VSC Sodba Cp 194/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točki I in III) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 2. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, v točki II. v presežku glede še zahtevanih 16.000,00 EUR s pripadki tožbeni zahtevek zavrnilo in v točki III. odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni 2.918,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, pod izvršbo.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija v I. in lIl. točki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka izpodbija odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 27.000,00 EUR za čas od 26. 2. 2014 dalje, ker je s to odločitvijo sodišče prekršilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita oz. nepravilna. Sodišče je namreč kljub ugotovitvi, da tožnik zahtevka za zamudne obresti ni obrazložil, kar pomeni, da je le-ta nesklepčen in posledično neutemeljen, obresti prisodilo za čas od 26. 2. 2014 dalje. S tem je prekršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Sodišče tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, čeprav je morda po materialnem pravu upravičen do česa več ali drugega. Tožnik v zvezi z obrestnim zahtevkom ni podal nobene trditvene podlage, na kar je toženka tekom postopka opozorila v svojih vlogah (3. 12. 2015, 26. 9. 2016), kar pomeni, da je v obrestnem delu njegov zahtevek nesklepčen. Nesklepčen tožbeni zahtevek pa je neutemeljen in ga mora sodišče zavrniti. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo, da je zamudne obresti tožniku prisodilo, ker je zahtevek postavil tako, da jih zahteva od dneva vložitve tožbe, vendar pa je takšno razlogovanje napačno. Toženka sodbo izpodbija tudi glede prisojene višine odškodnine po posameznih postavkah, zlasti še glede odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki po oceni toženke presega kriterij pravične odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in znatno odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Toženka se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti bolečin in tudi ugotovljenih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Vendar pa je sodišče prve stopnje po tej postavki odmerilo očitno previsoko odškodnino v višini 38.000,00 EUR. Sodna praksa namreč v podobnih primerih, za podoben obseg poškodb in trajanje ter intenzivnost bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, prisoja bistveno nižje odškodnine. Npr. v zadevi II Ips 211/2007 je Vrhovno sodišče RS za podoben obseg prisodilo bistveno nižji znesek, cca 25.000,00 EUR. Enako velja tudi za odškodnino po odškodninski postavki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru te odškodninske postavke prisodilo znesek 50.000,00 EUR. Sodišče ni pojasnilo oz. navedlo, kakšno stopnjo zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti je ugotovilo in tako sploh ni ugotovilo bistvenega pravnorelevantnega dejstva, torej stopnje zmanjšanja življenjske aktivnosti, in posledično tudi stopnje njegovih duševnih bolečin v zvezi z njimi. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima nobenih razlogov (60 % telesna okvara, ki se omenja, se nanaša na odločbo o invalidnini, 20 % pa na preostali obseg prostočasnih dejavnosti). Tako je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podredno toženka priznava, da je sicer huda poškodba tožnika tudi zmanjšala njegove predhodne življenjske aktivnosti in da tožnik zaradi tega tudi duševno trpi, vendar pa to zmanjšanje ni takšne stopnje, da bi opravičevalo odmero odškodnine po tej postavki na kar 50.000,00 EUR, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dejstvo namreč je, da je tožnik kljub poškodbi še vedno zaposlen, da torej določeno delo še lahko opravlja, da se tudi še lahko ukvarja z določenimi prostočasnimi aktivnostmi in zato do tako visoke odškodnine, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, po tej postavki ni opravičen in takšna odločitev tudi ni v skladu s sprejeto sodno prakso. Npr. v zadevi II Ips 443/2009, ko je bilo za približno podobno starega oškodovanca ali celo še mlajšega, kot je tožnik, ugotovljeno, da poklica sploh ne more več opravljati in je bilo ugotovljeno ZŽA v 65 %, je bila odškodnina za to postavko odmerjena v višini 40.000,00 EUR, kar je kar za 10.000,00 EUR manj kot v tej zadevi. Prav tako je nižje odmerjena odškodnina za podobno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v zadevi II Ips 211/2007. Sodišče je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi nezadostno upoštevalo mesečni znesek invalidnine v višini 46,43 EUR, ki jo tožnik prejema in jo bo prejemal tudi v bodoče, glede na njegovo starost, še precej dolgo obdobje. Iz obrazložitve sicer ni jasno razvidno, kako je izračunalo znesek 2.800,00 EUR, ki ga je na račun invalidnine odštelo od odmerjene odškodnine. Ob dejstvu, da tožnik le-to prejema od 1. 5. 2012 dalje in da znesek 2.800,00 EUR, če ga delimo z mesečnim zneskom invalidnine, pomeni 60-kratnik tega zneska, je torej očitno, da je sodišče odštelo zneske invalidnine, ki jih je prejel v petih letih. To torej pomeni, da je sodišče upoštevalo le invalidnino, ki jo je tožnik že prejel. Premalo oz. pravzaprav nič pa sodišče ni upoštevalo, da bo tožnik to invalidnino prejemal tudi še naprej in v bodoče, najmanj cca 20 let. Res je sicer, da sodišče invalidnino upošteva po prostem preudarku, vendar pa toženka meni, da je sodišče prejemanje invalidnine v mesečnem znesku 46,43 EUR v konkretnem primeru pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo v prenizkem znesku (2.800,00 EUR). Iz tega razloga bi moralo sodišče znižati prisojeno odškodnino po tej postavki vsaj še za 8.000,00 EUR (4 x 5 let x 46,43 EUR). Glede na vse navedeno je tako po oceni toženke sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti primarno kršilo določila ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podredno pa napačno uporabilo materialno pravo, saj na eni strani ni v zadostni meri upoštevalo tako načela individualizacije odškodnine, ker ni upoštevalo vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin primera, kot tudi ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (sodne prakse). Toženka še opozarja, da je tudi celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 96.000,00 EUR v konkretnem primeru absolutno previsoka, saj se približuje odškodninam v primerih katastrofalnih škod in politravm z bistveno obsežnejšimi posledicami.

3Pritožba ni utemeljena.

4Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (vsebovani v 179. členu OZ). Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

5Očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo, s tem ko je kljub temu, da tožnik zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni obrazložil, prisodilo le-te od prisojenega zneska od 26. 2. 2014 dalje, ni utemeljen. Čeprav je dejstvo, od kdaj zahteva zamudne obresti, navedeno v samem tožbenem zahtevku in ne v tožbenih navedbah, tožba zaradi tega v obrestnem delu ni nesklepčna. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožnik obrestni zahtevek postavil tako, da je zamudne obresti zahteval od dneva vložitve tožbe, pravilno glede na določbo drugega odstavka 299. člena OZ štelo, da je tožena stranka najkasneje z vložitvijo tožbe prišla v zamudo, in zato utemeljeno zakonske zamudne obresti prisodilo od 26. 2. 2014 dalje do plačila.

6Neutemeljeno se tožena stranka zavzema za znižanje odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Niti odmerjeni zneski odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode niti odmerjeni znesek odškodnine kot celota ne presega kriterija pravične odškodnine iz 179. člena OZ.

7Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku z dne 18. 6. 2010 utrpel pretres možganov, pretrganje brahialnega pleteža desne roke, zlom desne koželjnice in podlahtnice v komolčnem delu, odprt zlom z izpahom 2-5 dlančnice desne roke, rano v področju desnega komolca, rano v področju desne dlani, raztrganino in udarnino desne goleni, udarnino desne rame in trebušne stene ter udarnine nosu s krvavitvijo iz nosu. Kakor tudi, da je zdravljenje je trajalo do 15. 5. 2011 in da je tožnik fizioterapijo obiskoval skoraj tri leta. Pritožbeno niso izpodbijane niti ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti prestanih in bodočih telesnih bolečin in tudi ostalih ugotovljenih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Zato slednjih pritožbeno sodišče ne povzema in se v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ugotovljeno dejansko stanje po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage za znižanje odškodnine. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o pravilnosti odmere odškodnine za to obliko škode v znesku 38.000,00 EUR. Ne drži, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 211/2007 za podoben obseg poškodb in trajanje ter intenzivnost bolečin in neugodnosti prisodilo bistveno nižji znesek cca. 25.000,00 EUR, saj je oškodovancu odmerilo skupaj 17.800.000,00 SIT oziroma 105 povprečnih neto plač, od tega za telesne bolečine 6.000.00,00 SIT, kar je torej preračunano 35 povprečnih neto plač, torej ravno toliko, kot jih je odmerilo tožniku v predmetni zadevi (38.000,00 EUR : 1087,00 EUR, kolikor je znašala povprečna mesečna plača v RS na dan sojenja = 34,96). Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih (npr. II Ips 281/2014, II DoR 211/2016) pa pokaže, da sta bili zgoraj opisani načeli pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pravilno upoštevani.

8Sodišče prve stopnje tudi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni odmerilo previsoko, kot je očitano v pritožbi. Znesek 50.000,00 EUR predstavlja primerno in pravično denarno zadoščenje glede na ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti in ugotovljene duševne bolečine zaradi tega.

9Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo posledice utrpelih poškodb. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da je poškodba pri tožniku pustila težko atrofijo mišic desnega ramena in skorajšnjo negibljivost. Tožnik lahko le nakazano aktivno odroči desno roko, omejena je možnost krčenja desnega komolca, zelo oslabljena je moč stiska desnega zapestja in fleksije desnega palca in gibljivost prstov. Desna roka je afunkcionalna, visi ob telesu in je tožnik ne more uporabljati, gibljivost prstov pa je deloma ohranjena. Tožnik ima izrazito motnjo senzibilitete in zato slab občutek za dotik ter neprijetne občutke na dotik po zunanji strani desne nadlahti. Tožnika, ki je desničar, prizadetost desne roke močno ovira pri osnovnih življenjskih aktivnostih. Prilagaja se na uporabo leve roke, vendar mu pri pisanju to ni uspelo. Tožnik je bil pred nesrečo zaposlen kot vzdrževalec v jami, po nesreči pa je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s krajšim delovnim časom 4 ure in omejitvami: opravljal bo lahko le lahko fizično delo z rokovanjem z bremeni do 5 kg, pri katerem bo lahko uporabljal le levico in bo desnica v minimalno oporo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tehtalec. Tožniku je bila priznana invalidnina za 60 % telesno okvaro. Ne more več voziti standardnega vozila (vozi lahko prilagojeno vozilo), motornega kolesa in kolesa, igrati kitare, biljarda, ročnega nogometa, tenisa in namiznega tenisa z desnico, težave ima pri obuvanju in zapiranju ali zavezovanju čevljev. Z desnico ne more uporabljati palice in se oprijemati, pri hoji pa z desnico ne more slediti gibom noge. Zato je omejen pri smučanju in pri hoji v hribe, ne zmore teči in hitro hoditi, niti ne zmore opravljati gospodinjskih opravil.

10Tožena stranka neutemeljeno sodišču očita, da ni pojasnilo oziroma navedlo, kakšno stopnjo zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti je ugotovilo in da tako sploh ni ugotovilo bistvenega pravnorelevantnega dejstva in posledično tudi stopnje tožnikovih duševnih bolečin v zvezi z njimi. Stopnja zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti namreč ni odločilna kategorija, ampak je pomemben konkreten opis življenjskih omejitev, katere pa je sodišče v izpodbijani sodbi obrazložilo in jih tudi upoštevalo pri odločitvi. Ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotkih torej ni pravno odločilna okoliščina, ampak je prav tako podvržena kritični pravni presoji.¹ V obravnavanem primeru je tožnik izpovedal, da se je pred nesrečo rad vozil z motorjem in se ukvarjal s športi, po nesreči pa se lahko le sprehaja in hodi v hribe na lažje ture, zmore tek na krajše razdalje, pri čemer si mora pri tem z levico držati desnico; če plava, pa to počne z eno roko. Izpovedal je, da se lahko le še kakšnih 20 % ukvarja s športom v primerjavi s prej. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo tožnika in mu glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju upravičeno verjelo. Drži, kot navaja toženka, da je tožnik še vedno zaposlen in da torej določeno delo še lahko opravlja in da se tudi še lahko ukvarja z določenimi prostočasnimi aktivnostmi. Zmotno pa je njeno stališče, da zaradi tega ni upravičen do odškodnine v odmerjenem znesku in da odločitev sodišča ni v skladu s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da so se tožnikove življenjske aktivnosti bistveno omejile in pravilno ob ugotovitvi, da je zmanjšana njegova delovna aktivnost in je v znatnem obsegu omejen pri sposobnostih glede preživljanja prostega časa in ko ne zmore več veliko osnovnih vsakodnevnih opravil, zaključilo, da tožnik trpi in bo tudi v bodoče trpel hude duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob dejstvu, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 43 let in da je stanje dokončno in se ne bo več izboljšalo, ker so posledice trajne in dokončne, je glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin odmerjena odškodnina primerno individualizirana in objektivizirana. Primerljiva je s podobnimi primeri iz sodne prakse in je ni treba zniževati. Pritožbeno sodišče primerjave z odškodnino, odmerjeno oškodovancu v zadevi II Ips 443/2004, ne more opraviti, ker objavljena odločba ne vsebuje podatkov o višini odškodnine. Ne drži pa niti pritožbena navedba, da je nižje odmerjena odškodnina za podobno zmanjšanje življenjske aktivnosti v zadevi II Ips 211/2017, saj je v slednji sodišče oškodovancu odmerilo za to obliko nepremoženjske škode odškodnino v znesku 9.000.000,00 SIT oziroma 53 povprečnih neto plač, v obravnavanem primeru pa je sodišče tožniku odmerilo 50.000,00 EUR oziroma 46 povprečnih neto plač.

11Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi nezadostno upoštevalo mesečni znesek invalidnine v višini 46,43 EUR, ki jo tožnik prejema in jo bo prejemal tudi v bodoče. Ne drži, da iz obrazložitve ni jasno razvidno, kako je sodišče izračunalo znesek 2.800,00 EUR, ki ga je na račun invalidnine odštelo od odmerjene odškodnine po tej postavki. Sodišče mora po prostem preudarku in po oceni vseh okoliščin primera ugotoviti, v kolikšni meri vpliva priznana invalidnina na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, in je to v obravnavanem primeru tudi storilo. Ne gre torej za izračun, kot zmotno meni pritožba.² Ni sprejemljivo sklepanje v pritožbi, da je sodišče odštelo zneske invalidnine, ki jih je tožnik prejel v petih letih. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, in sicer teže poškodbe s posledicami, tožnikove starosti in zneska, ki ga mesečno prejema, znesek odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmanjšalo za znesek 2.800,00 EUR. Tožena stranka se zato neutemeljeno zavzema za znižanje še za nadaljnjih 8.000,00 EUR.

12Tožena stranka nekonkretizirano izpodbija tudi odmero odškodnine za prestani strah in odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tema oblikama nepremoženjske škode, ki pritožbeno ni izpodbijano, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožniku odmerilo 2.500,00 EUR odškodnine za strah in 6.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

13Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženo stranko, da je tudi celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 96.000,00 EUR absolutno previsoka, saj se približuje odškodninam v primerih katastrofalnih škod in politravm z bistveno obsežnejšimi posledicami. Slednje ne drži, tožena stranka pa tudi sicer v pritožbi tega očitka ni konkretizirala z navedbo primerov. Tožniku odmerjena odškodnina predstavlja 88 povprečnih neto plač ob dnevu sojenja in ni previsoka in ni izven okvirov sodne prakse v primerljivih zadevah, razvidnih iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, mag. Alenka Berger Škrk, GV Založba, 2010, oziroma iz objavljene sodne prakse. Tako je npr. primerljiva s primeroma št. V/6 in št. V/8 (odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 124/2004 in II Ips 59/2003).

14Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 444/99 in II Ips 147/2003.
² Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 437/98. in II Ips 549/2000.