženka od 25. 5. 2005 do 21. 9. 2012 predsednica uprave tožnice, da je bila v istem obdobju članica uprave druga toženka, tretji toženec je bil član uprave v obdobju od 19. 7. 2006 do 6. 9. 2013;

- da je uprava tožnice dne 3. 2. 2010 sprejela sklep o izpostavljenosti SKL 000516/2010, na podlagi katerega je bila istega dne sklenjena kreditna pogodba št. 00034/10 (v nadaljevanju zadevna pogodba), s katero je tožnica družbi Z. M. II d.d. odobrila kredit v višini 150.000,00 EUR, za jamstvo katerega je kreditojemalec tožnici izročil eno bianco menico;

- da je bila na podlagi sklepa uprave SKL 0003438/10 z dne 24. 6. 2010 istega dne sklenjena kreditna pogodba št. D0159/10, s katero je tožnica družbi Z. M. II d.d. odobrila dolgoročni kredit v višini 2,300.000,00 EUR, ki se je realiziral tako, da se je z njim izvršilo poplačilo treh predhodnih kreditov, med drugim kredita po zadevni kreditni pogodbi v višini 150.000,00 EUR;

- da so bili toženci v času odobritve zadevnega kredita družbi Z. M. II d.d. družbeniki družbe P. d.o.o. in sicer prva toženka z lastniškim deležem 34 %, druga toženka v deležu 17 % in tretji toženec v deležu 3 % in so torej imeli skupno 54 % vseh glasovalnih pravic v družbi P. d.o.o.;

- da je bila družba P. d.o.o. 100 % imetnica delnic družbe M. d.d., slednja pa imetnica 79,76 % delnic družbe Z. M. II d.d.;

- da je bila družba M. d.d. 19 % imetnica delnic P. d.d.

18Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotnost in neustreznost razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje stališče, da v ravnanju tožencev ni zasledilo konflikta interesov. Presoja izpostavljenih dejanskih ugotovitev v luči prej obrazloženih izhodišč o dolžnosti zvestobe in preprečevanja in obvladovanja konfliktov interesov namreč po stališču sodišča druge stopnje pritrjujejo pritožbenemu uveljavljanju o obstoju konflikta interesov prve toženke in tretjega toženca (saj zaenkrat glede na prej obrazloženo v zvezi z drugo toženko takšnega zaključka z zanesljivostjo še ni mogoče sprejeti) kot članov uprave tožnice v razmerju do kreditojemalca, s katerim sta bila prva toženka in tretji toženec kapitalsko povezana.

19Ob izpostavljenih dolžnostnih ravnanjih, zapovedanih z bančnimi pravili, po katerih morajo člani uprave banke zagotoviti, da banka posluje z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanja nasprotja interesov, ravnanj prve toženke in tretjega toženca, ki sta kot člana uprave banke odločala o odobritvi kredita družbi kreditojemalki, za katero je ugotovljena kapitalska povezanost z družbo, v kateri sta bila prva toženka in tretji toženec lastniško udeležena, gotovo ni mogoče opredeliti kot takih, da so v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja in so v nasprotju z dolžnostjo preprečevanja konfliktov interesov.

20Pritrditi je pritožbenemu stališču, da za obstoj konflikta interesov, relevantnega za odškodninsko tožbo na podlagi ZGD-1 in (ali) ZBan-1, ni pogoj, da bi moral biti zasebni interes toženca tako močan, da bi se mu interesi subjekta, katerih posle je vodil, morali podrejati. Zadošča, kot pravilno navaja tožnica, da nek zasebni interes (objektivno) obstaja. Zato če nekdo odobri kredit družbi, v kateri je sam kapitalsko udeležen in je vanjo vložil svoj denar, je pri njegovem odločanju, kot to pravilno razlaga tožnica, vedno podan nek poseben interes ali vsaj vpliv te okoliščine na odločanje.

21Nasprotnemu zavzemanju tožencev, da kapitalska udeležba slednjih ne more predstavljati konkretnega konflikta interesov, ker nobena od toženih strank od spornega kredita ni imela nikakršne koristi in da zgolj objektivna (denarna) povezava med kreditojemalcem in kreditodajalcem ne zadostuje, ni mogoče pritrditi. V odgovor prvi toženki iz odgovora na pritožbo, da si ne zna predstavljati, kakšna kršitev bi bila storjena, če bi banka kot kreditodajalec odobrila kredit, odobritev pa bi bila obremenjena s konfliktom interesov, kreditojemalec pa bi posojilo vrnil v skladu s sprejetimi obvezami iz pogodbe, ali bi bila v takem primeru uprava odškodninsko odgovorna za sklenitev posla, ki predstavlja osnovno dejavnost in prihodek banke, sodišče druge stopnje odgovarja, da protipravno ravnanje, če ne ustvari škodljive posledice, ne pomeni odškodninske odgovornosti. Vendar protipravno ravnanje zaradi tega ni dopustno oziroma ne izgubi narave protipravnosti.

22Po stališču sodišča druge stopnje lastniška udeležba tožencev za presojo konflikta interesov ni nepomemben interes. Denar je pomemben interes. Prva toženka in tretji toženec sta bila družbenika gospodarske družbe, v katero sta vstopila z namenom pridobivanja dobička. Bistvo gospodarske družbe je namreč opravljanje pridobitne dejavnosti z namenom pridobivanja dobička, zato je vselej interes družbenikov uspešnost poslovanja družbe in povečevanje dobička. Temu ustrezno in glede na kapitalsko strukturo kreditojemalca Z. M. II d.d., ko je bil njen večinski delničar (79,76 %) družba M. d.d., imetnik 100 % delnic le te pa družba P. d.o.o., prva toženka (z vložkom 34 % kapitala) in tretji toženec (z vložkom 3 % kapitala) pa njena družbenika, gotovo ni mogoče zanikati ali zanemariti premoženjskega interesa tožencev v družbi kreditojemalki.

23V luči obrazloženega lahko takšen interes vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje bančnih poslov. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena, saj obstoji konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretjega toženca kot članov uprave tožnice o preprečevanju konfliktov interesov predstavlja protipravno ravnanje. Presoja sodišča prve stopnje, da elementa protipravnosti in krivde nista podana, se tako izkaže za materialnopravno zmotno.

24Ob dejstvu, da je za ugotovitev odškodninske odgovornosti potrebno ugotoviti vse predpostavke odškodninskega delikta, in ker sodišče prve stopnje glede na odločitev, ki jo je sprejelo, ostalih predpostavk ni ugotavljalo, je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi z ugotavljanjem in presojo le teh na pritožbeni stopnji pravdnim strankam odrekli pravico do izjave v postopku.

25Ker torej druge odškodninske predpostavke (vzročna zveza, škoda) niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje in sodba o teh posledično tudi nima razlogov, se sodišče druge stopnje do pritožbenih in odgovornih navedb, ki se nanašajo na obstoj in višino škode ter vprašanja vzročne zveze, v tej odločbi ni opredeljevalo.

26V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje slediti izpostavljenim materialnopravnim stališčem glede protipravnosti ravnanj prve toženke in tretjega toženca, se v nakazani smeri opredeliti do ugovora pasivne legitimacije prve toženke in ob presoji vseh elementov odškodninskega delikta o zadevi ponovno odločiti.

27Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.