VDSS Sodba Pdp 70/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, kar je zahtevala več je zavrnilo, in sicer višje vtoževano odškodnino v višini 1.200,00 EUR skupaj s pripadki in zamudne obresti od prisojenega zneska od 4. 7. 2013 do vključno 20. 7. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka na račun Delovnega sodišča v Celju, v višini 305,31 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 152,81 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati sodno takso za ta postopek v višini 63,00 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je gradbena dejavnost pri kateri se uporablja težka gradbena mehanizacija dejavnost s povečano nevarnostjo. V obravnavanem primeru je tožnik upravljal z brezhibnim bagrom na urejenem gradbišču, pri čemer iz izjav vseh zaslišanih prič izhaja, da je bil teren po katerem se je bager premikal predhodno utrjen in urejen. Tožnik je bil za svoje delo strokovno usposobljen in je s konkretnim bagrom opravljal že šest mesecev in tudi na konkretnem delovišču je že večkrat delal. Konkretnega dne ni bila prisotna nobena povečana nevarnost ali specifična okoliščina, zaradi katere bi bila potrebna povečana previdnost tožnika kot voznika bagra. Pri tem je potrebno poudariti, da je tožnikovo ravnanje presojati s skrbnostjo strokovnjaka za opravljanje s težko gradbeno mehanizacijo. Tako bager v odnosu tožnika ne more predstavljati nevarne stvari, opravljanje zemeljskih del z bagrom pa ne nevarne dejavnosti. V kolikor bi višje sodišče vztrajalo na opredelitvi gradbene dejavnosti kot nevarne dejavnosti in bagra kot nevarne stvari, pa tožena stranka poudarja, da je tožnik obravnavano nezgodo povzročil izključno s svojim ravnanjem. Sodišče je sprejelo mnenje izvedenca, da je do nezgode prišlo zato, ker se je tožnik približal v nevarno območje jame, posledica tega pa je bila ugreznitev brežine, ki se je pod težo bagra zrušila. Sodišče prve stopnje nima prav ko meni, da je za obravnavano nezgodo podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, ker je opustila izvajanje stalnega nadzora in ni nadzirala izvajanja del v skladu z varnostnim načrtom. Sodišče pri tem ne konkretizira kakšno opustitev očita toženi stranki in kaj bi morala ta narediti pa ni. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je tožnik sam ravnal v nasprotju z določilom točke 12.3 poglavja C dodatne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja pri gradbenem delu priloge IV, Uredbe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih premičnih gradbiščih. Po mnenju sodnega izvedenca bi moral tožnik dosledno upoštevati ukrep, da je ob zgornjem robu izkopa jame obvezno zagotoviti vsaj 100 cm širokega prostega pasu, na katerem ni dovoljeno odlaganje materiala ali ga uporabljati za transportne poti. Tožena stranka je imela izdelan tudi varnostni načrt, da si zakoniti zastopnik tožene stranke, kot neposredni nadrejeni tožniku pred obravnavano nesrečo nikoli ni pri tožniku opazil, da ta pri svojem delu ne bi dosledno upošteval 100 cm širokega prostega pasu ob robu kateregakoli izkopa. Če bi se to zgodilo bi ga nato nemudoma opozoril. V času škodnega dogodka je zakoniti zastopnik pisal poročilo o opravljenem delu prejšnjega dne in samega dogodka sicer ni videl, vendar to še ne pomeni, da ni izvajal stalnega nadzora nad postopkom dela na gradbišču. Neživljenjsko je pričakovati, da bi delovodja moral nadzirati vsak korak ali meter vožnje vsakega od zaposlenih delavcev na gradbišču. Tožena stranka tako ne more biti krivdno odgovorna za obravnavani dogodek, saj je delo na gradbišču organizirala varno in skladno z veljavno zakonodajo, kot tudi s podzakonskimi akti. Tožnik ni zatrjeval niti dokazal nedopustnega ravnanja tožene stranke kot enega od elementov civilnega delikta pri presoji toženčeve krivdne odgovornosti. Dejstvo je, da se je tožniku nesreča žal pripetila izključno zaradi njegovega lastnega ravnanja, ko je bager vzratno pripeljal na rob že izkopane gradbene jame, kjer se je nato brežina zaradi teže bagra udrla, bager pa toliko nagnil, da se je prevrnil. Odločitev sodišča, da je tožnik sokriv za nastanek nesreče zgolj v 20 % deležu je zmotna in nepravilna. Pri telesnih poškodbah, ki jih je utrpel tožnik pa je potrebno upoštevati, da so v izključni ali vsaj pretežni meri nastale zato, ker tožnik ni uporabljal varnostnega pasu in varnostne čelade. Če bi višje sodišče menilo, da je potrebno uporabiti določbo o sokrivdi tožena stranka meni, da je soprispevek tožnika kot oškodovanca 80 % in delež tožene stranke 20 %. Tudi višina tožniku prisojene odškodnine je previsoka. Pri razlogih za višino odškodnine pa je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbene navedbe tožnika iz njegove trditvene podlage. Izvedenec je pri izdelavi izvedeniškega mnenja prekoračil zadano nalogo s tem, ko je pridobil zdravstveni karton tožnika brez tožnikovega dokaznega predloga. Toženi stranki pa je bila kršena pravica do neposrednega izvajanja dokazov, saj nikoli ni imela možnosti vpogleda v zdravstveni karton in podaje svojih stališč glede zabeležk in navedb v osebnem zdravstvenem kartonu tožnika. S tem ko je postavljeni sodni izvedenec izdelal izvedeniško mnenje na podlagi listin, ki niso del sodnega spisa, je bila kršena pravica tožene stranke do vpogleda v dokazne listine in pravica do izjave. Tožena stranka tako podrejeno meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR, za strah 500,00 EUR, pri čemer bi bilo potrebno upoštevati 80 % soprispevek tožnika, tako da bi bil utemeljen znesek 500,00 EUR. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da je tožena stranka priglasila tudi potrebne stroške in izdatke v obliki potnih stroškov pooblaščenke, zakonitega zastopnika in pričnin. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvenstveno zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža na znesek 500,00 EUR. Posledično naj pritožbeno sodišče ustrezno spremeni tudi odločitev o nastalih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter naloži tožeči stranki, da ji plača priglašene pravdne stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, določene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere se posredno sklicuje pritožba.

5Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe pri delu dne 30. 1. 2013 dosodilo znesek 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila in odgovarja na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 30. 1. 2013 v delovni nezgodi, ko je opravljal delo strojnika - voznika mehanizacije na gradbišču stanovanjske soseske A., B.. Tožnik je z bagrom poglabljal jamo, ki je bila že globoka 1,5 metra na 2 metra, ko se je skupaj z bagrom prevrnil v jamo v globino 1,5 metra. Pri tem padcu se je nahajal v kabini bagra, pri čemer je utrpel udrnino glave, desnega kolena, desnega kolka in zvin ledvenega dela hrbtenice, pri čemer je šlo za lahke telesne poškodbe. Po ugotovitvi sodišča je bil tožnik v bolniškem staležu od dneva nezgode do 20. 4. 2013. Predpisan mu je bil počitek, hlajenje kolena, elastični ovoj za koleno, vaje za moč mišic ter razgibavanje kolena. Predpisani so mu bili analgetiki. V zvezi s poškodbo je bil enajstkrat pri osebni splošni zdravnici, trikrat pri specialistu, devetkrat na rentgenu in devetkrat na fizioterapiji. Tožnik se je pri padcu močno ustrašil, tri dni pa je trpel stalen strah srednje intenzitete za izid zdravljenja.

7Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo je delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. V spornem času je to določal 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Splošno pravilo civilnega prava o odškodninski odgovornosti je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), kjer je določeno, da kdor drugemu povzroči škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Načelo krivdne odgovornosti za povzročeno škodo je v odškodninskem pravu pravilo, vendar pa je v določenih primerih odgovornost lahko tudi objektivna, torej ne glede na krivdo. Ne glede na krivdo se po drugem odstavku 131. člena OZ odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. V spornem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo pri opravljanju dela tožnika za škodo od dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost. Delo z bagrom na gradbišču ob izkopu jame, na, kot je ugotovilo sodišče, delno razmočenem terenu v jami in terenu, ki je bil le deloma utrjen, gotovo predstavlja delo s povečano nevarnostjo. Iz izpovedi priče C.C., inšpektorice, ki je opravila inšpekcijski pregled na gradbišču po nesreči izhaja, da na gradbišču niso delali sproti raziskav terena, kako se lahko postavi bager, ampak je bilo to odvisno od bagerista po občutku do kam lahko še zapelje bager. Izpovedala je, da se sicer za takšen izkop običajno ne delajo raziskave terena. Tako so bili, po njeni izpovedi, delavci glede samega izkopa prepuščeni sami sebi. Izpovedala je, da je bila sestava tal trdna le na površini, spodaj pa je bila mešanica gramoza in peska. Ob ogledu ni mogla ugotoviti, ali je bager zdrsnil iz razloga, ker je bil material sipek ali iz razloga, ker je tožnik zapeljal na rob. Dejstvo je, da je bil bager preveč na robu, stranki pa se nista strinjali, ali se je prevrnil le zaradi tega, ker je spremenil težišče s tem, ko je obrnil roko bagra s katero koplje ali pa zaradi vzvratne vožnje. Priča je menila, da ni za kriviti nobenega, saj so bili pač prisiljeni delati v takšnih razmerah. Torej tudi iz navedene izpovedi izhaja, da je šlo za delo na gradbišču, kjer se je izkopavala jama na terenu, ki ni bil v celoti trden. Tako se izkaže, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da delo v konkretnih okoliščinah ni moglo predstavljati nevarne stvari, ker bager ne more biti nevarna stvar odnosu do tožnika in opravljanje zemeljskih del z bagrom ne nevarna dejavnost.

8Tako delodajalec tožniku odgovarja za škodo na podlagi določbe 150. člena OZ. Sodišče pa je ugotavljalo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, pri čemer pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče lahko ugotavljalo krivdno odgovornost le, če bi tožnik konkretno postavil trditveno podlago, katere dolžnosti je delodajalec kršil in kaj bi moral storiti, da bi preprečil nastanek nesreče. V tožbi je tožnik podal ustrezno trditveno podlago s tem, ko je navedel konkretni škodni dogodek in trditev, da tožena stranka tožniku ni zagotovila opravljanja varnega dela, da je tožena stranka onemogočila varno delo s tem, ko je bager parkirala na neprimerno mesto, očitno preblizu odkopne jame in pri tem ni upoštevala možnosti vdora zemlje, tožniku pa naročila da začeto delo delovodje konča. Tožnik pravne kvalifikacije ni dolžan navesti, če jo pa navede sodišče nanjo ni vezano. Neutemeljeno je od delavca - tožnika pričakovati, da bo poznal vse predpise in v tožbi konkretiziral njihove kršitve. Sodišče je za ugotovitev odgovornosti tožene stranke postavilo tudi izvedenca iz varstva pri delu, ki je ugotovil, da delovni proces tožnika ni potekal skladno z določili Uredbe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/05). V točki 12.3 poglavja C Dodatne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja pri gradbenem delu priloge IV Uredbe je določeno, da je potrebno izkop v globino več kot 100 cm obvezno opravljati ob izvajanju varnostih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in vsip izkopanega materiala (z zagatnimi stenami, razsipanjem ali ureditvijo brežin ob upoštevanju kota notranjega trenja zemlje. Ob zgornjem robu izkopa je obvezno zagotoviti vsaj 100 cm širokega prostega pasu, na katerem ni dovoljeno odlaganje materiala ali uporabljati za transportne poti. Tožena stranka je bila tista, ki je bila dolžna poskrbeti za neovirano in varno delo svojih delavcev. Po določbi 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je torej tisti, ki bi moral zagotoviti, da je gradbišče ustrezno urejeno in da je gradbena jama zavarovana tako, da ne more priti do posipa oziroma da delavci s stroji ne zapeljejo bližje kot en meter od roba gradbene jame. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje (ki se sicer sklicuje na star ZVZD) mora po 9. členu ZVZD-1 delodajalec izvajati ukrepe, tako da pri tem upošteva temeljna načela, med katerimi sta tudi izogibanje tveganjem in ocenjevanje tveganj, ki se jim ni mogoče izogniti. Torej je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožena stranka tudi krivdno odgovorna, da ni poskrbela za ustrezno izvajanje dela. Pri tem je zmotno stališče tožene stranke, da je zadostila vsem obveznostim, ki jih je imela kot delodajalec s tem, da je tožniku zagotovila brezhiben bager, z vsemi varnostnimi sredstvi ter ga usposobila za delo in da je imel opravljene vse potrebne izpite. Tožena stranka je bila namreč dolžna tudi zagotoviti varno delo na gradbišču, kar je v konkretnem primeru predstavljalo, da bi se delo opravljalo tako, da se bager ne bi približal robu jame na bliže kot en meter.

9Sodišče prve stopnje, pa je pravilno upoštevalo tudi soprispevek tožnika k nastali nesreči, saj bi ta lahko zmanjšal možnost škodnega dogodka, če bi ravnal s potrebno pazljivostjo in se prepričal o oddaljenosti bagra od jame. Preden se je začel premikati z bagrom bi se moral prepričati, kakšna je njegova oddaljenost od roba brežine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik soprispeval k nesreči pri delu 20 %, s tem, ko ni bil dovolj skrben in ni pregledal terena, pravilen. Višji odstotek soprispevka, kot se zavzema pritožba, bi bil neutemeljen, glede na dejstvo, da je bila naloga tožene stranke, da tožniku zagotoviti varno delo in posebej, da zagotovi, da se delo opravlja v skladu s predpisi, ki določajo delo na gradbišču ob izkopu jame. Ni namreč sprejemljivo, da bi v primeru, kot je obravnavani, delavcu pripisali vso krivdo ali pretežni del krivde, da se je bager zvrnil v gradbeno jamo, pri čemer le-ta ni bila utrjena in tudi ni bilo zagotovljeno, da bi se delo opravljalo vsaj 100 cm oddaljeno od roba gradbene jame. Zato je pritožba v tej smeri neutemeljena.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v posledici nesreče pri delu utrpel telesne bolečine in duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah, zaradi česar mu je prisodilo odškodnino skladno z določbo 179. členom OZ za nepremoženjsko škodo. Za pretrpljene bolečine in začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki so se kazale z bolečinami v kolenu, glavi in medenici, zaradi česar nekaj časa ni mogel hoditi, prejemal je zdravila za lajšanje bolečin, bil v bolniškem staležu od 30. 1. 2013 do 20. 4. 2013, zdravljenje pa je bilo končano po mnenju izvedenca 23. 4. 2013. V tem obdobju je bil devetkrat rentgensko slikan, trikrat je bil na pregledu pri specialistu, enajstkrat pri osebni zdravnici, opravil je devet fizioterapij. Njegova delovna sposobnost je bila prvi mesec zdravljenja zmanjšana do 30 %, kasneje pa se je sposobnost za delo postopno zviševala do konca zdravljenja 23. 4. 2013, ko je dosegla normalno stopnjo. Tožnik je trpel hude bolečine skupno tri dni, stalne bolečine sedem dni in nato občasne bolečine. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za navedene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2.500,00 EUR, pri čemer je upoštevaje 20 % soodgovornost sodišče priznalo iz tega naslova 2.000,00 EUR višji zahtevek, za 1.000,00 EUR pa je zavrnilo. Tožnik je ob nesreči pri delu utrpel tudi primarni in sekundarni strah za življenje in okvaro zdravja, primarni strah je trpel ob nesreči, kasneje pa sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je bil tri dni stalen in srednje intenzitete, potem pa občasen do konca zdravljenja. Za pretrpljeni strah je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR, upoštevaje njegovo 20 % sokrivdo, je tožnik upravičen do zneska 800,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi ta odškodnina odmerjena skladno z določbo 179. člena OZ in je ustrezna glede na prestani strah in tudi glede na odškodnine, ki jih sodišče sicer odmerja za tako vrsto škode.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče v delu, ko je odločalo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo odločalo preko tožbenega zahtevka, ker naj sodišče ne bi naložilo izvedencu, da pregleda osebni zdravstveni karton tožnika. Iz sklepa o postavitvi izvedenca namreč izhaja, da je sodišče naložilo naj izvedenec pregleda medicinsko dokumentacijo, medicinska dokumentacija pa so tudi zapisi v osebnem zdravstvenem kartonu tožnika. Protispisne so pritožbene navedbe, da je sodišče izvedencu naložilo le pregled medicinske dokumentacije, ki se nahaja v sodnem spisu. V kolikor je tožena stranka dvomila v verodostojnost izvedeniškega mnenja, v delu v katerem so podlaga zapisi v zdravstvenem kartonu, bi ga morala v tem delu izpodbijati po vsebini ne pa le zahtevati, da se zapisi iz zdravstvenega kartona ne upoštevajo. Izvedenec je opravil izvedeniško mnenje v skladu s sklepom sodišča in tudi dopolnilno izvedeniško mnenje, glede na pripombe strank. Po izdelanem dopolnilnem izvedenskem mnenju tožena stranka nanj ni imela več pripomb. Sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje v celoti sprejelo, s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Za odločitev o višini odškodnine je bistveno, kakšne poškodbe je tožnik utrpel ter kakšna škoda mu je zato nastala. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da ni mogla sodelovati v postopku glede odločanja o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je do nastanka poškodb tožnika prišlo izključno ali vsaj v pretežni meri zato, ker tožnik ni uporabljal varnostne čelade in pasu. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da bi do poškodb prišlo tudi, če bi tožnik uporabljal varnostno opremo, bi bile pa te lahko manjše. Pri tem pa tožena stranka ni dokazala, da je od tožnika zahtevala uporabo varnostne opreme in to tudi nadzorovala, zato sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku ni prisodilo sokrivde za nastanek posledic iz delovne nesreče iz razloga, ker ni uporabljal varnostne opreme.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o potrebnih stroških tožene stranke priznalo vse potrebne stroške. Potni stroški nastali pooblaščencu in zakonitemu zastopniku za pristop na obravnavo na sodišču, ki je v istem kraju, kot je sedež njunih pisarn, niso potrebni stroški postopka. Stroški pričnine v višini 110,00 EUR niso izkazani, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

13Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP).