VSL Sodba I Cpg 687/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se na koncu stavka namesto pike doda besedilo: "glede zneska 5.053,20 EUR."

V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 451,89 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27913/2014 z dne 6. 3. 2014 ostaja v celoti v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 692,35 EUR za odvetniške storitve in 285,00 EUR v višini sodnih taks v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5V zadevi ni sporno, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila preizkušanje in certifikacijo več proizvodov, in sicer na podlagi ponudbe za preizkušanje svetilke modela ... z dne 30. 7. 2008, na podlagi ponudbe za preizkušanje in ENEC certifikacijo svetilk ... z dne 22. 11. 2010 in ponudbe za preizkušanje in ENEC certifikacijo svetilk ... z dne 26. 9. 2011. Nadalje iz dejstvene podlage sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 8. 11. 2011 sklenili novo licenčno pogodbo, s katero je tožena stranka pridobila pravico do uporabe certifikacijskega znaka ENEC. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka za vse preizkušanje in certificiranje proizvodov predložila ustrezno dokumentacijo, da so bile storitve opravljene, in da so bili računi, ki izhajajo tudi iz opomina tožeče stranke z dne 6. 1. 2014, izdani upravičeno. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje nadalje izhaja tudi, da je tožena stranka prejela opomin tožeče stranke z dne 6. 1. 2014 in v odgovoru na opomin dne 9. 1. 2014 postavke terjatve, ki so sedaj vtoževane, priznala.

6Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, da njen odgovor na opomin ni konkretiziran in ne dopušča identifikacije obveznosti. Zavrnilo je tudi sklicevanje tožene stranke na dopis z dne 8. 8. 2012, v zvezi s katerim je tožena stranka trdila, da je z njim prekinila nadaljnje sodelovanje s tožečo stranko, saj je ugotovilo, da nasprotno izhaja iz kasnejših dopisov - korespondence med strankama, med drugim tudi iz dopisa tožene stranke z dne 9. 1. 2014, v katerem je ta navedla, da se zaveda svojih obveznosti. Sledilo je tudi izpovedbi priče E. V., da je tožeča stranka dopis toženke z dne 8. 8. 2012 razumela kot reklamacijo in jo upoštevala tako, da so bile določene storitve odpisane, saj je hkrati ugotovilo tudi, da račun 000, ki ga je z dopisom z dne 8. 8. 2012 zavrnila tožena stranka, v opominu tožeče stranke sploh ni zajet. Ker je tožeča stranka svoje delo vestno in skrbno opravila, je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

7Pritožnica se uvodoma sklicuje na del obrazložitve sodišča prve stopnje, v katerem je to zaključilo, da se je, ker je tožeča stranka skladno z dopisom tožene stranke z dne 9. 1. 2014 podala substancirane trditve, procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla. S tem v zvezi pritožnica meni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar pritožnica ni konkretizirala, kaj v zvezi z zgornjo obrazložitvijo sodišča je tako pomanjkljivo, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Na več mestih namreč iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče kot bistveno za odločitev v zadevi upoštevalo naslednje: tožena stranka je prejela opomin tožeče stranke z dne 6. 1. 2014 (priloga A29 spisa), ki je v celoti specificiran (in je, kot ugotavlja tudi višje sodišče, za iste postavke, ki so v njem navedene, tožeča stranka tudi vložila predlog za izvršbo). V odgovoru na ta opomin (dopis z dne 9. 1. 2014, priloga A30 spisa) je tožena stranka navedla, da se zavedajo zapadlosti in žal nimajo možnosti da le-te pokrijejo (prim. 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na to je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke v postopku, da njen dopis z dne 9. 1. 2014 ni pomenil pripoznave obveznosti, ker ni konkretiziran, štelo za pavšalno zatrjevanje dejstev in posledično toženi stranki očitalo, da procesnega dokaznega bremena izpodbiti svoje priznanje dolga ni zmogla.

8Če izvzame uvodoma povzete ugotovitve in zaključke, višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba delno res pomanjkljiva glede povzemanja v postopku ponujene trditvene podlage tožene stranke. To pritožnica uveljavlja v zvezi s sklicevanjem na svojo ustavno pravico do poštenega sojenja in pravnega sredstva (v 14. točki pritožbe). Vendar višje sodišče ugotavlja, da uveljavljani pravici nista bili kršeni. Izpodbijana sodba vendarle vsebuje dovolj odločilnih dejstev, ki omogočajo uresničitev strankine pravice do pritožbe in pritožbeni preizkus (drugih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijana sodba ne vsebuje). Zakaj se do nekaterih v postopku podanih ugovorov, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti, bo pojasnjeno v nadaljevanju. Višje sodišče pa se nam tem mestu strinja s pritožnico, da mora stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, spoznati, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Ker se sodišče prve stopnje ni posebej izrekalo o nerelevantnosti teh (v pritožbi ponovljenih) trditev, je to dodalo višje sodišče, ki je s tem očitano pomanjkljivost obrazložitve lahko samo odpravilo (prim. prvi odstavek 354. člena ZPP).

9Višje sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno (za njegov del je štelo tudi neprerekane trditve strank, iz katerih izhajajo dejstva, ki odločitev sodišča prve stopnje potrjujejo). Kot uvodoma povzeto (v 4. točki obrazložitve), je tožeča stranka vtoževane račune izdala na podlagi naročil z dne 10. 11. 2008, 17. 2. 2011 in 3. 10. 2011 (to izhaja iz vlog za preizkušanje in certifikacijo proizvodov s temi datumi, priloge A7, 8 in 9 spisa), v postopku pa tudi ni bilo sporno, da so se preizkusi proizvodov opravljali dalj časa (do 27. 11. 2012, 26. 11. 2012 in 11. 1. 2012, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke na red. št. 14, list. št. 49 spisa). Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da z dopisom z dne 8. 8. 2012 tožena stranka ni želela prekiniti nadaljnjega sodelovanja s tožečo stranko. Sodišče je namreč pravilno zaključilo, kar izhaja že iz dopisa samega, da je namreč tožena stranka z njim le zavrnila račun, ki ni predmet tega spora, iz besedila dopisa pa ni niti smiselno mogoče sklepati na preklic zgoraj naštetih naročil. Tožena stranka tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tudi po spornem datumu, ko naj bi sodelovanje že prekinila, komunicirala s toženo stranko, med drugim tudi v uvodoma omenjenem odgovoru na opomin z dne 9. 1. 2014, to pa izhaja tudi iz ostale korespondence med strankama, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (priloga A35 spisa).

10Ostali pritožbeni očitki se nanašajo na sklop v postopku postavljenih trditev tožene stranke v smeri, da tožeča stranka storitev certificiranja ni opravila v celoti. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na opozorilo iz svojega dopisa z dne 9. 1. 2014, da nima certifikatov za svetila, ki so predmet računov. A iz priloge A30 izhaja, da je v dopisu tožena stranka navedla le, da bi ji certifikati zelo pomagali, a jih žal nima. Kot izhaja iz procesnega gradiva, pa tožena stranka v postopku trditev, da storitev ni bila opravljena, ker od tožeče stranke ni prejela certifikatov, ni postavila, zato se v pritožbi na dokazne listine ne more več uspešno sklicevati (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).

11Tožena stranka je (poleg tega, da je naročilo preklicala 8. 8. 2012), v postopku ugovarjala le, da tožnica storitev certificiranja ni opravila, ker je del storitve tudi kontrola proizvodnje, te pa v času kontrole, to je v decembru 2012, tožena stranka sploh ni imela. V zvezi s tem toženka v pritožbi trdi, da je iz sodbe izostala navedba tožeče stranke, da je toženo stranko obvestila, da ni možno organizirati oziroma izvesti kontrole pri proizvajalcih ter da ni možno vzorčiti proizvodov za kontrolno preizkušanje, kot je zahteva ENEC postopka. Vendar višje sodišče ugotavlja, da niso bile prerekane ne trditve tožeče stranke, da je za vse preizkušene svetilke, ki so bile predmet naročila, tožeča stranka izdala poročilo o preizkusu in izdala licenco (ter torej vse storitve v popolnosti opravila), tožena stranka pa ni prerekala niti trditev tožeče stranke iz druge pripravljalne vloge, da je iz samih poročil o preizkusu razvidno, da so se testiranja začela že dosti prej, preden naj bi S. d. o. o. prenehal proizvajati izdelke za toženo stranko. Iz take dejstvene podlage tako izhaja, da selitev proizvodnje svetil, na katero se tožena stranka sklicuje, na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke nima vpliva, posledično pa se tožena stranka ne more uspešno sklicevati niti na izpoved priče J. Š., ki je pojasnila, da po prenehanju sodelovanja med družbo S. d. o. o. in toženo stranko do pregleda proizvodnje in certificiranja s strani tožeče stranke ni prišlo. Trditvene podlage namreč z dokazi ni mogoče nadomestiti. Poleg tega v postopku tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki šele kasneje, zaradi nesodelovanja ob spremembi proizvajalca leta 2014, preklicala licenčno pogodbo (prim. neprerekane trditve tožeče stranke na list. št. 49 spisa).

12Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih konkretnih trditev v smeri uveljavljanja odgovornosti tožeče stranke za napake pri izpolnitvi. Upoštevaje neizpodbito, da tožena stranka namreč izdanih računov ni ne reklamirala, ne zavrnila, še več, v dopisu je terjatev tožeče stranke celo priznala, se zato višje sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da priznanju dolga kontradiktorne izjave, ki jih uveljavlja v postopku, kažejo na to, da prilagaja svoje navedbe potrebam tega postopka. Ker je bil nosilni razlog odločitve sodišča prve stopnje prav ta, se sodišče prve stopnje do trditev tožene stranke ni izčrpneje opredeljevalo, a so se tudi v pritožbenem postopku (upoštevaje uvodoma navedeno v 7. točki te obrazložitve) izkazale za nerelevantne za odločitev. Ker se mora sodišče v postopku opredeliti zgolj do tistih trditev stranke, ki so pravno pomembne za odločbo, višje sodišče takih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ki bi terjale njeno razveljavitev, ni našlo.

13Na koncu je višje sodišče preizkusilo še pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka po vložitvi predloga za izvršbo tožeči stranki poravnala 600,00 EUR in je v tej višini tožeča stranka tudi podala umik predloga za izvršbo in tako uveljavlja še plačilo glavnice v višini 5.053,20 EUR. Višje sodišče ugotavlja, da je za plačani znesek izvršilno sodišče izvršbo ustavilo in sklep o izvršbi razveljavilo le v ostalem delu. Ker pa je sodišče prve stopnje v I. točki izpodbijane sodbe ohranilo sklep o izvršbi v celoti v veljavi, kot vrednost spornega predmeta pa je v uvodu izpodbijane sodbe še vedno navedena prvotna glavnica, je sicer pravilen izrek zgolj zaradi jasnosti višje sodišče spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno z določbo 20. člena Odvetniške tarife jih je višje sodišče odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožeča stranka je priglasila strošek nagrade za pritožbeni postopek, za kar ji gre po tar. št. 3210 ZOdvT 350,40 EUR, za pavšalni znesek po tar. št. 6002 pa 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV skupaj torej 451,89 EUR.