VSK Sodba Cpg 13/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 46.859,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2013 dalje z obrazložitvijo, da je terjatev tožeče stranke, ki jo je na toženo stranko naslovila v letu 2016, ker je njen zavarovanec odgovoren za nastalo škodo v prometni nesreči dne 10. 11. 2007, zastaran.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je protispisen zaključek, da naj bi tožeča stranka za višino škode izvedela že leta 2007. Osnovna trditev tožeče stranke je bila, da je bila višina škode in, kdo jo je povzročil, ugotovljeno šele s pravnomočnostjo sodbe hrvaškega sodišča. Zato ne vzdrži navedba v izpodbijani sodbi, da naj tožeča stranka ne bi prerekala trditev tožene stranke, da naj bi bila škoda znana že v letu 2007. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je za začetek teka zastaranja zahtevana kumulativna izpolnitev obeh zgoraj navedenih pogojev. To je bilo v konkretnem primeru šele s pravnomočnostjo sodbe Občinskega sodišča na Reki dne 30.9.2013, ko se je nedvomno ugotovila višina škode in kdo je zanjo odgovoren. Ker je tožena stranka ves čas posredovala evidentno neutemeljene informacije in stališča, je nenazadnje tudi očitno zavajala tožečo stranko, zato tudi iz tega razloga odgovarja za povzročeno škodo. Tožeča stranka pred tem, ko je upravičenki izplačala pravnomočno dosojeno obveznost, tožbe sploh ni mogla vložiti, saj je šele s plačilom dosojenih obveznosti pridobila zahtevek. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna oziroma absurdna, saj bi po njenem stališču tožeča stranka sodni postopek morala dejansko sprožiti že leta 2010, ko sploh še ni bila znana ne višina škode, ne povzročitelj. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo tudi določbo 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kjer šesti odstavek govori o zastaranju terjatev, ki jih ima zavarovalnica proti "tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera" in ne proti zavarovalnici, pri kateri je ta tretji zavarovan. Smisel tovrstnega določila je bil zlasti ta, da se z njim varuje povzročitelja - fizično osebo, kot ekonomsko šibkejšo stranko, ni pa bil namen, da bi se s takšnim določilom varovalo zavarovalnico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, na katere je dolžno po uradni dolžnosti paziti pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), pa tudi ne kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Pritrditi je sicer pritožniku, da ob trditvah tožeče stranke, da naj bi za višino škode izvedela šele s pravnomočnostjo sodbe hrvaškega sodišča, ni mogoče za priznano v smislu 214. člena ZPP šteti trditve tožene stranke, da je bila škoda znana že v letu 2007. Navkljub temu zapisanemu zaključku pa je prvostopenjsko sodišče tudi samo ugotavljalo, kdaj je bila tožnikova zavarovanka seznanjena z višino škode. Ugotovilo je, da je bila s škodo in z višino škode seznanjena takrat, ko je prejela ponudbo s specifikacijo stroškov popravila avtomobila (priloga B1)¹, iz katere je tudi izhajala pri postavitvi zahtevka zoper svojo zavarovalnico (točka 5 izpodbijane sodbe). S to ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj je povsem razumno sklepanje, da je oškodovanec za materialno škodo izvedel takrat, ko so mu predočili podatke o tem, kolikšni bodo stroški njene odprave. Zato se tožeča stranka pri takšni vrsti škode ne more sklicevati, da se je z njeno višino lahko seznanila (v smislu prvega odstavka 352. člena OZ) šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo odškodnine svoji zavarovanki.

5Glede na zastaralni ugovor tožene stranke je moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati, kdaj je zastaralni rok začel teči, in kdaj se je iztekel. Tako je ob ugotovitvi, da so na tožečo stranko z izplačilom odškodnine svoji zavarovanki prešle vse zavarovankine pravice do tistega, ki je odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. člena OZ), pravilno ugotovilo tudi, da je zastaralni rok za tožečo stranko začel teči takrat, ko je proti odgovornemu za nastanek zavarovalnega primera začelo teči zastaranje, in se tudi končal v enakem roku (šesti odstavek 357. člena OZ). Za odškodninsko terjatev zavarovanke (tožeče stranke) je zastaralni rok začel teči takrat, ko je izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil². Zadnje dejstvo v pravdi ni bilo sporno, kar pomeni, da je zavarovanka za povzročitelja vedela od nezgode dalje³, za višino škode pa je, kot je bilo predhodno že zapisano, izvedela v letu 2007. Takrat je začel teči 3 letni zastaralni rok za oškodovanko, za katero se je po petih letih od nastanka škode iztekel tudi objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 352. člena OZ). S tožbo, ki je bila vložena šele leta 2016, je tožeča stranka torej iztoževala že zastarano terjatev. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da naj bi bila takšna odločitev absurdna, ker naj bi morala tožbo vložiti že takrat, ko še niso bili znani ne podatki o višini škode, ne o povzročitelju⁴, je pripisati še, da je odškodninski zahtevek oškodovanke izviral iz pogodbe, sklenjene s tožečo stranko za kasko zavarovanje, kar pomeni, da je bilo na tožeči stranki tveganje, da bo navkljub takšni zavarovalni pogodbi s pravdanjem izgubila možnost uveljavljanja povračilnega zahtevka od odgovorne osebe.

6Neutemeljeno pritožba povsem z besedno razlago šestega odstavka 357. člena OZ oporeka uporabljivost te določbe za obravnavani primer. Odgovorna oseba za nastanek zavarovalnega primera v smislu navedene določbe ni samo povzročitelj zavarovalnega primera (v tem primeru zavarovanec tožene stranke), ampak tudi njegova zavarovalnica, ki je odgovorna na podlagi obveznega zavarovanja v prometu⁵. Ob drugačnem tolmačenju navedene določbe bi prišlo do položaja, ko bi zavarovalnica povzročitelja zavarovalnega primera imela še povračilno obveznost, medtem, ko je njen zavarovanec ne bi imel več.

7Pritožba, ki zgolj posplošeno navaja, da tožena stranka odgovarja za povzročeno škodo tudi zaradi njenih očitnih zavajanj, v zvezi s tem ne navaja, da je trditve in dokaze v tej smeri podala tudi med postopkom na prvi stopnji, in da naj bi jih sodišče pri odločanju spregledalo.

8Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ to je v letu 2007.
² kumulativna izpolnitev obeh pogojev, kot pravilno poudarja tudi pritožba.
³ oz. kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, je zanj oškodovanka izvedela zdavnaj pred junijem 2013.
⁴ o tem, da povzročitelj ne bi bil prej znan pritožba drugih navedb, razen te zgolj navržene, nima.
⁵ tako tudi sodba VSK Cpg 305/2014.