VSC Sodba Cpg 181/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 662/2015 z dne 1.12.2016 izreklo: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 170356/2014 z dne 11. 12. 2014 se v celoti vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka N. d.o.o., ... dolžna plačati tožeči stranki S. d.d.,, znesek 794.661,43 EUR ter povrniti izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 8.517,61 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo."

2Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

3Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje:- da je tožena stranka ugovarjala, da tožeča stranka ni izkazala, da je blago, za katerega navaja, da ga je dobavila toženi stranki, tožena stranka dejansko prejela, saj priložene dobavnice, ki jih je predložila tožeča stranka, niso potrjene z njene strani, ker da ob vsaki dobavi dobavnico podpiše, ožigosa in pripiše datum, kar pa iz predloženih dobavnic ne izhaja in da je tožena stranka tudi ugovarjala, da ni izkazano, da bi tožena stranka kadarkoli blago pri tožeči stranki naročila, vendar ugovora nista utemeljena; - tožeča stranka je za dobavljeno blago, ki ga je vtoževala v skupnem znesku 670.640,76 EUR predložila račune (listine A 7 - A 226) ter dobavnice (listine A 229 -A 232), pri čemer dobavnice res niso bile potrjene tako kot je navajala tožena stranka, vendar pa je tožeča stranka pojasnila, da so pravdne stranke poslovno sodelovale tako, da je tožeča stranka toženi stranki dobavljala različne vrste cementa in opravljala prevoze dobavljenega cementa, da pa je blago bilo dostavljeno s prevozi toženi stranki in tožena stranka je potrdila prevzem blaga s podpisom prevoznice, pa izhaja iz predloženih dokazil o prevzemu blaga (listine A 407-A 411), navedeno pa so potrdile tudi zaslišane priče D. N., P. H. in P. R., ki so te prevoze za tožečo stranko tudi opravili; - da sta sedaj pravdni stranki sklenili Pogodbo o dobavi cementa št. NP-10-001 dne 20. 11. 2009 in iz 2. člena te pogodbe (listina A 227) izhaja, da sta pravdni stranki dogovorili, da tožeča stranka kot dobavitelj proda in izroči toženi stranki kot kupcu, tožena stranka pa kot kupec od tožeče stranke kot dobavitelja kupiti in prevzame v vsakem letu veljavnosti (trajanja) te pogodbe skupno najmanj 10.000 ton cementa, kar pomeni, da je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno poslovno razmerje, katere predmet je bila prodaja oziroma nakup cementa in je pogodba bila veljavna v času izdanih računov s strani tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni plačala, česar tožena stranka niti ni prerekala; - da iz izpovedb prič M. B., S. G. in A. Ž., ki so pri tožeči stranki prejemale naročila za toženo stranko, izhaja opisan način poslovanja, izpovedale pa so tudi, da tožena stranka naročenega blaga tudi nikoli ni reklamirala ali zavračala, da bi bila kakršnakoli reklamacija v zvezi z dobavljenim blagom;- da so priče D. N., P. H. in P. R., ki so vršili prevoz blaga toženi stranki, izpovedali, da je tožena stranka blago prejela in podpisala prevzemnice, ki so jih šoferji potem vrnili tudi tožeči stranki kot dokaz, da je blago bilo izročeno.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka izkazala utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo dobavljenega blaga v skupnem znesku 670.640,76 EUR , ker sta pravdni stranki dogovorili prodajno pogodbo in je tožena stranka v skladu s 435. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja kupcu, izročil tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino, kot kupka dolžna plačati dobavljeno blago tožeči stranki.

8Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo obresti v višini 62,43 EUR in obresti na osnovi bremepisa v višini 123.958,24 EUR.

9Terjatev za plačilo obresti zneska 62,43 EUR temelji na obračunu obresti št. 12/0318 v znesku 1.015,07 EUR (listina A5), ki pa je bil skorajda v celoti kompenziran dne 22. 2. 2013, tako da je ostal neplačani del zneska samo še v višini 62,43 EUR, ki ga tožeča stranka vtožuje v tem postopku. Iz obračuna obresti št. 12/0318 je razviden specificiran obračun zapadlosti posameznih računov in obračun obresti (v celoti je znašal 1.015,07 EUR) in tako ni utemeljen ugovor tožene stranke, da obračun ni specificiran, tožeča stranka pa je tudi predložila račune (št. R01-1202871, R01-1203146 (A 405) na katere se ta obračun obresti nanaša, zato tudi ni utemeljen ugovor tožene stranke, da ne ve, na kaj se obračun obresti nanaša.

10Bremepis št. 14/0652 predstavlja obračun zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vtoževanih računov do vložitve tožbe in je tožeča stranka obračun obresti jasno specificirala, ker so iz samega bremepisa določno razvidni zneski posameznih računov, zapadlost računov in dnevi zamude.

11Sodišče prve stopnje je presodilo tudi, da ni utemeljen ugovor tožene stranke glede plačila obresti v znesku 1.297,14 EUR, ki so prav tako zajete v znesku 123.958,24 EUR, saj je tožeča stranka pojasnila, da račun, ki ga je prerekala tožena stranka, to je račun št. R01-1206329, izhaja iz obračuna povračila stroškov obresti, ki so nastale tožeči stranki v zvezi z izpolnjevanjem zavez iz pogodbe sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko in družbo P. d.o.o.. Tožeča stranka je iz naslova dobav cementa v letih 2010 in 2011 z družbo P. d.o.o. sklenila Pogodbo o faktoringu, na podlagi te pogodbe pa je tožeča stranka v zameno za faktoring družbi P. d.o.o. prenesla večje število terjatev do tožene stranke, med drugim tudi terjatev na podlagi računov kot je tožeča stranka to izkazala s prilogo A 399, to je specifikacijo računov odstopljenih v korist podjetja P. d.o.o. v skupni vrednosti 340.744,79 EUR. Za ta dolg sta se tožeča in tožena stranka ter družba P. d.o.o. dne 1. 9. 2011 dogovorili in sklenili Pogodbo o načinu poravnave dolga (listina A 400), s katero se je celoten dolg s šestimi obročnimi plačili zavezala plačati tožena stranka P. d.o.o., pri čemer je zadnji obrok zapadel 30. 3. 2012. Tožena stranka pa je plačala le 136.711,80 EUR, preostanek pa ne in je tako ostala dolžna P. d.o.o. plačati še znesek 204.032,99 EUR in ker tega zneska ni plačala sta tožeča stranka in družba P. d.o.o. ponovno sklenili 1. 7. 2012 Pogodbo o načinu poravnave dolga, s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka navedeni dolg družbi P. d.o.o. povrnila v več obrokih, pri čemer se do dokončnega poplačila dolg obrestuje po 7,5 % nominalni letni obrestni meri, zato je za obdobje 1. 7. 2012 do 31. 7. 2012 (listina A 401) za omenjeni dolg P. d.o.o. obračunal obresti z računom št. 12-IR02664 za julij 2012 tožeči stranki in tožeči stranki izdal račun št. 12-IR02664 v višini 1.297,14 EUR. Tožena stranka je z neizvršitvijo plačila po pogodbi o faktoringu tožeči stranki povzročila poslovno škodo v višini obračuna obresti v znesku 1.297,14 EUR in jo je tožena stranka dolžna tožeči stranki (po določilu prvega odstavka 131.člena OZ in 135.člena OZ) povrniti.

12Pritožba navaja, da tožena stranka nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala predhodno, saj je zatrjevane kršitve ugotovila šele s prejemom izpodbijane sodbe.

13Tožena stranka je kot pritožnica mnenja, da je sodišče prve stopnje napravilo kršitve postopka z navedbami in argumentacijo v obrazložitvi sodbe.

14Pritožba povzema, da tožeča stranka v sporu vtožuje znesek v višini 794.661,43 EUR, ki naj bi predstavljal obveznost tožene stranke iz naslova dobavljenega materiala oziroma zamudnih obresti zaradi nepravočasnih plačil že plačanih obveznosti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka dokazala utemeljenost svojega zahtevka, tožena pa ni dokazala svojih ugovornih navedb in zato zahtevku ugodilo, vendar tožena stranka meni, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje neutemeljen in mu tožena stranka izrecno nasprotuje.

15Tožena stranka v pritožbi vztraja, da so bile njene navedbe zadostno obrazložene in konkretizirane in da je zanje ponudila tudi zadostne dokaze. Tožena stranka je prepričana, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, saj je napačno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev, za razliko od tožeče, ni dokazala. Zaradi tega pa je odločitev tudi materialnopravno napačna. Ves čas postopka je tožena stranka namreč oporekala tako temelju kot višini terjatve kakor tudi zapadlosti terjatve, za svoje navedbe pa je ponudila tudi vse razpoložljive dokaze. Sodišče se do njenih navajanj ni konkretneje opredeljevalo, kakor da bi jih štelo za irelevantne. Posledično se morebiti celo zdi, da navedbe toženca ne zanikajo tožbenih trditev. Toženi stranki namreč ni dopustilo možnosti dokazovati nasprotnega, saj je sodišče, po prepričanju tožene stranke, štelo zahtevek tožeče stranke že za dokazanega.

16Pritožbeno sodišče ob takšnih pritožbenih navedbah, ki jih je v celoti povzelo, ugotavlja, da so te pavšalne in neobrazložene in da se jih sploh ne da preizkusiti.

17Pritožba mora konkretno zatrjevati, v čem vidi obstoj pritožbenih razlogov glede na trditve pravdnih strank ter dokazne predloge, ki sta jih podali v postopku pred sodiščem prve stopnje in na podlagi njih ugotovljeno dejansko stanje ter uporabljeno materialno pravo in v zvezi z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

18Pritožba tega ne naredi in zato je ni mogoče preizkusiti.

19Pritožba zgolj pove, da je tožena stranka imela v postopku ugovor po temelju in po višini, ne pove pa v čem vidi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo.

20Na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti pritožbene navedbe, ki merijo na ta pritožbeni razlog povsem jasne in konkretne, da jih je mogoče preizkusiti. Ker povzete pritožbene navedbe niso takšne, pritožbeno sodišče šteje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

21Na ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

22Tako dejanske ugotovitve kot uporabljeno materialno pravo je pritožbeno sodišče že povzelo in se na te povzetke v celoti sklicuje, ko šteje da je materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

23Prav tako pritožba ne pojasni, v čem se kažejo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in v čem vidi zatrjevano kršitev sodišča prve stopnje, ker naj bi to sledilo zgolj argumentom tožeče stranke.

24Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3., 6., 7., 11., 12.točki in 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

25Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ter svoje.

26Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh ugovor, ki jih uveljavljala tožena stranka in obširno obrazložilo razloge za njihovo neutemeljenost, tako da je pritožbeni očitek o vnaprejšni opredeljenosti sodišča prve stopnje v sporni zadevi brez pravne podlage in kot je pojasnjeno, ni obrazložen.

27Pritožba bi morala določno pojasniti, katere ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pa bi utegnile vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, je storilo sodišče prve stopnje, pa to iz pritožbe na izhaja.

28O tistem, kar pritožba konkretno ne pove in česar pritožbeno sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti, pa se pritožbeno sodišče ne more izreči.

29Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350.člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

30Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

31Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165.člena ZPP).