VDSS Sodba Pdp 24/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici 11. 12. 2015 (I. točka izreka). Ugodilo je reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (II. in III. točka izreka). Toženki je naložilo obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.264,00 EUR s pp (V. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Toženka navaja, da ji prvostopno sodišče očita, da je tožnici podala izredno odpoved iz razloga, ker je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ki jo je utemeljila na odredbi za hišno preiskavo, izdano s strani preiskovalne sodnice. Iz odpovedi je tako težko izluščiti, kaj je dejanski razlog za odpoved, toženka pa je v njej "zamegljeno" obrazložila, katere obveznosti iz delovnega razmerja je tožnica konkretno kršila in s čim in katero uradno dejanje je opravila oziroma ga ni opravila ali kako drugače uporabila svoj položaj. Prav tako niso konkretizirani preostali znaki kaznivega dejanja, t. j. ali je zahtevala ali sprejela nagrado, darilo, obljubo.

Toženka priznava, da je postopek z izredno odpovedjo pričela na podlagi omenjene odredbe. V zvezi z njo je tožnici omogočila zagovor, ki pa toženke ni prepričal o tem, da ni razlogov za podajo izredne odpovedi. Zato je ta odredba ključna tudi pri dokazovanju kršitev pogodbenih in delovnih obveznosti tožnice.

Prvostopno sodišče je izpodbijano odločitev oprlo na stališče, da odredba o hišni preiskavi ni dokaz. Toženki se je očitalo, da se sklicuje na obrazložitev odredbe, v kateri so prepisani prisluhi in drugo, vendar pa bi bil dokaz lahko le prepis prisluhov, zaslišanje prič in drugo, ne pa sodna odredba. Takšna utemeljitev je sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 139. člena ZPP). Odredba namreč vsebuje (tudi) prepis prisluhov in na dejstva, ki izhajajo iz njih, se je toženka v odpovedi tudi sklicevala. Tožnica ne v tožbi ne v svojem zagovoru ni konkretno izpodbijala posameznih zapisov vsebine posnetih razgovorov s svojim izvenzakonskim partnerjem A.A.. Nasprotovala je le tistemu delu obrazložitve odredbe, ki vsebuje oceno izvedenih prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma očitke o nepravilnostih. Dejstva, ki jih stranka ne prereka, pa se štejejo za priznana (214. člen ZPP). Zato bi prvostopno sodišče moralo upoštevati vsebino razgovorov med tožnico in A.A. in oceniti, ali ti predstavljajo očitane kršitve. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da odredba ni dokaz, pa je ta dokaz vendarle dopustilo kot merodajnega, saj se je spustilo v njegovo presojo in izvedlo dokazovanje v zvezi z njim. Zaslišalo je tožnico in A.A. in podalo dokazno oceno o vsebini prisluha, ki se nanaša na 10 % nagrade tožnice. Prav ta dokaz je ključen pri opredelitvi kršitve, ki ji je bila očitana v izredni odpovedi.

ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlogi za odpoved. Dolžan je torej konkretno navesti in obrazložiti ravnanje delavca, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski odpovedni razlog. Pravne kvalifikacije tega ravnanja pa ni dolžan navesti. Toženka je tožnici očitala, da je s svojim ravnanjem prekršila pogodbene in druge obveznosti v zvezi z delom, ker je s ponavljajočimi različnimi oblikami sodelovala s A.A. v zvezi z več upravnimi postopki na področju izdaje delovnih dovoljenj. Tudi če toženki (po oceni sodišča) ni uspelo dokazati, da imajo ravnanja tožnice vse znake kaznivega dejanja, bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo presoditi, ali ta ravnanja predstavljajo kršitev drugega, zakonsko določenega odpovednega razloga (npr. kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, izvršenih naklepno ali iz hude malomarnosti, kot je predlagala toženka). Takšne presoje sodišče prve stopnje ni storilo. Mimo razlogov, ki so si med seboj v nasprotju, izpodbijana sodba nima in je zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka izpostavlja določena dejstva v dveh upravnih zadevah (B. - C. - D.D. in E.E.), na katerih je delala tožnica. Iz listin v teh upravnih spisih in vsebine prisluhov, navedenih v odredbi, je mogoč zaključek, da je tožnica storila očitane kršitve.

Toženka predlaga tudi vpogled v pravnomočno obtožnico, izdano v kazenski zadevi X K 43082/2015.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavzelo stališče, da odredba o hišni preiskavi ni dokaz, da je tožnica storila očitane kršitve. Prvostopno sodišče je pravilno obrazložilo, da je preiskovalna sodnica zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je tožnica (in drugi) storila določena kazniva dejanja, odredila hišno preiskavo. Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.) določa, da se preiskava začne zoper določeno osebo, če obstoji utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. V preiskavi se zberejo dokazi, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek (167. člen ZKP). Da res obstoji utemeljen razlog za sum, da naj bi bila storjena določena kazniva dejanja, se je v konkretnem primeru preiskovalna sodnica prepričala na podlagi vsebine predhodno opravljenih prikritih preiskovalnih ukrepov, med drugim tudi s prisluškovanjem in snemanjem, kar vse je navedeno v odredbi z dne 10. 11. 2015 (A6). Glede na navedeno je prvostopno sodišče pravilno obrazložilo, da so prisluhi kot taki sicer lahko dokaz, ne pa odredba preiskovalne sodnice z zapisanimi prisluhi, ki so le pokazatelj obstoja utemeljenega suma, v odredbi pa so zapisani zaradi eventuelne presoje o zakonitosti izdane odredbe. Odredba o preiskavi torej ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Odredba sicer vsebuje pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva potrebno šele dokazovati.

7Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo presoditi, ali tožnici očitana ravnanja predstavljajo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje takšne presoje ni bilo dolžno presojati, da naj bi torej bil podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V izreku izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2) je namreč izrecno zapisano, da se podaja iz razloga hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odpoved je torej bila podana iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov iz odpovedi. Še toliko bolj pa to velja za sodišče.

8Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je v izredni odpovedi zelo "zamegljeno" obrazloženo, katere obveznosti iz delovnega razmerja konkretno je tožnica kršila, s čim in katero uradno dejanje je opravila oz. ga ni opravila ali kako drugače uporabila svoj položaj ter da tudi znaki kaznivega dejanja niso konkretizirani. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi prvostopnega sodišča, da obrazložitev izredne odpovedi v bistvu temelji oz. vsebuje le povzetek odredbe preiskovalne sodnice in tožničinega pisnega zagovora in je težko izluščiti, kaj je dejanski razlog za odpoved. Dejanske očitke je pravzaprav mogoče razbrati le iz pisne obdolžitve v vabilu na zagovor (A5), kjer pa dejanski razlog za odpoved tudi ni naveden, ampak se očitki enostavno sklicujejo na odredbo preiskovalne sodnice.

9V omenjeni obdolžitvi se tožnici očita, da je od A.A.:

- na podlagi predhodnega dogovora z njim zahtevala del nagrade, ki jih je ta zahteval in sprejel za posredovanje pri izdaji več delovnih dovoljenj za zaposlitev tujcev;

- da je skladno s tem dogovorom A.A. aktivno pomagala pri pripravi dokumentacije, potrebne za izdajo več delovnih dovoljenj (dajanja napotkov in navodil - tudi v postopkih, ki so jih vodile tožničine sodelavke, usmerjanje, priprava vlog, pogodb o zaposlitvi in pisanje drugih dokumentov, npr. izjave tujca, da se želi zaposliti, zamenjava že oddanih vlog, namerno zavlačevanje izvedbe poizvedbe na DURS-u z namenom preprečitve izdaje negativne odločitve o vlogi, vpogledovanje v uradne evidence v postopkih, ki jih tožnica ni vodila ...).

Navedeni očitki naj bi predstavljali kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), ki ga stori javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oz. ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki bi ga tudi sicer morala ali smela opraviti, ali kako drugače uporabila svoj položaj.

Sodišče prve stopnje je opisane očitke pravilno preizkusilo v mejah dokaznih predlogov obeh strank in očitke povezalo s tožničinim delom pri spisih št. ... (C. - D.D.) ter št. ... (E.E.) (B10). Preizkusilo jih je tudi v povezavi s prisluhom z dne 21. 9. 2015, ker naj bi iz njega izhajalo, da si je tožnica izgovorila nagrado oz. plačilo v višini 10 % od skupnih 800,00 EUR. Zaključke teh preizkusov je prvostopno sodišče zapisalo v točkah 9 - 12 obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja ter jih zato na tem mestu ne ponavlja. Izpostavlja le bistveno ugotovitev, da dejansko toženka očitanih kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 261. člena KZ-1, ni dokazala, čeprav je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njeni strani. Temu ustrezno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe (IV. in V. točka v pritožbi), ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v zvezi s tem na neustrezno dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki mu toženka zlasti očita, da bi moralo prepoznati ravnanja tožnice kot kršitve, ki predstavljajo odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar pa je seveda nedopustno, saj izpodbijana odpoved ni bila podana iz tega razloga. Pritožba tudi neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s prisluhom z dne 21. 9. 2015 (VI. točka v pritožbi), ki se nanaša na 800,00 EUR. Prvostopno sodišče je na podlagi izpovedb zaslišane tožnice in A.A. ter pisnih izjav štirih prič utemeljeno zaključilo, da se plačilo nanaša na zaslužek od asfaltiranja dvorišča, kar pa ni nič v povezavi s tožničinim delom pri toženki. Toženka v postopku ni ponudila nobenega dokaza, ki bi omenjeni izpovedbi in izjave ovrgel oz. bi toženka z njim dokazala, da se plačilo nanaša na postopke pridobitve delovnih dovoljenj. Enako kot v postopku pred prvostopnim sodiščem toženka svoje pritožbene navedbe utemeljuje z dejstvi, navedenimi v odredbi preiskovalne sodnice in ki izhajajo oz. naj bi izhajala iz prisluhov. Vendar, kot že navedeno, toženka za dokazovanje zatrjevanih dejstev ni ponudila dokazov.

10Toženka se v pritožbi za dodatno utemeljitev pritožbenih navedb sklicuje tudi na pravnomočno obtožnico, izdano v kazenski zadevi opr. št. X K 43082/2015, ki naj jo pritožbeno sodišče pridobi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tega novega dokaza ni upoštevalo, saj toženka skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave.

11Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12Toženka s pritožbo ni uspela. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo niso bistveno pripomogli k njenemu reševanju. Zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).